Jedro

Če ima tožnik možnost dostopa do gospodujočega zemljišča drugje in če ni bilo dejanske potrebe za vtoževano hojo, to na priposestvovanje služnostne pravice hoje ne vpliva. Po 54. členu v času zatrjevanega teka dobe za priposestvovanje služnostne pravice hoje veljavnega ZTLR je namreč bil edini pogoj (pravnorelevantno dejstvo) za priposestvovanje služnostne pravice dejansko 20-letno izvrševanje služnosti, čemur lastnik služne stvari ni nasprotoval, lastnik gospodujoče stvari pa ni zlorabljal zaupanja lastnika ali posestnika služne stvari, služnosti ni izvrševal s silo ali zvijačo in da služnost ni bila dovoljena do preklica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo pod 1. točko izreka zaradi umika tožbe ustavilo postopek z zahtevkom, da obstoji služnostna pravica vožnje s kmetijskimi stroji po obstoječi poti v širini treh metrov, ki poteka po parc. št. 468/2, 467, 473/2 in 474/1, v korist parcele št. 474/2, vse k.o. T., pod 2. točko izreka je ugotovilo,da obstoji služnostna pravica hoje po zgoraj navedeni obstoječi poti v širini treh metrov v korist parcele št. 474/2 k.o. T., pod 3. točko izreka je zavrglo tožbeni zahtevek, da se na podlagi pravnomočne sodbe v zemljiški knjigi vknjiži pod 2. točko izreka ugotovljena služnostna pravica hoje, in pod 4. točko izreka naložilo prvotoženi stranki v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.109,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Smiselno zoper odločitev s sodbo (2. točka izreka, v kolikor se nanaša nanjo in 4. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila prvotožena stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik dejansko postal lastnik parcele št. 474/2 šele leta 1987 po pravnomočnem sklepu o dedovanju in po opravljeni delitvi prej enotne parcele št. 474, ki se je razdelila na parcele 474/1 in 474/2 k.o. T., kar pomeni, da ima tožnik do parcele št. 474/2 k.o. T. urejen dostop preko parcel št. 474/1, 473/2 in 473/1. Sklicevanje tožnika na priposestvovanje služnostne pravice hoje po parceli št. 467 in 468/2, ki sta last prvega toženca, je zato brezpredmetno, saj je tudi iz načrta parcel razvidno, da nikoli ni bila izkazana dejanska potreba po hoji ali vožnji na parcelah prvega toženca. Da ima tožnik zagotovljeno pravico hoje in vožnje iz javne ceste do svoje nepremičnine po parc. št. 473/1, 473/2 in 474/1, je prvi toženec med pravdo dokazal s številnimi dokazi. Kljub temu je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na lažne izjave prič tožeče stranke. Da prvi toženec ne bi predložil določenih dokazil do konca prvega naroka, v posledici česar jih sodišče ni upoštevalo, je skrajno neprimerno in v nasprotju z dokaznim sklepom sodišča prve stopnje z obravnave dne 16.5.2008, kjer so bili dokazi z vpogledom listin dovoljeni, v obrazložitvi sodbe pa sodišče navaja, da jih je zavrnilo kot prepozne. Takšno ravnanje sodnice je v nasprotju z osnovno moralo in z 224. in ostalimi členi Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi navedba sodišča prve stopnje, da ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem J. Z., ker prvi toženec naj ne bi predložil njenega naslova, je v nasprotju z dokaznim sklepom z dne 16.5.2008, kjer je bil ta dokaz dovoljen. Poleg tega je bil naslov te priče naveden v vseh odločbah za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki jih je toženec predložil v odgovoru na pripravljalno vlogo in v odgovoru na tožbo. Sodišče razlaga, da je priča J. Z. uradno G. Z., kar ne drži, saj je iz vseh dokumentov razvidno, da je J. Z. oziroma G.Z.. Brez kakršnekoli obrazložitve sodišče tudi ni opravilo ogleda, ki ga je predlagal prvi toženec, čeprav je temu sprva ugodilo. Tožnik je služnost hoje izvrševal brez vednosti toženca, kar potrdijo priče A. P., M. P. in I. K.. Tožnik je koristil hojo po toženčevih parcelah le z dovoljenjem in še to v času, ko je J. Z.r (tožnikova sestra) gradila hišo (leta 1988), potem pa nikoli več. Dostop do obravnavane nepremičnine tožnika po obravnavani poti tudi dejansko ni mogoč, saj je severni del parcel št. 431/1 in 2 ter št. 474/1 zaraščen z grmovjem že več let in torej tožnik te služnosti ne izvršuje in je ne more izvrševati. Torej je obravnavana služnost prenehala že vsaj od leta 2001 dalje, ko je tožnik prejel pisni opomin odvetnika M. po prepovedi uporabe te poti. Ker drugi toženec I. M. tožniku prehod po njegovih zemljiščih dovoljuje, je tožnik zoper njega tožbo umaknil, v kolikor pa je tožnik izvrševal hojo in vožnjo po pritožnikovih parcelah po letu 2001, jo je izvrševal brez vednosti prvega toženca, kar pomeni, da glede priposestvovanja hoje ni bil nikoli v dobri veri, ker je služnost izvrševal z zvijačo, takrat, ko ga toženec ni videl. Pritožba ni utemeljena.

Če ima tožnik možnost dostopa do v tej pravdi gospodujočega zemljišča drugje in če ni bilo dejanske potrebe za vtoževano hojo, to na priposestvovanje služnostne pravice hoje, kot jo tožeča stranka vtožuje v tej pravdi, ne vpliva. Po 54. členu v času zatrjevanega teka dobe za priposestvovanje služnostne pravice hoje veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je namreč bil edini pogoj (pravnorelevantno dejstvo) za priposestvovanje služnostne pravice dejansko 20-letno izvrševanje služnosti, čemur lastnik služne stvari ni nasprotoval, lastnik gospodujoče stvari pa ni zlorabljal zaupanja lastnika ali posestnika služne stvari, služnosti ni izvrševal s silo ali zvijačo in da služnost ni bila dovoljena do preklica. Torej so vse pritožbene navedbe o možnosti dostopa drugje in izostanku potrebe za vtoževano hojo za odločitev o tožbenem zahtevku brezpredmetne in se zato pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje.

Skladno določbi 2. odstavka 213. ZPP odloča, kateri dokazi se izvedejo, sodišče in je sklep o tem sklep procesnega vodstva. Na svoje sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave, sodišče ni vezano (3. odstavek 298. člena ZPP), kar pomeni, da mu takega sklepa ni treba izvršiti, čeprav ga je sprejelo oziroma da ga v nadaljevanju postopka lahko spremeni. Tako je sodišče prve stopnje z dokaznim sklepom na obravnavi dne 16.5.2008 določene dokaze dovolilo (zapisnik list. št. 41), ta dokazni sklep pa je pozneje spremenilo glede določenih listin, ko jih je kot dokaze zavrnilo, in sicer na naroku dne 27.6.2008 (zapisnik list. št. 58 glede listin in list. št. 63 glede priče J. Z.). Dokazni predlog z ogledom je bil prav tako zavrnjen na naroku dne 27.6.2008 (zapisnik list. št. 60), kar je dodatno utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe (glej 3. odstavek na 7 strani). Torej so pritožbene trditve o neizvedbi dokazov oziroma izvedbi le-teh in njihovem poznejšem neupoštevanju protispisne in zavajajoče. Glede priče J. Z. še to, da je bila prva tožena stranka s strani sodišča prve stopnje pozvana na predložitev njenega naslova (list. št. 47 v spisu), a se pozivu ni odzvala. Sodišče pa naslova predlagane priče ni dolžno iskati iz drugih listin v spisu, pri čemer ni spregledati, da so vse te listine starejšega datuma in je resnično vprašljivo, če je bivališče te priče še vedno isto. Razglabljanja sodišča prve stopnje o imenu prej navedene priče so za ta postopek brezpredmetna in je zato brezpredmetna tudi pritožba v tej smeri. Dilema glede njenega imena na potek postopka namreč ni vplivala.

Ko pritožba zatrjuje izvrševanje služnosti z dovoljenjem leta 1988, pozneje pa na skrivaj, z zvijačo, in dejansko nemožnost izvrševanja zaradi zaraščenosti nepremičnin drugega toženca, je pritožba tudi v tem delu brezpredmetna in neupoštevna. Sodišče prve stopnje namreč ugotovi, da je doba priposestvovanja pričela teči najpozneje leta 1965 in je do leta 1988 obravnavana služnost hoje zaradi poteka 20 letne priposestvovalne dobe že nastala. Torej je ves čas od leta 1988 dalje glede možnosti in načina izvrševanja služnosti za odločitev o tožbenem zahtevku, da je bila služnost hoje priposestvovana, neupošteven.

Ko pritožba navede, da je sodišče prve stopnje upoštevalo lažne priče tožeče stranke, ne opredeli, v čem je lažnost teh prič. Torej je ta trditev pavšalna in se pritožbeno sodišče o njej ne more opredeliti oziroma preizkusiti njene resničnosti. Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede odločitve o priposestvovanju sporne služnosti hoje za pravilno in 8. členu ZPP skladno, saj temelji na prepričljivih in logičnih razlogih, vseh temelječih na izvedenih dokazih.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).