Jedro

Med primere spornih pogodbenih določil po stališču sodne prakse sodi tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V takem primeru je za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora treba ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava v smislu drugega odstavka 82. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se v II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, 1) da se postopek za plačilo 1.912,84 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ustavi (I. točka izreka), 2) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115765/2012 z dne 10. 8. 2012 v ostalem delu razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in 3) da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z zaključkom, da tožnica ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede vprašanja, ali in katere zavarovalne pogodbe ter iz kakšnih razlogov so bile stornirane, sta bila kršena pravilo o dokaznem bremenu in 8. člen ZPP. V vlogi z dne 12. 3. 2013 je po mesecih navedla, katere pogodbe so bile stornirane in da so bile stornirane zaradi neplačil ter priložila izpiske iz sistema obračunavanja provizij za vsak mesec posebej z elektronskim sporočilom tožencu, iz katerega je razvidno, katere pogodbe so bile stornirane in kakšen je znesek negativne provizije. Toženec do vložitve tožbe ni nasprotoval. Ker sta iz mesečnih izpiskov razvidna ime zavarovanca in številka police, je s primerjavo s prilogo 1 pogodbe o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti zlahka mogoče ugotoviti, da gre za pogodbe, ki so v sodbi imenovane kot "odprte pogodbe". Neutemeljen je zato zaključek sodbe, da seznam v prilogi 1 ne dokazuje, katere konkretne pogodbe naj bi bile odpovedane oziroma stornirane. Sodba se opira le na seznam posameznih pogodb (A20), v dokazni oceni pa niso vključeni mesečni obračuni provizij (A4 do A15), ki so bili tudi dogovorjeni način izkazovanja terjatev oziroma obveznosti pravdnih strank po pogodbi o zastopanju. Toženec se je strinjal tudi s pozitivnimi obračuni, predloženimi na enak način, in tudi ni zahteval izplačila pozitivnih provizij, ki jih je tožnica pobotala z negativnimi provizijami. Ker druge listine kot izpiskov iz provizijskega sistema ne more predložiti kot dokaz stornacije pogodb, je predlagala še zaslišanje zavarovancev, ki bi lahko povedali, ali so prenehali plačevati premije ali ne. Z opustitvijo tega dokaza je bilo kršeno ustavno jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ob tem je treba upoštevati, da so pri pogodbah o življenjskem zavarovanju posledice posledice neplačila premije določene v zakonu (969. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in posebno ravnanje zavarovalnice ni potrebno. Predlagala je tudi zaslišanje toženca. V sodbi je kot razlog za neizvedbo dokaza navedeno, da ni dosegljiv, vendar mu sodišče vabila niti poskusilo ni vročiti, vabilo na prvi narok pa je bilo vročeno. Toženec se očitno spreneveda in se objestno pravda, ko zatrjuje neizkazanost stornacije pogodb in neplačila premij, med storniranimi pogodbami pa so tudi pogodbe, sklenjene z njim in njegovimi družinskimi člani. Ni pomembno, ali je do odpovedi pogodb prišlo iz razlogov na strani zavarovancev ali iz razlogov na strani tožnice. Toženec niti ni zatrjeval, da je do stornacije prišlo iz razlogov na strani tožnice, poleg tega pa to dejstvo glede na pogodbeni dogovor ni bilo pomembno za nastanek toženčeve obveznosti, da vrne provizijo. Če bi sodišče zaslišalo predlagani priči V. K. in H. S., bi lahko ugotovilo način obračunavanja negativne provizije in stornacijo posameznih pogodb. Z zaslišanjem bi ugotovilo tudi to, da mesečni izpisi iz provizijskega sistema dejansko predstavljajo konto kartico toženca. Nepredložitev obvestil agentom ne more biti trdnejši dokaz za neplačilo premij po posameznih pogodbah, kot so bili predloženi opomini zavarovancem. Zaslišanje predlaganih prič bi pokazalo tudi zmotnost zaključkov sodbe glede opominov. Obveznost vračila provizije v zvezi s premoženjskimi zavarovanji, kar je predmet te pravde, je urejena v točki 2.1.4 pogodbe, in ne v točki 2.1.5., na katero se sklicuje sodba. Nenazadnje je imelo sodišče na razpolago dovolj podatkov, da bi o višini zahtevka odločilo po prostem preudarku. Odločitev neutemeljeno odstopa od sodne prakse višjih sodišč. Višje sodišče v Mariboru je v podobnem sporu ob enakih dokazih ugodilo zahtevku.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zaključek o neutemeljenosti zahtevka za plačilo 10.123,54 EUR iz naslova plačanih provizij v zvezi s pogodbami, ki so bile kasneje stornirane, temelji na ugotovitvah, - da je toženec na podlagi pogodbe o zastopanju št. 209/2010 z dne 17. 12. 2010 sklepal zavarovalne pogodbe s tretjimi osebami v imenu in za račun tožnice in da je za opravljeno delo pridobil pravico do provizije, - da sta pravdni stranki 14. 10. 2011 sklenili pogodbo o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti, v kateri sta se dogovorili o toženčevi pravici do provizije in o tožničini pravici zahtevati vrnitev plačane provizije oziroma njenega sorazmernega dela v zvezi s ti. odprtimi pogodbami, tj. pogodbami o premoženjskem oziroma o življenjskem zavarovanju, ki jih je za račun tožnice sklenil toženec, - da je bilo v tej pogodbi navedeno, da je tožnica upravičena do vračila celotne ali dela provizije, če se zavarovalne pogodbe za življenjsko zavarovanje stornirajo ali oprostijo plačila premije v določenih časovnih obdobjih (točke 2.1.2. do 2.1.4), - da je v zvezi s pogodbami, relevantnimi v obravnavani zadevi, tožnica tožencu plačala dogovorjene provizije, - da tožnica ni dokazala, katere pogodbe so bile stornirane in iz katerega razloga, ter posledično ni dokazala višine toženčevega dolga.

6. Utemeljen je smiselno uveljavljen pritožbeni očitek zmotne uporabe pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razlagi pogodbe, pravilnost česar je sicer dolžno pritožbeno sodišče preizkusiti tudi po uradni dolžnosti.

7. Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, marveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Med primere spornih pogodbenih določil po stališču sodne prakse sodi tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.(1) V takem primeru je za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora treba ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava v smislu drugega odstavka 82. člena OZ.

8. Toženec je (med drugim) uveljavljal, da tožnica ni dokazala, da so bile pogodbe stornirane iz razlogov na strani zavarovancev (in ne iz razlogov na njeni strani). Tožnica je na drugi strani trdila, da toženec ni upravičen do provizije, če premija ni plačana. V tej njeni trditvi je vključeno stališče, da njen zahtevek za vrnitev provizije ni odvisen od razlogov, zaradi katerih je prišlo do prenehanja pogodbe, temveč je pomembno le, ali je bila pogodba stornirana.

9. Pravica zahtevati vrnitev provizije je urejena v točkah 2.1.1 do 2.1.7 pogodbe o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti. V točkah 2.1.2. do 2.1.4 je pravica do povračila provizije v zvezi s pogodbami o življenjskem zavarovanju vezana na storniranje pogodbe ali oprostitev plačila premije. V naslednjih točkah so urejeni še drugi primeri, v katerih ima tožnica pravico zahtevati povrnitev provizije.

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi je obrazloženo stališče o nedokazanosti višine terjatve, je mogoče izluščiti zaključek, da bi tožnica morala dokazati tudi, da do prenehanja pogodbe ni prišlo iz razlogov na njeni strani. Ker sta stranki zastopali različni stališči o tem, pod katerimi predpostavkami nastane tožničin zahtevek za vrnitev provizije (oziroma njenega dela), in ker jezikovni pomen relevantnih določb sam po sebi ne utemeljuje zaključka sodbe, bi se morala sodba obrazloženo opredeliti do tega vprašanja. Te obrazložitve v izpodbijani sodbi ni.

11. Dokler ni zanesljivo ugotovljena vsebina pogodbenega dogovora, od katerega je odvisna utemeljenost vtoževane terjatve, ni mogoče odgovoriti na pritožbene očitke o pravilnosti dokazne ocene in pravilnosti odločitve o zavrnitvi izvedbe nekaterih dokazov.

12. Ker je zaradi ugotovljene neuporabe določb OZ o razlagi pogodb dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče ugotovi vsebino pogodbenega dogovora ob upoštevanju vodil iz drugega odstavka 82. člena OZ in v okviru ponujenih trditev in dokazov pravdnih strank. Šele ko bo jasna vsebina pogodbenega dogovora, bo možna celovita in prepričljiva presoja, ali je tožbeni zahtevek po višini utemeljen. Ugotovitev, pod katerimi predpostavkami nastane tožničina pravica zahtevati vrnitev (dela) provizije, bo lahko predstavljala izhodišče za dokazno oceno, ki bo ustrezno ovrednotila tako tožbene trditve in toženčeve ugovore v luči predlaganih dokazov. Tedaj bo mogoča zanesljiva ocena, katero dejstvo je še sporno, in bo tako glede na predložene dokaze kot glede na način pravdanja mogoča prepričljiva ocena o dokazanosti tožničine terjatve po višini.(2) Šele tedaj bo tudi mogoča presoja, kateri dokazi so relevantni za odločitev in kateri ne, in posledično, izvedbo katerih dokazov ima stranka pravico zahtevati. Dokaznega predloga ni dopustno zavrniti z obrazložitvijo, da je imela stranka na razpolago primernejše dokazno sredstvo.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): (1) Glej npr. sodbi VS RS II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015 in II Ips 1055/2007 z dne 17. 2. 2011. Op. št. (2): Ocena prepričljivosti dokaznega zaključka je mogoča šele na podlagi celovite dokazne ocene, tj. dokazne ocene, ki vključuje logično in življenjsko sprejemljive argumente za dokazno (ne)vrednost za vsak posamezen dokaz zase ter v povezavi z drugimi dokazi in vrednotenje celote procesnega dogajanja, kamor sodi ocena procesnih dejanj vsake od strank, njihova doslednost, logičnost in celovitost njunih navedb, odzivnost na ravnanje nasprotne stranke in podobno.