Jedro

Po 4. odstavku 263. člena ZUP se po petih letih od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati, izjemoma po preteku petih let iz razlogov po 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP (5. odstavek 263. člena ZUP). Pri izjemi je potrebno upoštevati, da gre za zakonsko izjemo od določenega roka pet let ter jo zato razlagati restriktivno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Območne geodetske uprave A. št. ..., s katerim je prvostopni organ zavrgel predlog za obnovo postopka parcelacije parc. št. ... k.o. B.. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ nepravilno zavrgel predlog z utemeljitvijo, da je vložen po neupravičeni osebi, ker je bilo predlogu predloženo splošno pooblastilo. Vendar pa ocenjuje odločitev prvostopnega organa kot pravilno, ne iz navedenega razloga, vendar pa, ker je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč določa subjektivne in objektivne roke za vložitev predloga za obnovo upravnega postopka. Subjektivni rok znaša en mesec od nastanka dogodka, ki je lahko razlog za obnovo postopka, objektivni rok pa pet let od izdaje oziroma vročitve odločbe stranki. V skladu s 4. točko 2. odstavka 263. člena ZUP se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Zato bi moral prvostopni organ zavreči predlog, ker je vložen po preteku roka, torej prepozno. V skladu s 5. točko 2. odstavka 263. člena ZUP se lahko izjemoma predlaga obnova tudi po preteku petih let, iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP. V skladu z 2. točko 260. člena ZUP je razlog za obnovo tudi dejstvo, da je odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejstva, ki je kaznivo po kazenskem zakonu in bi v tem primeru res bilo možno predlagati obnovo tudi po preteku petih let, vendar le, če bi bilo kaznivo dejanje nesporno ugotovljeno v končanem kazenskem postopku. Le zatrjevanje dejstva, da je geodetska odločba izdana na podlagi ponarejenega zapisnika ne zadostuje za ugotovitev obstoja tega razloga. Tožnica navaja, da bi lahko upravni organ ugotovil ponarejene podpise bivšega lastnika razparceliranega zemljišča le s pomočjo grafologa, ter da kazenski pregon ni bil sprožen. Ugotovitev kaznivega dejanja pa ni upravna zadeva, temveč gre za zadevo iz sodne pristojnosti. Upravni organ v upravnem postopku ne more rešiti vprašanja glede obstoja kaznivega dejanja niti kot predhodno vprašanje. Zato zakonodajalec možnosti vložitve predloga za obnovo postopka, če gre za takšen primer, ni vezal na rok in je možno predlagati obnovo postopka tudi po preteku absolutnega roka. V kolikor bo tožnica še naprej imela pravni interes za to, da izpodbija navedeno odločbo s tem izrednim pravnim sredstvom, bo torej to lahko storila šele po tem, ko bo sprožila postopek za ugotovitev zatrjevanega kaznivega dejanja ponarejanja listine in bo s tem uspela. Vendar tudi to samo v primeru, če bo nesporno, da bi v geodetskem postopku - parcelaciji imela položaj stranke v postopku, saj obnovo postopka lahko predlaga le stranka. V primeru, če stranka med upravnim postopkom umre, se upravni postopek nadaljuje, tako da stopijo v položaj stranke dediči. Tožnica v tožbi navaja, da je 14. 6. 2002 vložila predlog za obnovo postopka zoper odločbo Geodetske uprave opr. št. ... z dne 23. 12. 1993 iz razloga 2. točke 260. člena ZUP. Odločba je bila izdana na podlagi ponarejene listine, saj je na njej ponarejen podpis A.A., pravnega prednika tožeče stranke. Prvostopni organ je dne 25. 7. 2002 izdal sklep o zavrženju predloga, ker naj ne bi bil vložen s strani upravičene osebe. Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ker naj bi bila vložena prepozno, svojo odločitev pa je tožena stranka zmotno utemeljevala s stališčem, da se po 2. točki 260. člena ZUP obnova po izteku petih let dovoli, če je bilo dejstvo ponarejene listine ugotovljeno v kazenskem postopku, torej če je šlo za ugotovljeno kaznivo dejanje ponarejanja listine. Take zahteve zakon ne postavlja in tako tolmačenje zakona bistveno zožuje pravice strank. Stranka mora v predlogu za obnovo verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog vložen v zakonskemu roku. Tožeča stranka je to tudi storila, predložila je dokaze za svoje trditve in iz njih izdaja verjetnost, da je podpis na zapisniku ponarejen. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi z razlogov, ki so razvidni z njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožničin predlog za obnovo postopka z dne 14. 6. 2002 zoper odločbo Geodetske uprave opr. št. ... z dne 23. 12. 1993, iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), vložen prepozno.

