Jedro

Neutemeljeni so revizijski očitki glede pravilne navedbe druge tožnice. Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi pravnega nasledstva v uvodu sodbe navedli le pravno osebo, ki je nasledila prvotno drugo tožnico. Pri tem ne gre za subjektivno spremembo tožbe, temveč le za ugotovitev pravnega nasledstva, na katerega nasprotna stranka nima vpliva, in ki tudi ne vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku. To lahko sodišče stori tudi po koncu glavne obravnave, v pritožbenem in celo v revizijskem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ohranilo v veljavi: sklep o izvršbi, na podlagi katerega je toženec dolžan prvemu tožniku plačati 69.576,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka, sklep o izvršbi, na podlagi katerega je toženec dolžan prvemu tožniku plačati 32.518,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka ter sklep o izvršbi, na podlagi katerega je toženec dolžan drugi tožnici plačati 27.281,47 EUR z zakonskimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka.

V presežku (v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obrestmi) je vse tri sklepe o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca v višini 102.094,97 EUR ter odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je glede odločitve o stroških postopka prvostopenjsko sodbo spremenilo, v preostalem delu (glede odločitve o glavni stvari) pa jo je potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

5. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: Prvi tožnik in toženec sta 7. 3. 2004 sklenila prodajno pogodbo, s katero se je prvi tožnik tožencu zavezal prodati večjo količino očal. Prvi tožnik je tožencu za „zagon“ njegove gospodarske dejavnosti posodil denar. Na računu toženca je bil pooblaščen in je z njega dvigoval denar. Del denarja je dvignil za poravnavo obveznosti iz prodajne pogodbe, del pa za poplačilo posojila.

Druga tožnica in toženec sta 15. 11. 2004 sklenila prodajno pogodbo, s katero je druga tožnica tožencu prodala več očal. 7. Oba tožnika v tem postopku od toženca zahtevata plačilo neplačane kupnine za očala. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenskih mnenj presodili, da toženec vtoževanih terjatev ni poplačal ter da nobena izmed njegovih terjatev iz pobotnega ugovora ne obstoji.

8. Revident sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v uvodu sodbe toženca navedlo brez oznake za samostojnega podjetnika (s. p.). Samostojni podjetnik je pravdna stranka kot fizična oseba. Ker v konkretnem primeru spor, glede katerega teče ta pravda, izvira iz toženčeve dejavnosti, ki jo je opravljal kot samostojni podjetnik, se zadeva obravnava po pravilih, ki veljajo za postopek v gospodarskih sporih. Sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo izdalo zoper fizično osebo (ki v primeru samostojnega podjetnika tudi odgovarja z vsem svojim premoženjem za obveznosti iz poslovanja in opravljanja gospodarske dejavnosti), ni zagrešilo nobene kršitve pravil pravdnega postopka. Tudi revizijsko sodišče izdaja sodbo zoper toženca brez oznake za samostojnega podjetnika, saj je z vpogledom v sodni register ugotovilo, da je toženec svojo dejavnost kot samostojni podjetnik prenehal opravljati.

9. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki glede pravilne navedbe druge tožnice. Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi pravnega nasledstva v uvodu sodbe navedli le pravno osebo, ki je nasledila prvotno drugo tožnico. Pri tem ne gre za subjektivno spremembo tožbo, ki ji nasprotuje revident, temveč le za ugotovitev pravnega nasledstva, na katerega nasprotna stranka nima vpliva, in ki tudi ne vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku. To lahko sodišče stori tudi po koncu glavne obravnave, v pritožbenem in celo v revizijskem postopku. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 205. člena ZPP se namreč postopek ob prenehanju pravne osebe prekine, nadaljuje pa ga nato sodišče, skladno s 207. in 208. členom ZPP.

