Jedro

ZDR-1 v prvem odstavku 130. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo prevoznih stroškov. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, oziroma če se tako sporazume z delodajalce. Ta podlaga v tem sporu ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati neizplačane stroške prevoza na delo v neto višini 3.202,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih prikrajšanj do plačila ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 10,00 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa tožnik predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik predlaga, da v kolikor je možno zaradi racionalnosti postopka naj ponovljen postopek izvede sodišče, ki je bližje prebivališču tožnika in sicer Delovno sodišče v Kopru. Tožnik opozarja na pomanjkljivo izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje, saj sodišče ni zaslišalo dveh prič, ki jih je predlagal v tožbi in sta bili zaposleni pri toženi stranki ter seznanjeni s pogojem, ki ga je tožena stranka postavila tožniku. Torej da bo tožnik dobil zaposlitev, če bo prijavil fiktivno prebivališče bližje njegovi zaposlitvi. Tožnik je predlagal zaslišanje vodje kadrovske službe v PE A. B.B., ki je navedene zakonite pogoje postavljala ter zaslišanje priče C.C., ki je bil prisoten ter je bil tožnikov šef. Sodišče je na obravnavi 1. 6. 2016 zaslišalo vodjo kadrovsko pravnega oddelka B.B., ki je izpovedala, da se tožnika sploh ne spomni in da se ne spomni kakršnegakoli pogovora glede službe, čeprav je prav ona poleg njene namestnice D.D. pristojna opravljati tovrstne razgove. Tožnik je glede na izpoved priče B.B., ki se nobenih dogodkov ni spomnila, vztrajal pri zaslišanju C.C., ki je bil na razgovoru za službo tudi prisoten, kar je zaslišana B.B. potrdila, da je možno. C.C., ki je upokojen, bi lahko verodostojno izpovedal o dogodku, ker nanj tožena stranka več ne bi mogla vplivati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru navaja, da je sodišče izvedlo vse relevantne dokaze, ki so bili pomembni za odločitev v zadevi in da je sodišče pravilno ocenilo, da dokaz z zaslišanjem priče C.C. ni potreben.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

6. Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil na podlagi vložene prošnje za sprejem v delovno razmerje z dne 4. 2. 2012 v zvezi z objavo prostega delovnega mesta pri Zavodu RS za zaposlovanje z dne 3. 2. 2012. Tožena stranka je izmed 60 prijavljenih kandidatov izbrala 4 kandidate in z njimi sklenila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je dne 21. 2. 2012 izpolnil vprašalnik za kadrovsko evidenco, kjer je navedel stalno in začasno prebivališče. Dne 8. 1. 2013 je tožnik izpolnil in podpisal izjavo, v kateri je ponovno naveden naslov začasnega bivališča in v zvezi s prevozom na delo navedel relacijo E. - F. Tožena stranka je tožniku večkrat podaljšala delovno razmerje za določen čas in v vseh pogodbah o zaposlitvi je naveden kraj začasnega prebivališča tožnika G., E. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožniku, da je začasno prebivališče v vseh teh vlogah navedel izključno zaradi grožnje vodje kadrovske službe pri toženi stranki B.B., da v kolikor bo navedel naslov stalnega bivališča, tožena stranka z njim ne bo sklenila pogodbe o zaposlitvi.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da bi sodišče moralo zaslišati pričo C.C., ki je bil njegov šef za področje ... pri toženi stranki, ker se priča B.B. nobenega dogodka v zvezi z njegovo zaposlitvijo ni spomnila, čeprav je bila prisotna na razgovorih s kandidati. Priča C.C. naj bi potrdil trditve tožnika, da mu je B.B. - vodja kadrovsko pravnega oddelka, ob zaposlitvi postavila pogoj, da navede začasno prebivališče, ki bo bližje kraju opravljanja dela. Vendar pa je priča B.B. prepričljivo izpovedala, da je v poslovni enoti, kjer je delo opravljal tudi tožnik, zaposlenih 400 delavcev in da vseh ne pozna, zato se tudi ne spomni, ali je s tožnikom opravila razgovor ona ali ga je opravila D.D. Sicer pa je izpovedala, da nikogar od zaposlenih ni nagovarjala, da naj prijavi začasno prebivališče bližje kraju zaposlitve, ker sicer ne bo izbran. Izpovedala je tudi, da tožnik začasnega bivališča, ki ga je zapisal na vprašalnik za kadrovsko evidenco kasneje ni spremenil in da je ves čas, ko je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki navajal isti začasni naslov. Navedeno je potrdil tudi tožnik in sicer, da v času zaposlitve pri toženi stranki tožene stranke ni obveščal o svojem stalnem bivališču in je ni obvestil, da prihaja na delo z naslova stalnega bivališča. Podatkov glede stalnega bivališča kasneje ni spreminjal, ker bi po njegovem mnenju sicer ostal brez zaposlitve.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi začasno bivališče prijavil zaradi grožnje vodje kadrovskopravne službe, da sicer ne bo izbran na delovno mesto - pismonoša. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vpisal podatke o začasnem bivališču že v njegovi prošnji za zaposlitev, zato so bili ti podatki tudi v kasnejših dokumentih (pogodbah o zaposlitvi za določen čas). Prav tako je pravilno zaključilo, da tudi v primeru, če bi bila trditev tožnika o opravljenem razgovoru pred zaposlitvijo resnična, po mnenju sodišča ni šlo za nedopustno prisilo s strani tožene stranke, saj je sam tožnik ob zaslišanju pojasnil, da mu je delavka tožene stranke dejansko le svetovala, da bi imel s tem prednost pri izbiri. Ker je tožnik v času zaposlitve prejemal potne stroške v skladu z veljavnimi določili tožene stranke, torej od kraja začasnega bivališča, ki ga je sam prijavil in v tej zvezi ni sporočil spremembe naslova ves čas zaposlitve, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno v celoti zavrnilo.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v prvem odstavku 130. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo prevoznih stroškov. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, oziroma če se tako sporazume z delodajalce. Ta podlaga v tem sporu ni podana.

10. V zvezi z zatrjevanjem tožnika, da mu je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo priče C.C., pritožbeno sodišče še pripominja, da tožnik pred zaključkom obravnave ni grajal neizvedbe dokaza v skladu z določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP. Cilj, ki ga zasleduje določba 286. b člena ZPP je, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti. Tega tožnik v pritožbi ne zatrjuje.

11. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, zato na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga to določa 154. člen ZPP sam krije stroške pritožbenega postopka.