Jedro

Ključen kriterij za (ne)uporabo drugega odstavka 82. člena OZ je (ne)spornost pogodbenih določil. Navedena določba namreč govori „spornih“ in ne morda o „nejasnih“ določbah. To pa pomeni, da lahko stranka tudi v primeru na videz jasnega pogodbenega zapisa v pravdi uveljavlja, da je sporen in da je bil skupen namen pogodbenih strank drugačen, kot je na prvi pogled videti iz zapisa pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo glavnice 70.000,00 EUR s pogodbenimi obrestmi in zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 2.424,75 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje vseh pravno odločilnih dejstev, ki jih je navedla, ni niti povzelo, niti jih ni upoštevalo. Graja dokazno oceno in jo označuje za nezadostno. Meni, da se sodišče do ugovora pomanjkanja pasivne legitimacije izrecno ni opredelilo. Za zgrešeno označuje razmišljanje, da že neizpolnitev posojilne pogodbe kaže na utemeljenost zahtevka. Priznava, da se je sodišče v nadaljevanju izreklo tudi o ugovoru pasivne legitimacije. Meni, da bi sodišče poleg posojilne pogodbe z dne 10.10.2013 in pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013, do katerih se je opredelilo, moralo upoštevati tudi druge relevantne listine spisu. Niso upoštevane pisne izjave ključnih prič A. A., B. B., C. C. in D. D., ki ovržejo sprejete zaključke. Spregledane so tudi druge pogodbe, ki so jih povezane družbe sklepale med seboj in skupaj; poleg posojilne pogodbe z dne 10.10.2013 ter pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013. Vse tvorijo zaključen krog povezanih pravnih poslov. Meni, da je dokazala povezanost družb X. d.o.o., Y. d.o.o. in njunih družbenikov oz. zakonitih zastopnikov ter zaupnost poslovanja navedenih družb s Z. d.d., s I. d.o.o. in s toženo stranko kot nekdanjim pooblaščencem vseh družb. To dejstvo niti sporno ni, pa mu sodišče v peti točki obrazložitve odreka pomembnost. Povezanost družb oz. njihovih ključnih akterjev je bistvena z vidika presoje poroštva družbe J. d.d. - v stečaju za obveznost posojilojemalke Y. d.o.o. iz kreditne pogodbe 7312/11 in zaradi namena, cause sklenitve vseh nadaljnjih pogodb: posojilne pogodbe z dne 10.10.2013, pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 12.10.2013, pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013 in s tem v zvezi za presojo pravne narave posamezne od navedenih pogodb. Graja razloge iz 12. točke obrazložitve: da ni pomemben namen, za katerega je bilo porabljeno posojilo, pridobljeno z dne 10.10.2013 sklenjeno pogodbo. Trdi, da je na četrti strani sodbe zgolj navrženo, da glede na pisne izjave prič po toženi stranki zatrjevana dejstva ne držijo. Namen posojilne pogodbe z dne 10.10.2013 ni bil v kreditiranju tožene stranke, ampak poplačilo posojilodajalke Z. d.d. iz kreditne pogodbe z dne 10.1.2011. To potrjuje bančno potrdilo o nakazilu denarja z dne 16.10.2013. To potrjujejo tudi izjave prič B., A., C. in D. O navedeni causi pričata tudi pogodbi o prevzemu izpolnitve z dne 12.10.2013 in 24.10.2013, ki skleneta krog povezanih pravnih poslov. Spregledano je pomembno pravno dejstvo, da je 26.9.2013 tožeča stranka prejela priliv iz naslova kupnine za prodajo poslovnega deleža Y. d.o.o. v ... družbi. Da sredstva družbi Y. d.o.o. ne bi bila zarubljena, so bila nakazana tožeči stranki, ki je nato iz prejetega zneska 136.000,00 EUR dne 10.10.2013 nakazala vtoževani znesek toženi stranki. Gre za isti denar. Da nakazilo toženi stranki nima narave posojila, potrjujeta tudi kontni kartici, IOP in izjava računovodkinje. Trdi, da je tožeča stranka soglašala z izpolnitvijo tretjemu – Z. d.d. To so potrdili A., B., C. in D., potrjujejo pa tudi listine. Gre za sklenjen denarni tok in poslovni namen obravnavane pogodbe, ki je v izpolnitvi tretjemu. Tožena stranka je