10. S trditvami, da je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da posojilna pogodba, sklenjena med tožencem in A. Z. ne obstaja, revident pod navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb ZPP graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodi v sfero dejanskega stanja, ki ga z revizijo zaradi omejitve iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče izpodbijati. Dokazno oceno in dejansko stanje toženec izpodbija tudi z očitki o neupoštevanju izvedenskega mnenja S. V. ter napačni oceni izpovedi zaslišanih prič in s trditvami, da je sodišče prve stopnje izvajalo le dokaze tožeče stranke, njegovih pa ni hotelo izvesti. Sodišče se na podlagi 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, neizvedba posameznega dokaza pa ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če sodišče prepričljivo pojasni nepotrebnost predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje je temu kriteriju v konkretnem primeru zadostilo.(1)

11. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi dejstva, za katera je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da niso sporna. Četudi pravdni stranki dejstev nista „označili“ kot nespornih, jih lahko sodišče opredli kot taka, saj so nesporna tudi tista dejstva, ki jih stranka ne prereka obrazloženo. Obstoju nobenega od teh dejstev toženec ni nasprotoval, zato jih sodišču ni bilo potrebno ugotavljati in izvajati dokazov za njihovo potrditev. Kljub očitkom v tej smeri toženec tudi v reviziji ne pove, katerim izmed dejstev, ki jih je sodišče štelo za nesporna, nasprotuje.

12. Revident sodiščema prve in druge stopnje nadalje očita, da se nista opredelili do toženčeve zahteve za izločitev izvedenca dr. D. D. Tudi ta očitek ni utemeljen. Stranka mora izločitev izvedenca zahtevati takoj, ko izve za razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem (drugi odstavek 247. člena ZPP). Sodišče je navedenega izvedenca določilo s sklepom 1. 8. 2006, ki je bil toženčevemu pooblaščencu vročen 12. 9. 2006. Kot navaja tudi sam v reviziji, je postavitvi izvedenca nasprotoval šele z vlogo z dne 22. 1. 2007, po tem, ko je izvedenec mnenje že izdelal, kar pa je glede na določbo drugega odstavka 247. člena ZPP prepozno. Izostanek odločitve sodišča prve stopnje o tej zahtevi zato ne predstavlja bistvene kršitve postopka. Stranka sicer lahko za razlog izločitve izve šele potem, ko izvedenec svoje delo že opravi, vendar pa toženec ni trdil, da je šele po izdelavi izvedenskega mnenja izvedel, da izvedenec nastopa kot priča v kazenskem postopku, ki se vodi zoper toženca. Tudi v reviziji tega ne trdi. Kot razlog za kasnejšo zahtevo za izločitev izvedenca navaja dejstvo, da izvedenec ni pregledal njegove celotne poslovne dokumentacije, za kar je toženec izvedel šele po izdelavi mnenja. S takim ugovorom pa revident ne more uspeti, saj vprašanje, ali bo zaradi načina izdelave izvedenskega mnenja sodišče določenemu izvedencu sledilo, sodi v dokazno oceno, ta pa v sfero dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. S tem v zvezi je neutemeljen tudi očitek o protispisnosti, ker naj bi pritožbeno sodišče napačno povzelo vlogo toženca z dne 22. 1. 2007 in zapisalo, da je toženec v tej vlogi navedel le „da se izvedenec dr. D. in njegovo mnenje izključi iz postopka, ker je 22. 12. 2006 tudi sam podal predlog za svojo izločitev“. Sodišče druge stopnje je navedeno res zapisalo, pri tem pa se je sklicevalo na listovno številko 199 v sodnem spisu. Iz spisa izhaja, da je imelo sodišče v mislih toženčevo vlogo z dne 12. 2. 2007 in ne vloge z dne 22. 1. 2007 (v kateri je toženec zapisal, da zahteva izločitev izvedenca, ker je ta „z njim v kazenskem postopku“). Sodišče druge stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč je le napačno zapisalo datum pripravljalne vloge, ki jo je citiralo. S tem pa ni prekršilo pravil, ki urejajo pravdni postopek, na način, ki bi lahko vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.

14. Stališče toženca, da mora sodišče dokazne predloge zavrniti s posebnim sklepom, ni pravilno. Zadošča namreč, da je dokazni sklep vsebovan v končni sodni odločbi, v kateri sodišče obrazloži tudi, katere dokaze je zavrnilo, in navede razloge za takšno zavrnitev. Zavrnitev dokazov lahko stranka izpodbija s pritožbo zoper končno odločbo.

15. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov toženca za zaslišanje prič J. T. in J. M., za postavitev izvedenca grafologa, za „uporabo izvedenskega mnenja“ J. M. ter za opravo poizvedb pri pošti Republike Hrvaške. Vse te dokazne predloge je prvostopenjsko sodišče obrazloženo zavrnilo, in sicer je pojasnilo, da dokaznega predloga za poizvedbe pri pošti Republike Hrvaške toženec ni substanciral, da zaslišanje priče J. M. in postavitev izvedenca grafologa ne bi privedla do drugačne odločitve o zahtevku, kot prepozna pa je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče J. T. in predloženo izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje J. M. Za slednjega je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da ne more služiti kot dokaz v pravdnem postopku, saj je bilo pridobljeno brez sodelovanja sodišča in soglasja nasprotne stranke. Izvedensko mnenje, pridobljeno izven postopka, kot dokaz v smislu določb ZPP res ne služi, razen če ga nasprotna stranka kot takega sprejema. Ker je tožeča stranka mnenju J. M. izrecno nasprotovala, ga bi bilo mogoče sprejeti le kot trditve toženca.(2) Ker pa je bilo mnenje sodišču predloženo prepozno (po prvem naroku za glavno obravnavo), ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo niti v sklopu toženčevih navedb (286. člen ZPP). Toženec v reviziji sicer navaja, da izvedenskega mnenja ni mogel predložiti prej, saj do prvega naroka za glavno obravnavo še ni bilo izdelano, vendar pa tudi s temi trditvami ne more uspeti. Izdelavo izvedenskega mnenja izven postopka bi namreč lahko naročil prej. Ker je ni, sta sodišči prve in druge stopnje navedbe iz tega mnenja pravilno šteli za prepozne. Ne drži tudi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o nezavrnitvi dokaznega predloga za vpogled v izjavo B. R. Pritožbeno sodišče se je do tega opredelilo v zadnjem odstavku na 3. strani svoje sodbe in pojasnilo, da je bil dokaz predlagan prepozno.

16. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo mimo tožbenega zahtevka in terjatev toženca do prvega tožnika pobotalo z vzajemno terjatvijo iz naslova posojila, ki ga je prvi tožnik dal tožencu. Prvostopenjsko sodišče je višino toženčevega dolga iz naslova posojila ugotavljalo le v povezavi z njegovim pobotnim ugovorom. Toženec je namreč zatrjeval, da je prvi tožnik z njegovega računa nepooblaščeno dvigoval denarna sredstva, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je ta denar dvignil zaradi poplačevanja posojila. Ker je ugotovilo, da denarja ni dvigoval nepooblaščeno, je presodilo, da v pobot uveljavljana terjatev toženca ne obstoji, in je njegov pobotni ugovor zavrnilo.

17. Nazadnje je neutemeljen tudi očitek, ki se nanaša na dogovor o pridržku lastninske pravice. Zgolj zato, ker sta sodišči prve in druge stopnje pojasnilu v zvezi s tem namenili krajši del obrazložitve, še ne pomeni, da se do navedenega nista v zadostni meri opredelili. Ob ugotovitvi, da je toženec očala, ki so bila zaradi pridržka lastninske pravice še v lasti prodajalca, prodal naprej tretji osebi, je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da lahko prodajalec (prvi tožnik) od kupca (toženca) zahteva vtoževani znesek. Ker je toženec očala prodal naprej, prodajalec namreč drugače ne more priti do nadomestitve vrednosti očal, na katerih je izgubil lastninsko pravico.

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Glej tudi 15. točko obrazložitve te sodbe.

Op. št. (2): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 651/2005 z dne 24. 1. 2008.