Up-182/96

23. 6. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe J., P. in R. R. vseh iz L., ki jih zastopa M. C., odvetnica v L. na seji senata dne 23. junija 1999

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba J., P. in R. R. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1077/94 z dne 7. 6. 1995 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju, št. D 195/95 z dne 1. 9. 1994 se zavrže.

2.Ustavna pritožba J., P. in R. R. zoper sklep Vrhovnega sodišča II Ips 145/96 z dne 25. 4. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožniki z ustavno pritožbo, vloženo dne 1. 7. 1996, izpodbijajo v izreku navedene sklepe sodišč. Navajajo, da je z izpodbijanim prvostopnim sklepom sodišče v zapuščinskem postopku po pok. I. R. in po pok. Z. R. odločalo o dedovanju denacionaliziranega premoženja in za dediče proglasilo vse zakonite dediče. Pri tem naj ne bi upoštevalo dogovora v prvotni zapuščinski zadevi po pok. Z. R. št. D 128/81 Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju, ki naj bi se po njihovem mnenju neposredno nanašal na denacionalizirano premoženje. Po tem dogovoru naj bi nacionalizirano premoženje v primeru njegovega vračanja dedovali le sedanji ustavni pritožniki. Pritožniki menijo, da ni šlo za dednopravno pogodbo, dogovor naj bi predstavljal pogodbo civilnega prava. Zato naj bi se tudi R. R. v zapuščinski zadevi št. D 128/81 dedovanju odpovedal le pogojno. Pritožbeno sodišče je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče pa je revizijo ustavnih pritožnikov z dne 3. 7. 1995 kot nedovoljeno zavrglo.

2.Pritožniki menijo, da jim je bila v nasprotju s 15. členom Ustave (uresničevanje in omejevanje pravic) odvzeta pravica do dediščine. Zatrjujejo kršitev pravice do dedovanja in zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ki naj bi bila povzročena z napačno uporabo prava tako v zapuščinskem kot v revizijskem postopku. Revizija naj bi bila namreč glede na vrednost premoženja dovoljena, prejšnja sodna praksa pa naj bi tovrstne revizije dopuščala. Tudi Zakon o dedovanju možnosti revizije ne izključuje (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 - v nadaljevanju: ZD), zato naj bi bilo napačno uporabljeno pravilo 34. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 - v nadaljevanju: ZNP).

3.Ustavno pritožbo mora pritožnik v skladu z 52. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva pritožnik ne more ustvariti novega roka za vložitev ustavne pritožbe. Revizija pritožnikov zoper sklep drugostopenjskega sodišča v zapuščinskem postopku je bila zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sklepa sodišč prve in druge stopnje začel teči z vročitvijo sklepa sodišča druge stopnje. Ker je rok iz 52. člena ZUstS očitno zamujen, je ustavna pritožba zoper v točki 1 izreka navedeni sodni odločbi prepozna. Zato je bilo ustavno pritožbo v tem delu treba zavreči.

4.Ustavna pritožba je pravočasna in dopustna le zoper sklep Vrhovnega sodišča o nedopustnosti revizije.

5.Ustavno sodišče ni inštanca rednim sodiščem ter ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine.

6.Navedbe pritožnikov, da naj bi bila revizija v zapuščinskih postopkih glede na vrednost premoženja dovoljena, kar naj bi potrjevala "prejšnja sodna praksa", smiselno uveljavljajo kršitev 22. člena Ustave. Za to kršitev bi namreč lahko šlo, če bi Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo napak in drugače, kot sicer v podobnih ali enakih zadevah. Navedbe o "prejšnji sodni praksi" pa so povsem pavšalne, saj pritožniki z ničimer ne izkažejo, da bi izpodbijana odločitev odstopala od sodne prakse in bi hkrati bila napačna. Nasprotno, Vrhovno sodišče je v tej zadevi odločilo enako kot v vseh drugih zapuščinskih zadevah in zavrglo vloženo revizijo. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je postopek v zapuščinskih zadevah glede na določilo 1. člena ZNP vrsta nepravdnega postopka, za katerega, če v ZD ni posebnih določb, veljajo splošne določbe nepravdnega postopka. Glede dopustnosti revizije ZD ne vsebuje posebne določbe, zato je treba uporabiti pravilo 34. člena ZNP, po katerem revizija ni dovoljena, če zakon ne določa drugače.Takšnega stališča Vrhovnega sodišča pa tudi ni mogoče oceniti za očitno napačno in arbitrarno.

7.S tem, ko je Vrhovno sodišče v tej zadevi odločilo enako kot v vseh drugih zapuščinskih zadevah in zavrglo vloženo revizijo, tudi ni kršilo pravice pritožnikov do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Tak sklep sodišča je namreč procesnega značaja in ne posega v navedene pritožničine pravice. Zato je s tem v zvezi neutemeljeno tudi sklicevanje na 15. člen Ustave. Ker torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka ter 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude