Jedro

Posojilo, dano osebi, ki ga je vnesla v sredstva svoje d.o.o., ni posojilo družbi marveč fizični osebi, če ni bilo poprej dogovorjeno in listinsko izkazano, da gre za posojilo družbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 110.000,00 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot jih priznava NLB za vpogledne hranilne vloge v DEM, od 30.12.1996 dalje in mu povrniti 298.360,00 SIT pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik posodil 110.000,00 DEM tožencu, ne pa družbi T. ali Ti., toženec pa njemu osebno ni vrnil posojila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo. Zavzelo je stališče, da gre v tej zadevi za 5-letni zastaralni rok. Nesporno je bil ugotovljen vračilni rok do konca junija 1993, tožba pa je bila vložena 30.12.1996. Dokaz za to, da je bilo posojilo dano tožencu osebno, je v toženčevi lastni izjavi, da bi moralo biti posojilo družbi pri le-tej registrirano, tožnik kot posojilodajalec pa bi moral podpisati kakšno listino, kar pa ni storil. V pritožbi predlagani dokazi ne bi pripeljali do drugačnih ugotovitev. Ni pomembno, za kakšen namen je toženec porabil posojilo.

Toženec je vložil revizijo zoper prvostopenjsko sodbo, potrjeno z drugostopenjsko, in to zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Trdi, da mu ni bila dana možnost dokazati svoje trditve, saj sodišče ni hotelo izvesti predlaganih dokazov. Opisuje, za kaj je bil denar porabljen, kar bi se dalo preveriti s poizvedbami. Firma T. je denar v celoti vrnila.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z revizijskimi navedbami procesnih predpisov velja povedati, da je treba v tej zadevi tudi v revizijskem postopku uporabiti določbi prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977).

Prvostopenjska sodba je bila namreč izdana pred 14.7.1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (503. člen), ta pa v prehodni določbi določa, da se v takšnih primerih postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena ZPP).

Revizija ne pove opredeljeno (386. člen ZPP 1977), za katero procesno kršitev naj bi šlo, ko sta nižji sodišči zavrnili nadaljnje dokazne predloge tožene stranke. Slejkoprej se je mogoče strinjati z zadevnima odločitvama. Pri presoji pasivne legitimacije je v tej zadevi bistveno to, da je tožnik posodil denar tožencu (dejansko stanje, na katero je vezano revizijsko sodišče - tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Za kakšen namen ga je ta uporabil, pa ni pomembno. Tako ni potrebno raziskovati, ali ga je in kako vknjižil v svojo družbo ali je bil porabljen delno tudi za potne stroške tožnika in njegove žene ob poslovni poti na Daljnji vzhod ipd. Po drugi strani pa tožena stranka ni predložila niti predlagala (toženec je celo izjavil, da ne more predložiti nobenih takšnih listin) dokaza, iz katerega bi sledilo, da je tožnik dal posojilo toženčevi družbi. Le izvedba takšnega dokaza bi lahko pripeljala do ugotovitve, da toženec ni pasivno legitimiran. Celo če bi tožnik vedel, ko je posodil denar, da ga bo toženec vložil v svojo družbo, to ne bi pomenilo posojilo družbi.

Revizijsko sodišče se tako strinja z ugotovitvijo prvostopenjske sodbe, da ni pomembno niti to, ali je toženec porabil denar za vložek v družbo. To sodišče torej ni zanikalo, da bi bil posojeni denar položen na račun firme. Zadevni revizijski očitek prvemu sodišču je potemtakem neutemeljen. Res pa je pritožbeno sodišče zapisalo, da v dokumentaciji toženčeve firme posojilo ni bilo registrirano. Ta ugotovitev drži glede na dokumentacijo, ki jo je predložila tožena stranka do konca glavne obravnave in ki jo je sodišče na zadnjem naroku zanjo vpogledalo. Če pa takšna ugotovitev sledi iz pritožbi priložene dokumentacije, je pritožbeno sodišče res ne sme uporabiti za svojo odločitev, ker pač ni bila predmet dokazovanja na glavni obravnavi. Tako ali tako pa je bilo že prej povedano, da takšna ugotovitev za rešitev vprašanja pasivne legitimacije ob stanju stvari, kakršno je bilo ugotovljeno v tej zadevi, ni pomembna. Tisti, ki si je izposodil denar, ga mora vrniti (prvi odstavek 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pri tem je, naj bo še enkrat ponovljeno, nepomembno, za kakšen namen si je toženec izposodil denar.

Pravno nepomembne so nadaljnje revizijske trditve o vrnitvi posojila tožniku prek firme Ti. d.o.o. v lasti tožnikove hčerke, in sicer s prenosom zalog in denarja na to firmo in s plačevanjem najemnine zanjo. Zakon določa, da mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik (prvi odstavek 305. člena ZOR). Izpolnitev je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil (drugi odstavek 305. člena ZOR). Upnik je (bil) tožnik, tožena stranka pa niti ni trdila, da bi se s tožnikom dogovorila, da vrne posojilo firmi Ti. niti da bi tožnik odobril izpolnitev tej firmi. Na revizijsko novoto, da je tožnik dal nalog za ustanovitev firme Ti. d.o.o., iz česar naj bi sledilo, da se je strinjal s poravnavo dolga tej firmi, pa se revizijsko sodišče ni smelo ozirati (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Ker posojilo tožniku ni bilo vrnjeno, je pravilno razsojeno, da mu ga mora toženec kot posojilojemalec vrniti (prvi odstavek 562. člena ZOR).

Zaradi povedanega je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).