pojasnila fiduciarnost razmerja med pravdnima strankama in povezanimi družbami ter poslovni namen sklenitve posojilne pogodbe. Volja pravdnih strank je bila v poplačilu Z. d.d. To dokazuje tudi priliv 136.000,00 EUR, iz katerega je tožeča stranka na podlagi posojilne pogodbe dne 10.10.2013 nakazala toženi stranki 70.000,00 EUR, slednja pa je prejeti znesek nakazala Z. d.d. Meni, da uporaba 434. čl. Obligacijskega zakonika ni utemeljena, saj je izkazano, da je tožeča stranka v prevzem dolga privolila. Pravilo o prevzemu izpolnitve je dispozitivne narave; stranki lahko izrecno ali molče izrazita drugačno voljo. Pri razlagi pogodbenih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, ampak je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Pogodba z dne 24.10.2013 je bila poimenovana kot Pogodba o prevzemu izpolnitve zgolj zato, ker je bila dne 12.10.2013 med istima strankama podpisana pogodba z enakim imenom. Podpisnik A. A. je bil hkrati družbenik podpisnika Y. d.o.o. in družbenik tožeče stranke. A. je v pisni izjavi potrdil, da je tožeča stranka v prevzem dolga privolila s Pogodbo o prevzemu dolga z dne 24.10.2013. S to pogodbo je dolžnik postala izključno družba Y. d.o.o. Isto sta v pisni izjavi potrdila B. B. in C. C. Pravno pomembno je, da je tožeča stranka v stečajnem postopku dolžnika Y. d.o.o. na podlagi Pogodbe o prevzemu dolga z dne 24.10.2013 prijavila terjatev iz naslova danega posojila. Ni bistvena upnikova izrecna izjava; zakon tudi ne predpisuje obličnosti privolitve v prevzem dolga. Pomembno je upnikovo ravnanje, iz katerega je mogoče sklepati na to, da je pristal na novonastali pravni položaj – spremembo dolžnika. Tožeča stranka terjatve ne bi prijavila v stečajnem postopku, če bi štela, da je šlo le za prevzem izpolnitve. Da tožeča stranka tožbe zaradi prerekane terjatve ni vložila, je le posledica dejstva, da s tožbo ne bi uspela. Za nesprejemljivo označuje sklepanje, da je tožeča stranka zgolj iz varnosti, za vsak slučaj, prijavila terjatev v stečajnem postopku. Zanika neplačevitost družbe Y. d.o.o v času sklepanja sporne pogodbe o prevzemu izpolnitve, saj je ta družba še 26.9.2013 iz naslova prodaje poslovnega deleža prejela 136.000,00 EUR.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da je toženec imel osebni interes, da ne pride do unovčenja zavarovanja, ki ga je za poplačila dolga do Z. d.d. sprejel v škodo družbe J. d.d. - v stečaju. Meni, da trditve o povezanosti družb, družbenikov in zakonitih zastopnikov ne vzdrži resne in logične presoje ter izkazuje le neustrezno ravnanje z namenom reševanja nezakonitega stanja v stečajnem postopku družbe J. d.d. v stečaju. Opozarja, da se tožena stranka s trditvami o plačevitosti družbe Y. d.o.o. zapleta, saj je sama navedla, da je ta družba morala odpreti nov račun, da ji natekla sredstva ne bi bila nemudoma zarubljena s stranki Z. d.d. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da so bile Z. d.d., Y. d.o.o. in X. d.o.o. gospodarske družbe, ki so z vpisom v sodni register pridobile pravno sposobnost in samostojno pravno subjektiviteto, ločeno od subjektivitete družbenikov. Kot take so bile samostojni pravni subjekti – samostojni nosilci pravic in obveznosti; odgovorne za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem; v pravnem prometu so nastopale samostojno. Njihova poslovna volja se je oblikovala in izražala preko poslovodstva (uprava, poslovodja, direktor), ki je pri sprejemanju odločitev samostojno tudi v razmerju do lastnikov (delničarjev, družbenikov) in njihovih organov. Družbeniki na poslovanje družbe ne smejo vplivati; izjeme, zlasti v obliki soglasij za določene vrste poslov, so predpisane z zakonom. Gre za temeljne postulate korporacijskega prava, ki jih tožena stranka pri argumentiranju svojih stališč ne upošteva.

6. Ker pa je možno, da je poslovna povezanost družb ter njihovih družbenikov in zakonitih zastopnikov imela vpliv pri sprejemanju poslovnih odločitev in sklepanju pogodb, trditve tožene stranke niso zanemarljive. Upoštevati jih je treba pri razlagi v letu 2013 sklenjenih pogodb, katerih cilj naj bi bil, da se – v izogib vnovčenju zavarovanja družbe J. d.d.-v stečaju – poplača terjatev Z. d.d. iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu 7312/11 z dne 10.1.2011. 7. Vsebino dne 10.10.2013 sklenjene posojilne pogodbe in vsebino dne 24.10.2013 sklenjene Pogodbe o prevzemu izpolnitve si pravdni stranki razlagata različno. Tožeča stranka trdi, da imata pogodbi táko vsebino, kot je razvidna iz listine, ki njuno sklenitev dokumentira. Tožena stranka pa glede posojilne pogodbe z dne 10.10.2013 zanika, da bi šlo za posojilo. Učinku Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013 pripisuje učinek pogodbe o prevzemu dolga,(1) pri kateri prevzemnik stopi na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti. Trdi, da je tožeča stranka (upnik) s prevzemom dolga soglašala. Določila obeh pogodb so torej sporna.

8. Glede posojilne pogodbe z dne 10.10.2013 je prvostopenjsko sodišče v sedmi točki obrazložitve navedlo, da je njena vsebina nesporna (sklicuje se na drugi odstavek 214. čl. ZPP). Ni mu mogoče pritrditi, kajti že v odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da so s sklenitvijo te pogodbe predstavniki pogodbenih strank in porok dogovorili „zaprtje obveznosti“ v višini 70.000,00 EUR (2. točka odgovora na tožbo). Na četrti strani vloge z dne 23.4.2015 je navedla, da osnovni namen pogodbe ni bilo kreditiranje tožene stranke, ampak je bilo med pravdnima strankama, Z. d.d. in Y d.o.o. dogovorjeno posojilo za določen namen – vračilo kredita posojilojemalca Y. d.o.o. upniku Z. d.d. Tudi na drugi strani vloge z dne 22.6.2015 je tožena stranka navedla, da nakazilo toženi stranki nima narave posojila. Ker te trditve niso skladne s tožnikovo opredelitvijo vsebine Posojilne pogodbe z dne 10.10.2013, so določila te pogodbe sporna.

9. Glede Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013 je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve ugotovilo, da si pravdni stranki njeno vsebino različno razlagata. Za razlago te pogodbe je uporabilo jezikovno metodo in na njeni podlagi zaključilo, da gre za pogodbo o prevzemu izpolnitve in ne za pogodbo o prevzemu dolga (16., 17. in 18. točka obrazložitve). Povsem je spregledalo, da je tožena stranka vsebino navedene pogodbe dokazovala z zaslišanjem prič. V 19. točki obrazložitve je nepravilno navedlo, da priče niso potreben dokaz.

10. Pri razlagi pogodb je treba izhajati iz določb Obligacijskega zakonika, ki razlagalna pravila vsebuje v določbah 82. do 85. člena, v poglavju Razlaga pogodb. S prvim odstavkom 82. čl. Obligacijskega zakonika je predpisano, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. čl., po katerem se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, pa se uporabi za razlago spornih določb pogodbe. Sodišče prve stopnje je uporabilo samó prvi odstavek 82. čl. Obligacijskega zakonika. Kljub temu, da so določila obeh pogodb – Posojilne pogodbe z dne 10.10.2013 in Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013 – sporna, je odreklo uporabo drugega odstavka 82. čl. Obligacijskega zakonika. Neuporabo tega razlagalnega pravila je utemeljilo z jasnostjo zapisa pogodbe. Ravnalo je napačno, kajti ključen kriterij za (ne)uporabo drugega odstavka 82. čl Obligacijskega zakonika je (ne)spornost pogodbenih določil. Navedena določba namreč govori „spornih“ in ne morda o „nejasnih“ določbah. To pa pomeni, da lahko stranka tudi v primeru na videz jasnega pogodbenega zapisa v pravdi uveljavlja, da je sporen in da je bil skupen namen pogodbenih strank drugačen, kot je na prvi pogled videti iz zapisa pogodbe. Dejstvo je, da so takó določila Posojilne pogodba z dne 10.10.2013 kot Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013 sporna; da jima pravdni stranki pripisujeta različno vsebino. Zapisov pogodb zato ni mogoče razlagati samo v smislu prvega odstavka 82. čl. Obligacijskega zakonika, ampak je treba razlago izvesti tudi z uporabo razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. čl. Obligacijskega zakonika.

11. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se do izjav prič (podale so pisne izjave) ni opredelilo. Zaslišanje priče N. N. pa je sodišče celo odklonilo. Ker se do prebranih izpovedi prič A. A., C. C., B. B. in D. D. sodišče prve stopnje ni opredelilo, je utemeljen pritožbeni očitek, da je dokazna ocena pomanjkljiva. Zaradi te kršitve je dejansko stanje stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev je treba treba razveljaviti (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče izvede razlago spornih pogodb oz. njihovih določil skladno z gornjimi napotki.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

Op. št. (1): Prvi odstavek 427. čl. Obligacijskega zakonika se glasi: Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik.

Prvi odstavek 429. čl. Obligacijskega zakonika se glasi: S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti.

Prvi odstavek 434. čl. Obligacijskega zakonika se glasi: Izpolnitev se prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku.