Jedro

Po razvezi in izselitvi zakonca – najemnika iz stanovanja mora drugi zakonec – uporabnik z najemodajalcem skleniti novo najemno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je tožencu naložena obveznost, da izprazni in se izseli iz stanovanja v pritličju stanovanjske stavbe K. ter stanovanje izroči tožeči stranki (I. točka izreka). Tožencu je naložena tudi obveznost, da tožniku plača 3.952,45 EUR uporabnine z obrestmi zaradi uporabe tega stanovanja (II. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 737,52 EUR so naloženi v plačilo toženi stranki (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Sklicuje se na določila XVIII.1 poglavja Stanovanjskega zakona (Ur. list RS 69/2003 s spremembami – v nadaljevanju SZ-1). Citira 173. člen, ki določa, da najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom (prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice) ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije. Opozarja, da je toženec v najemni pogodbi, sklenjeni z zavezancem, naveden kot ožji družinski član. Sklicuje se na 107. čl. SZ-1 in ga interpretira tako, da to določilo najemniku zagotavlja nespremenjen položaj. Ne soglaša pa z uporabo 109. čl. SZ-1. Meni, da to določilo ne pride v poštev, ker najemnica ni umrla. Meni, da se brez podlage od toženca zahteva sklenitev najemne pogodbe v 90 dneh po izselitvi najemnice. Najemnica se je izselila, zato je treba uporabiti 110. čl. SZ-1. Navaja, da sta se toženec in prejšnja najemnica – razvezana žena – sporazumela, da bo v stanovanju ostal toženec, ona pa se bo izselila. Meni, da je toženec s tem zavzel položaj najemnika v najemni pogodbi. Sklicuje se na ustavno odločbo U-I-128/08 in Up-933/08 z dne 7.10.2009 in povzema, da ima po tej odločbi zakonec identičen oz. podoben pravni položaj kot imetnik stanovanjske pravice. Sklicuje se na komentar Ustave RS, ki stališče ustavne odločbe povzema. Ocenjuje, da izpodbijana sodba tožencu v nasprotju s temi stališči odreka nadaljevanje najemnega razmerja. Meni, da se mora po vstopni pravici najemno razmerje nadaljevati z njim. Tako kot vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju po 107. čl. SZ-1 vstopi v pravni položaj najemodajalca, po citirani ustavni določbi bivši mož vstopi v pravni položaj najemnika. Sklicuje se na odločbo VSL 1314/98. Navaja, da mu tožeča stranka kot najemniku ni ponudila drugega primernega stanovanja in se sklicuje na 106. čl. SZ-1 in 3. odstavek 104. čl. SZ-1, ki predvideva predhodno opozorilo najemnika na kršitev najemne pogodbe, tega pa tožeča stranka ne zatrjuje in ne dokazuje. Sklicuje se na 90 dnevni odpovedni rok v primeru odpovedi najemne pogodbe. Zatrjuje procesno kršitev, ker niso bili zaslišani toženec in priče. S temi dokazi bi bilo izkazano, da sta se toženec in bivša žena sporazumela, da v stanovanju ostane toženec. Obrazložitev označuje za nepopolno, ker je toženec zahtevku ugovarjal po temelju in po višini. Sklicuje se ne Evropsko socialno listo, ki državo obvezuje, da preprečuje socialno izključenost in revščino ter zagotavlja dostojno življenje. Sklicuje se na članek, ki pritrjuje Evropskemu odboru o neustreznem zagotavljanju pravice do nastanitve iz 31. čl. spremenjene Evropske socialne liste. Meni, da so mu kršene temeljne pravice in svoboščine, saj bo, če s pritožbo ne uspe, brezdomec. Povzema ustavno odločbo, da določbe o človekovih ustavnih pravicah niso samo zavezujoči napotki, ampak neposredno uporabljiva jamstva za vsakega posameznika, torej neposredno uporabno pravo (15. čl. Ustave). Opozarja, da je na kršitev temeljnih pravic in svoboščin opozarjal že v postopku na prvi stopnji, pa se sodišče do opozoril ni opredelilo. Zatrjuje kršitev pravice do socialne varnosti iz 8. čl. EKČP v zvezi s pravico do stanovanja iz 78. čl. Ustave RS in 31. čl. Evropske socialne liste, ki določa prepoved povzročanja brezdomstva.

3. Tožeča stranka je na pritožbo dogovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejstva, da sta se toženec in razvezana žena sporazumela, da v stanovanju ostane toženec, žena pa se je izselila, tožeča stranka ni prerekala. Sporno ni bilo niti to, da je bila toženčeva žena imetnica stanovanjske pravice in je najemno pogodbo z dne 24. 3. 1992 sklepala z lastnikom, ki je stanovanje pridobil v postopku lastninjenja. Tudi dejstvo, da je tožnik pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke, ki je stanovanje pridobila v last z denacionalizacijo, ni sporno. Ker neprerekanih dejstev ni treba dokazovati (214. čl. ZPP), je bil dokazni predlog s toženčevim zaslišanjem in zaslišanjem prič utemeljeno zavrnjen. Izvedeni dokazi so ustrezna podlaga za odločanje. Odločitev je razumljivo obrazložena. Plačilo uporabnine je toženec zavračal izključno s trditvijo, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati najemnine, da ni bil opominjan k plačilu, da ni bil izdan račun. Višino iztoževane denarne terjatve (uporabnine) je primerjal z najemnino po najemni pogodbi z dne 24. 3. 1992. Te trditve ne terjajo obširnejših razlogov, kot so v utemeljitev prisojene uporabnine navedeni na 9. in 10. strani sodbe.

6. S tem, ko trdi, da je na osnovi z razvezano ženo doseženega sporazuma o bodoči uporabi stanovanja avtomatično pridobil položaj najemnika stanovanja, pritožnik napačno razlaga materialno pravo. S 107. čl. SZ-1 je urejen izključno pravni položaj najemodajalca. Presumpcija, da vsakokratni pridobitelj lastninske pravice (lastnik stanovanja) vstopi v pravni položaj najemodajalca, je določena zaradi varstva najemnika. Ker določilo obravnava samo najemodajalčev pravni položaj, je nevzdržna pritožnikova razlaga, da tudi najemnik vstopi v pravni položaj prejšnjega najemnika, če so za to podani pogoji; takega varstva najemnikov oz. uporabnikov zakonodajalec ni predvidel. Če bi zakonodajalec želel doseči vstop novega najemnika v pravni položaj prejšnjega najemnika, bi to uredil v določilih, ki urejajo nadaljevanje najemnega razmerja po smrti ali izselitvi najemnika, torej v 109. in 110. čl. SZ-1. Tega ni storil, saj ti dve določili ne predvidevata vstopa ožjih družinskih članov v pravni položaj prejšnjega najemnika, ampak je že iz naslovov navedenih določil razvidno, da predvidevata sklenitev nove najemne pogodbe: 109. čl. - Sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika in 110. čl. - Sklenitev najemne pogodbe po razvezi zakonske zveze ali prenehanju zunajzakonske skupnosti. Toženec ne zatrjuje, da bi tožnika ali njegova pravna prednika pozval k sklenitvi najemne pogodbe. Odsotnost te trditve kaže, da toženec ni poskrbel za pravni naslov, ki bi mu dovoljeval uporabo stanovanja, zato ga uporablja nezakonito. Ker toženec s prejšnjo najemnico sklenjenega sporazuma o nadaljevanju najema z najemodajalcem ni realiziral, je pravilen zaključek, da stanovanje zaseda nezakonito (1. odstavek 111. čl. SZ-1). Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-128/08 in Up-933/08 res obravnava položaj, kakršen je toženčev, vendar se ne izreka o vprašanju, ali mora zakonec po smrti najemnika ali razvezi najemno razmerje urediti na novo, ampak obravnava pravice, ki jih zakonec prejšnjega najemnika ima. Toženec ne zatrjuje, da bi mu tožnik ali njegova prednika odrekali takšen položaj oziroma pravice.

7. Sodišče prve stopnje je 109. čl. SZ-1 uporabilo, da je z uporabo analogije razložilo, da bi sklenitev najemne pogodbe toženec moral zahtevati v 90. dneh od sklenitve sporazuma z razvezano ženo o bodočem najemu in uporabi stanovanja. Ker toženec ne zatrjuje, da bi tožnika ali njegova pravna prednika pozval k sklenitvi najemne pogodbe ali ukrenil karkoli drugega, da uredi pogodbeni odnos z najemnikom, se o roku, v katerem bi tožnik to moral storiti, ni treba izrekati. Sicer pa je po mnenju pritožbenega sodišča uporaba analogije sprejemljiva, ker sta pravna položaja podobna.

8. Ker toženec s tožečo stranko ni sklenil najemne pogodbe, so brezpredmetne pritožbene navedbe o odpovedi najemnega razmerja, dolžini odpovednega roka in zahtevi po zagotovitvi drugega primernega stanovanja.

9. S sklicevanjem na pravico do svojega doma (8. čl. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), 78. člen Ustave RS in 31. člen Evropske socialne listine pritožnik drugačne odločitve ne more doseči. Upoštevati je treba, so toženčeve temeljne pravice in svoboščine omejene s pravicami drugih. Toženec si mora sam prizadevati za pridobitev drugega stanovanja, naloga države pa je, da ustvarja možnosti, da mu bo to uspelo. Nikakor pa zaradi toženčevega nerešenega stanovanjskega problema ni mogoče omejevati tožnikove lastninske pravice. Sodišče odloča v civilnem sporu; tožniku nasproti stoji fizična oseba, ki tudi uveljavlja svojo ustavo varovano pravico, pravico do zasebne lastnine.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).