Jedro

Postavitev prometne signalizacije je namenjena označitvi prometne ureditve, ki velja za posamezno cesto ali njen odsek. Prometno ureditev na občinskih cestah skladno z drugim odstavkom 100. člena ZCes-1 določajo občine. O postavitvi, zamenjavi, dopolnitvi ali odstranitvi prometne signalizacije pa glede na predhodno sprejeto prometno ureditev skladno s petim odstavkom 100. člena v zvezi s 95. členom ZCes-1 odloča občinska uprava. Ker je torej postavitev prometne signalizacije vedno le udejanjanje predhodno sprejete prometne ureditve na posamezni cesti ali njenem odseku, odločitev občinske uprave iz petega odstavka 100. člena ZCes-1 nima narave upravnega odločanja. Obravnavanega akta (odločbe) o postavitvi in označitvi prometne signalizacije zato ni šteti za upravni akt v smislu citiranih določb ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinska uprave Občine A. je z odločbo št. 371-0007/2016 z dne 2. 12. 2016 po uradni dolžnosti odločila o postavitvi in označitvi prometne signalizacije na nekategorizirani občinski cesti, ki poteka po zemljišču s parc. št. 308/8 k.o. ..., ki je v naravi cesta v naselju A. med objektoma B. in C., in sicer tako, da se 1. pri objektu B. postavi prometni znak 3204 „slepa cesta“ in 2. na koncu ceste pri objektu C. na sredini vozišča namesti cestni količek. V drugem odstavku izreka je odločeno, da se prometna signalizacija in označbe na javno prometni površini uredi v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, in v tretjem odstavku izreka, da je prikaz lokacije postavitve prometne signalizacije v priloženi skici odločbe.

2. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Občinska uprava kot organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom št. 371-0007/2016 z dne 9. 1. 2017 zavrgla z obrazložitvijo, da tožnik ni upravičen sodelovati v postopku postavitve prometne signalizacije in da zato tudi ni upravičen, da vloži pritožbo zoper izdano odločbo. Pritožbo zoper izpodbijani sklep je Župan Občine kot organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno in v svojih razlogih sledil odločitvi in razlogom prve stopnje.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom in izdano odločbo ne strinja in predlaga njuno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga, ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ker je bil napačno uporabljen zakon in ker je pri odločanju prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka.

4. V tožbi navaja, da pravni interes za tožbo zoper odločbo izkazuje in da ga je izkazoval že za pritožbo s tem, ko je navajal, da cesta, ki poteka po zemljišču parc. št. 308/8 k.o. ... in ki naj bi postala slepa ulica, predstavlja dovozno pot do njegovega stanovanjskega objekta, kjer prebiva, kar pomeni, da bi mu bil s takšno ureditvijo onemogočen eden od dovozov do njegovega bivališča. Pri tem ne šteje za bistveno, da ima dostop še po drugi poti, saj gre v konkretnem primeru za uporabo občinske ceste, ki je, ker gre za javno dobro, pod enakimi pogoji dovoljena vsem, medtem ko bi omejitev splošne rabe imela neposreden vpliv na izvrševanje tožnikove lastninske pravice. V tej zvezi tožnik toženi stranki očita še, da se do zatrjevane pravne koristi ni dovolj konkretno in jasno opredelila, ter da obrazložitev, ki jo vsebuje izpodbijani sklep glede pravnega interesa, ne zadošča, ker se ne opredeli do zatrjevane omejitve dostopa do njegovih zemljišč, temveč se omeji samo na zemljišče, ki predstavlja cesto.

5. Poleg tega tožnik zatrjuje, da se z odločbo posega v njegove pravice in temeljne svoboščine in da naj sodišče odloči o zakonitosti te odločbe v skladu s 4. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem se sklicuje na določbe 100. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in 3. člena Odloka ter navaja, da bi moral pristojni organ v skladu z navedenimi določbami v odločbi konkretno in natančno obrazložiti, zakaj se prometna signalizacija postavlja in kar ni bilo storjeno. Zato se odločbe ne da preizkusiti in je nezakonita že iz tega razloga. Poleg tega je iz lokacijske informacije Občine A. razvidno, da slepe ceste po Odloku o prostorskem načrtu Občine A. praviloma niso dovoljene, oziroma so dovoljene samo izjemoma, če ima cesta na zaključku urejeno obračališče. Obračališča pa v konkretnem primeru ni mogoče urediti. Ne glede na navedeno pa bi bila izpodbijana ureditev neracionalna, neupravičena in v nasprotju z nalogami Občine A., ki izhajajo iz Statuta in ki jih je občina dolžna izvajati v korist vseh občanov. Občina tudi ni povabila tožnika in drugih uporabnikov ceste v upravni postopek niti ni obvestila javnosti o izdaji odločbe, čeprav gre za javno pot oziroma za poseg v javno dobro. Tožniku v postopku izdaje odločbe, kljub izkazanemu pravnemu interesu, ni priznala položaja udeleženca v postopku in s tem kršila določbo 22. člena Ustave. Tožniku pravni interes kot prizadeti javnosti sicer priznava tudi Aarhuška konvencija. Da so tožnikovi ugovori utemeljeni, pa izhaja tudi iz dogajanja oziroma ukrepanja pristojnih organov, ki se je odvilo v zvezi z zapiranjem omenjene ceste, in ki ga tožnik opisuje v nadaljevanju (v točki IV) tožbe.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obeh izpodbijanih odločitvah in sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma podredno zavrne, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka.