Obnova je izredno pravno sredstvo. Predlagatelj obnove mora zato navesti natančen razlog, zaradi katerega predlaga obnovo. Tožnica je predlagala obnovo iz razlogov po 2. točki 260. člena ZUP, vendar svojemu predlogu ni predložila pravnomočne sodbe, iz katere bi bilo razvidno, da bi bila listina, na podlagi katere je bila izdana odločba, katere obnovo se predlaga, ponarejena oziroma da bi priča oziroma izvedenec krivo izpovedala ali pa, da je bilo v postopku pred izdajo odločbe storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje, kaznivo po kazenskem zakonu, kar je vplivalo na odločitev v upravnem postopku, ter bi na podlagi te pravnomočne kazenske sodbe utemeljevala tako uveljavljeni razlog, kot pravočasnost vloženega predloga za obnovo. Tožnica navaja, da je bilo v postopku parcelacije oziroma mejnem ugotovitvenem postopku storjeno kaznivo dejanje, ker zapisnika o izvršeni parcelaciji ni podpisal lastnik parcele št. ... A.A., kar je mogoče ugotoviti na podlagi primerjalnih podpisov na naročilu za uvedbo parcelacije in na podlagi podpisov istega lastnika v zadevah, ki so tekle pred upravnim organom. Da je podpis ponarejen, pa je mogoče ugotoviti tudi z izvedencem grafologom. Tožničine navedbe kažejo na kršitve, storjene v mejnem ugotovitvenem postopku, ki bi lahko imele značaj kaznivega dejanja, vendar pa iz navedb v predlogu za obnovo in tudi iz tožbe ne izhaja, da bi bila podana kazenska ovadba ali drugačen predlog za začetek kazenskega postopka, o čemer bi tožilstvo ali sodišče odločalo in bi bila odločitev pri pristojnem sodišču razlog za obnovo zemljiško-katastrskega postopka. Nesporno je, drugače ne zatrjuje niti tožnica v tožbi, da tožnica predlogu za obnovo postopka pravnomočne kazenske sodbe ni predložila, ni pa navajala niti dejstev, da je storilec umrl ali da je bil pregon kaznivega dejanja zastaran oziroma da obstaja drug razlog, ki bi onemogočal izvedbo kazenskega postopka. ZUP je do sprememb iz leta 2004 (torej v času odločanja prvostopnega organa) določal, da lahko vprašanje obstoja kaznivega dejanja (ponareditve listine, kriva izpovedba priče ali izvedenca, kaznivo dejanje uradne osebe) ugotavlja v obnovi upravnega postopka tudi organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi, vendar pa to le v primerih, če kazenski pregon ni mogoč, ker je storilec umrl ali je pregon kaznivega dejanja zastaran ali pa je obstajal drug razlog, ki je onemogočal izvedbo kazenskega postopka (prejšnji 1. odstavek 264. člena ZUP). Vendar pa navedenih dejstev tožnica ni zatrjevala, niti na drug način (z ustreznimi dokazili) utemeljevala. Le na podlagi zatrjevanj, kot so bila v njenem predlogu, pa organ ni bil dolžan ugotavljati vprašanja obstoja kaznivega dejanja, ki je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča. Namreč zatrjevanje obstoja kaznivega dejanja zahteva ne samo splošno zatrjevanje dejanja, pač pa tudi druge elemente, ki se jih zahteva za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja (npr.: storilca, naklep,..).

Po določbi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonitem roku. Po določbi 1. odstavka 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 2. točke 260. člena ZUP, od dneva, ko je zvedela za pravnomočno sodbo, če postopka ni mogoče izvesti, pa od dneva, ko je izvedela za ustavitev postopka ali za okoliščine, zaradi katerih se postopka ne more začeti. Po 4. odstavku 263. člena ZUP se po petih letih od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati, izjemoma po preteku petih let iz razlogov po 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP (5. odstavek 263. člena ZUP). Okoliščin, s katerimi bi tožnica utemeljila pravočasnost vloženega predloga, zakonsko določenega subjektivnega roka, pa tožnica v predlogu ni izkazala. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da je bil vložen prepozno, saj tožnica ni opravičila ne subjektivnega roka za vložitev, ne izjeme podaljšanega roka. V zadevi je torej tožnica vložila predlog za obnovo postopka po preteku petih let od izdaje oziroma od vročitve odločbe stranki, kar pomeni po preteku objektivnega roka, predlogu pa tudi ni predložila kazenske sodbe, s katero bi opravičila subjektivni rok in podaljšanje objektivnega roka. Pri izjemi je potrebno upoštevati, da gre za zakonsko izjemo od določenega roka pet let ter jo zato razlagati restriktivno in ne, kot smiselno meni tožnica, brez preverjanja pravočasnosti predloga. Pravočasnost predloga za obnovo postopka, po izteku pet-letnega roka, je torej možna, vendar le v primeru, kot je pravilno navedla tožena stranka, če bi se tak predlog za obnovo postopka izkazoval s pravnomočno kazensko sodbo in opravičeval tako pretek objektivnega petletnega roka, kot izkazoval vložitev predloga v subjektivnem roku. Da se obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP izkazuje le z ustrezno pravnomočno sodbo in ne zadostujejo le zatrjevanja o kaznivem dejanju, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča 1Up 75/2003 (enako sodba 1Up 1388/2006 in U 475/2001). Torej tudi sodišče meni, da tožnica v predlogu ni izkazala pravočasnosti vložitve, zato je bila pravilna odločitev o zavrženju predloga za obnovo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V posledici zavrnitve tožbe je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ker tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, kar je v skladu z načelom uspeha v pravdi po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP (Uradni list RS, št. 36/04) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.