Jedro

Tožeča stranka je izračun dolga natančno in specificirano pojasnila in za svoje trditve tudi priložila dokaze, ki bi jih lahko tožena stranka tudi konkretno izpodbijala, česar pa ni storila. To pa pomeni, da ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Glede na navedeno ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo stališču tožeče stranke, ki je dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke nasprotovala ravno iz razloga, ker tožena stranka svojega ugovora glede višine ni vsebinsko podrobneje specificirala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v delu, ki se nanaša na drugotoženko.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 93923/2014 z dne 11. 7. 2014 zoper prvotoženko v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (2. točka izreka). Zoper drugotoženko je s sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 93923/2014 z dne 11. 7. 2014 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka), s sodbo pa je razsodilo (po spremenjeni tožbi), da se je tožeča stranka za svojo terjatev do višine 30.000,00 upravičena poplačati z izvršbo na nepremičnino ID znak 000 k. o. ..., last drugotoženke v celoti, ta pa je dolžna dopustiti poplačilo z izvršbo (3. točka izreka). Prvo in drugotoženki solidarno je še naložilo plačilo 2.413,05 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (4. točka izreka).

2. Drugotoženka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo. Navedla je, da uveljavlja vse razloge po 338. členu ZPP ter predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom VL 93923/2014 z dne 11. 7. 2014 naložilo dolžnikom G. d. o. o., F. F. in S. I. plačilo terjatve v višini 31.960,81 EUR in dovolilo predlagano izvršbo. Po ugovoru dolžnikov je sklep v delu, v katerem je bila dovoljena izvrša razveljavilo ter zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, da odloči o zahtevku in stroških v pravdnem postopku. Tožeča stranka je na poziv sodišča, da tožbo (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) dopolni tako, da navede dejstva, na katera opira zahtevek, in ponudi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, vložila pripravljalno vlogo z dne 24. 3. 2015, v kateri je med drugim kot relevantno dejstvo navedla, da terjatev, ki jo vtožuje zoper prvotoženca, temelji na dveh pogodbah, po katerih ji dolguje zapadlo terjatev v višini 31.960,85 EUR. Glede drugotoženke pa je navedla, da je bila med tožečo stranko kot zastavnim upnikom, prvotožencem kot kreditojemalcem in S. I. kot zastaviteljico dne 29. 3. 2012 sklenjena pogodba o zastavi nepremičnin z maksimalno hipoteko št. ..., s katero je zastaviteljica v zavarovanje obveznosti kreditojemalca iz naslova bančnega poslovanja (krediti, garancije in druge obveznosti iz naslova bančnega poslovanja, kamor sodi tudi poslovanje z bančno kartico), do višine 30.000,00 EUR dolga kreditojemalca zastavila nepremičnino ID znak 000 k. o. ..., ter da je maksimalna hipoteka vpisana v zemljiški knjigi, dolg do kreditojemalca pa zapadel. Ker je drugotoženka zgolj zastaviteljica (torej realna dolžnica, ki ni hkrati dolžnica iz obligacijskega razmerja s tožečo stranko), je zahtevek za plačilo terjatve zoper drugotoženko objektivno spremenila tako, da je zoper njo vložila hipotekarno tožbo po prvem odstavku 153. člena Stvarnopravnega zakonika. Tožeča stranka je v tej vlogi podala naslednji predlog odločitve:

1. Tožena stranka G. d. o. o., je dožna tožeči stranki baki X. plačati znesek 31.960,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2014 do plačila;

2. tožeča stranka je svojo terjatev do višine 30.000,00 upravičena poplačati z izvršbo na nepremičnino ID znak 000 k. o. ..., last tožene stranke S. I., v celoti, ki je tožeči stranki poplačilo z izvršbo na nepremičnine dolžna dopustiti.

Tožbo zoper F. F. je umaknila, o čemer je sodišče izdalo sklep z dne 23. aprila 2015. 6. Sodišče prve stopnje je pripravljalno vlogo tožeče stranke vročilo vsaki od toženk s pozivom, da v 15 dneh na njo odgovorita. G. d. o. o. in S. I. sta pooblastili istega odvetnika, ki je v imenu obeh odgovoril s pripravljalno vlogo z dne 29. 4. 2015 in s katero je prerekal vse navedbe iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 24. 3. 2015 ter predlagal, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremembi istovetnosti zahtevka v delu, ki se nanaša na S. I. Zato se šteje, da je v spremembo tožbe privolila (drugi odstavek 185. člena ZPP). Pritožbene trditve, da je tožena stranka spremembi tožbe ugovarjala na obravnavi, ker da ji sprememba ni bila nikoli vročena, niso utemeljene, ker kaj takega iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9. 10. 2015 ne izhaja, tožeča stranka pa vsebine zapisnika tudi ne izpodbija. V zvezi s trditvami o nevročitvi pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 24. 3. 2015 toženi stranki pa ta očitek tudi sicer ne drži, saj je ravno na to vlogo pooblaščenec obeh toženk odgovoril, česar sicer ne bi mogel, če toženki vloga ne bi bila vročena.

7. Neutemeljeno pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zavarovanjem dolga prvotoženca po kartici ..., saj podanih navedb tožeče stranke v tej zvezi, ki so povzete tudi v 5. točki te obrazložitve, ni konkretno prerekala. Dejstva, ki jih stranka ne zanika brez navajanja razlogov, pa se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo trditev tožene stranke, da tožeča stranka nezakonito zahteva plačilo stroškov vodenja kredita, stroškov opominjanja in stroškov izterjave, ki predstavljajo skoraj 30% vtoževane vsote. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe, ki se nanašajo na terjatev do prvotoženca pojasnilo temelj za plačilo navedenih stroškov, drugačne pritožbene trditve niso utemeljene. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil ugovor tožene stranke glede višine terjatve do te mere nekonkretiziran, da ga ni moglo upoštevati kot relevantnega. Tožeča stranka je izračun dolga natančno in specificirano pojasnila in za svoje trditve tudi priložila dokaze, ki bi jih lahko tožena stranka tudi konkretno izpodbijala, česar pa ni storila. To pa pomeni, da ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Glede na navedeno ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo stališču tožeče stranke, ki je dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke nasprotovala ravno iz razloga, ker tožena stranka svojega ugovora glede višine ni vsebinsko podrobneje specificirala. Sodišče prve stopnje je vpogledalo listine, ki jih je predložila tožeča stranka, ostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo, ker je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Toženka je s predlagano pričo Č. Č., uslužbencem banke, dokazovala svoje trditve, da je banka takoj po začetku preiskave zoper Č. preklicala vse njihove limite in kredite ter začela pošiljati opomine. Katero je tisto pravno pomembno dejstvo, sodišče prve stopnje pa naj ga ne bi upoštevalo v zvezi s predlogom za zaslišanje navedene priče, toženka v pritožbi ne pove. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je dokaz zavrnilo iz razloga, ker se ne nanaša na pravno pomembna dejstva v tem sporu.

8. S tem se izkaže, da pritožnica ni uspela uveljaviti nobenega od pritožbenih razlogov, niso pa podani tudi tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).