7. Tožba ni dovoljena.

8. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno samo zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

9. Postavitev prometne signalizacije je namenjena označitvi prometne ureditve, ki velja za posamezno cesto ali njen odsek, Prometno ureditev na občinskih cestah skladno z drugim odstavkom 100. člena ZCes-1 določajo občine. O postavitvi, zamenjavi, dopolnitvi ali odstranitvi prometne signalizacije pa glede na predhodno sprejeto prometno ureditev skladno s petim odstavkom 100. člena v zvezi s 95. členom ZCes-1 odloča občinska uprava. Ker je torej postavitev prometne signalizacije vedno le udejanjanje predhodno sprejete prometne ureditve na posamezni cesti ali njenem odseku, odločitev občinske uprave iz petega odstavka 100. člena ZCes-1 nima narave upravnega odločanja.

10. Obravnavanega akta (odločbe) o postavitvi in označitvi prometne signalizacije zato ni šteti za upravni akt v smislu citiranih določb ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za akt, ki je namenjen nedoločenemu številu primerov uporabe in se nanaša na nedoločen krog naslovnikov, in ne za konkreten oziroma posamičen akt, ki je namenjen enemu samemu primeru, oziroma ki se nanaša na določen ali določljiv krog naslovnikov. Ker ne gre za upravni akt, se za njegovo izdajo tudi ni vodil upravni postopek, zato ni podlage za uporabo institutov, ki jih za upravni postopek določa ZUP, torej tudi ne za uporabo določb glede pravnih sredstev.

11. Neutemeljeni so zato tožbeni ugovori o posegu v pravice tožnika, saj z izpodbijano odločitvijo o postavitvi prometne signalizacije ni bilo poseženo v njegov pravni položaj. V zadevi ni sporno, da ima tožnik dostop do svojega zemljišča po drugih parcelah in tega tožnik niti ne zanika oziroma celo sam pove, da je temu tako in da je sporna cesta oziroma ulica le eden od možnih dostopov do njegove nepremičnine, v kateri prebiva.

12. Sklicevanje tožnika na Aarhuško konvencijo je neutemeljeno, saj odločitev o postavitvi prometne signalizacije ni okoljski akt. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na javno korist uporabnikov ceste, saj tožnik v upravnem sporu ne more varovati pravic drugih ali javnega interesa in se zato tudi ne more uspešno sklicevati na neskladnost posega s prostorskim aktom.

13. Tudi sklep o zavrženju pritožbe ni upravni akt v smislu ZUS-1, ker ne vsebuje materialnopravne odločitve. Ker pa, kot je bilo že pojasnjeno, v obravnavani zadevi ni tekel upravni postopek oziroma se ni odločalo o izdaji upravnega akta, izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče šteti za akt po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 (s katerim je postopek končan) in zato tudi tožba zoper izpodbijani sklep ni dopustna.

14. Dopustna pa tudi ni tožba zoper izpodbijano odločbo na podlagi 4. člena ZUS-1, saj po že povedanem odločba o postavitvi prometne signalizacije nima lastnosti posamičnega akta in s tem tiste lastnosti, ki se po navedenem členu ZUS-1 zahteva za odločanje sodišča o tožbi.

15. Enaka stališča, kot so zgoraj navedena, je sodišče zavzelo v sklepu I U 1000/2017-8 z dne 18. 5. 2017, s katerim je odločalo o zakonitosti istih oziroma istovrstnih aktov (odločbe in sklepa), kot so predmet spora v konkretnem primeru. Stališčem omenjenega sklepa in (enaki) sprejeti odločitvi pa je pritrdilo tudi že Vrhovno sodišče v sklepu I Up 182/2017 z dne 7. 2. 2018. 16. Sodišče je glede na navedeno tožbo zoper izpodbijani sklep in zoper odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno s sklepom zavrglo.