Jedro

S tem, ko se vložnik spušča v dokazno oceno sodišča, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.P. je dolžan plačati povprečnino v znesku 500 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 21.8.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.6.2007, M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ. Sodišče mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šest mesecev. Obe sodišči sta mu naložili plačilo stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M.P. dne 5.12.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da očitku zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijani sodbi nimata razlogov, zaradi katerih je obsojeni storil očitano mu kaznivo dejanje, ni mogoče pritrditi. Prav tako ne drži trditev zahteve, da se v konkretiziranem opisu kaznivega dejanja obsojencu očita nepravilno prehitevanje, ne pa prekoračitev dovoljene hitrosti po 27. členu ZVCP. Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sodbi glede na očitke opisanega kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe v obrazložitvi ne navajata odločilnih dejstev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izreku prvostopenjske sodbe navedeno, da je obsojenec kot udeleženec v prometu s kršitvijo predpisa o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo tako, da je vozil v nasprotju s prvim odstavkom 27. člena ZVCP prehitro, glede na splošno omejitev hitrosti in glede na to, da je dohiteval kolono vozil, ki so vozila po počasnem voznem pasu in jih je nameraval prehiteti, zaradi česar je bil dolžan pričakovati, da bo katero od njih zapeljalo na prehitevalni vozni pas, kar je tudi storil voznik tovornega vozila na dovolj dolgi razdalji pred njim, da bi ga lahko varno dohitel, vendar mu zaradi prevelike hitrosti to ni uspelo, zaradi česar je v izogib trčenju vanj začel silovito zavirati in je zapeljal na levi vozni pas, namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri, po katerem je v tistem času pravilno pripeljal voznik osebnega avtomobila, v katerega je trčil. Po oceni Vrhovnega sodišča že takšen opis v izreku sodbe vsebuje razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec kršil prvi odstavek 27. člena ZVCP in s tem povzročil prometno nesrečo iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ. V obrazložitvi sodbe pa se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, tako do vseh izvedenih materialnih dokazov (dokumentirane sledi zaviranja avtomobilov, skica gibanja vozil, mesto trčenja ter fotografije poškodb v nesreči udeleženih vozil) kot tudi do izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke ter izpovedb prič. Ker torej krivdorek ne vsebuje očitka obdolžencu, da je nepravilno prehiteval, kot to meni vložnik v zahtevi, se sodišči prve in druge stopnje nista bili dolžni opredeliti glede nepravilnega prehitevanja kot neutemeljeno uveljavlja vložnik zahteve, oziroma ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Obsojenčev zagovornik v nadaljevanju navaja, da ni nobenih dokazov na podlagi katerih bi bilo mogoče obsojencu očitati, da bi lahko v času, ko se je približeval kritičnemu odseku, kot povprečen voznik lahko zaznal nevarno situacijo in bi zaradi tega moral zmanjšati hitrost vozila. Zato je po njegovem prepričanju prometno nesrečo povzročil voznik tovornjaka S.B., ki je pričel prehitevati pred seboj vozeče vozilo, ko za to niso bile podane z zakonom predpisane okoliščine, ne pa obsojenec, ki je spoštoval načelo zaupanja udeležencev v prometu in ni mogel pričakovati, da bo katero od tovornih vozil na odstavnem pasu pričelo prehitevati pred seboj vozeča vozila. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se zagovornik spušča v dokazno oceno sodišča, da bi obsojenec ob pozornem spremljanju situacije na vozišču in ob vožnji s prilagojeno hitrostjo, ki ne bi smela biti višja od dovoljene hitrosti 100 km/h, svojo hitrost lahko zmanjšal na hitrost tovornih vozil in prometno nesrečo preprečil; situacija do katere je sicer prišlo zaradi B., ko je z delom motornega vozila zapeljal na obsojenčevo smerno vozišče, pa ni bila v vzročni zvezi z nastalimi posledicami. S tem zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pa v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

7. Zatrjevane kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.