Jedro

Sporazum kakršnega sklenejo delničarji zaradi usklajenega delovanja v družbi in s katerim dogovorijo prednostno pravico do nakupa delnic v družbi, predstavlja obligacijsko pogodbo, ki jo je treba presojati po določilih ZOR. V sporazumu dogovorjena predkupna pravica zato preneha po 5 letih od sklenitve sporazuma, kot to določa I. odst. 531. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom (točka I. izreka) tožbo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da listina – zapisnik 18. redne seje Upravnega odbora K. C. z dne 9. 4. 2003 ter listina – zapisnik Upravnega odbora H., K. z. P. z dne 23. 12. 2003 nista pristni, zavrglo. Z uvodoma navedeno sodbo (točka II. izreka) pa je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek, da je vsaka tožena stranka dolžna plačati vsaki tožeči stranki pogodbeno kazen v višini 46.010,68 EUR s pp. Tožečim strankam je naložilo, da so dolžne nerazdelno povrniti toženim strankam stroške postopka v znesku 12.947,44 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pri plačilu pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Zoper to odločbo prve stopnje vlagajo pravočasno pritožbo tožeče stranke po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo in sklep prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V obrazložitvi pritožbe med ostalim navajajo: a.) Glede bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku Tožeče stranke so postavile dodaten tožbeni zahtevek – razširile so tožbo na dokazovanje nepristnosti listin – zapisnikov U. o., kot to izhaja iz postavljenega tožbenega zahtevka, vse v skladu s I. odst. 181. čl. ZPP.

Sodišče je ta del tožbenega zahtevka zavrglo trdeč, da bi naj šlo za odločitev o predhodnem vprašanju v skladu s III. odst. 181. čl. ZPP in da naj takšne tožbe tožeče stranke ne bi mogle ali smele vložiti. Odločitev sodišča je napačna, kajti ne gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, ki naj bi bil dopusten, ampak preprosto za izpodbijanje verodostojnosti listin, ki so jih tožene stranke prezentirale po vložitvi tožbe, tožeče stranke pa teh nikoli prej niso videle in glede katerih so se tožene stranke na listine sklicevale in od njih poskušale imeti pravno korist, tožeče stranke pa so te listine s postavljenim ugotovitvenim zahtevkom (v skladu z določilom I. odst. 181. člena ZPP), izpodbijale. Ne gre za vmesni ugotovitveni zahtevek v smislu predhodnega vprašanja, temveč za izpodbijanje listin, ki so se pojavile tekom gospodarskega spora in do česar imajo tožeče stranke vsekakor pravico. Tožeče stranke so prav za ta namen razširile tožbo, kar je dopustno, pa tudi smiselno iz vidika ekonomičnosti postopka in zato ni prav nobenega razloga in nobene podlage, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrže. Okrožno sodišče je zato napačno uporabilo določila 181. čl. ZPP s tem, ko ni dovolilo tožečim strankam izpodbijati pristnosti listin na katere se je tožena stranka sklicevala in jih je uporabljala kot dokaz za neutemeljenost tožbenega zahtevka.

b.) Glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja: Sodišče je zlasti nepopolno ugotavljalo dejansko stanje s tem, ko je sicer izvajalo obširen dokazni postopek z zaslišanjem prič na eni strani, po drugi strani pa tožeči stranki ni omogočilo dokazovati, da so tožene stranke predložile nepristne listine v dokaz svojih trditev in da od delničarskega Sporazuma niso nikoli odstopile, pa so še kot udeleženke in pogodbene stranke delničarskega Sporazuma, le-tega kršile. Sodišče ni ugotavljalo vprašanja odstopa od Sporazuma, ker dejstvo, da tožene stranke niso odstopile od Sporazuma, ni štelo za kršitev, pa bi moralo.

c.)Glede zmotne uporabe materialnega prava: Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razloga, ker meni, da v danem primeru pogodbene stranke delničarskega Sporazuma ne veže predkupna pravica. Delničarski sporazum je namreč iz leta 1995, sodišče pa je pravno podlago za kršitev Sporazuma iskalo v predkupni pravici in določilih 531. čl. ZOR, ki opredeljuje trajanje predkupne pravice na pet let od sklenitve pogodbe.

Sodišče šteje, da po petih letih od sklenitve Sporazuma udeleženke Sporazuma le-ta ni več zavezoval in da so lahko prosto razpolagale s svojimi delnicami, ne da bi jih morale prej ponuditi v odkup drugim članicam Sporazuma.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožena stranka v nobeni svoji vlogi ali navedbah, podanih najkasneje do prve glavne obravnave, ni ugovarjala zastaranja za uveljavitev predkupne pravice in s tem povezane kršitve. V skladu z določilom III. odst. 360. čl. ZOR, pa se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Gre torej za naturalno obveznost, ki se lahko iztoži, saj se tožene stranke na zastaranje niso sklicevale, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank.

Sodišče ni videlo, da bi imele tožeče stranke pravno podlago za tožbo tudi v drugih kršitvah Sporazuma, vendar pa so kršitve očitne in je zato materialnopravna podlaga za uveljavljanje pogodbene kazni podana. Temeljna napaka sodišča je, da kršitve ni videlo tudi v dejstvu, da Sporazum ni bil odpovedan, pa so tožene stranke delnice prodale in pred tem niso izstopile od Sporazuma, s čemer so kršile 1. čl. Sporazuma, saj ni šlo za usklajen nastop pri uresničevanju pravic in odgovornosti na podlagi delnic, hkrati pa so tožeče stranke postavile pred dejstvo, ne da bi imele prej možnost uskladiti svoja ravnanja, saj je bil kršen 6-mesečni odpovedni rok iz 21. čl. Sporazuma. Ker sodišče ni videlo kršitve v dejstvu, da odpovedi ni bilo, tudi ni raziskovalo dejanskega stanja v smeri, ali so tožene stranke odpovedale Sporazum ali ne (sicer so tožene stranke trdile, da so Sporazum odpovedale, vendar sodišče o tem ni zapisalo ničesar, na kar je večkrat v sodbi izrecno opozorilo, ne gre pa spregledati dejstva, da tožene stranke za nobeno odpoved niso predložile dokazila o pošiljanju priporočene pošiljke, kar je že samo po sebi v gospodarskem poslovanju zadosten razlog za več kot utemeljen dvom v resničnost navedb toženih strank.

Pravica do informiranosti o poslovnem ravnanju in odločitvah o drugih udeležencev Sporazuma je bistvena sestavina Sporazuma, saj gre za skupno usklajeno ravnanje, prav tako pa je bil določen tudi dolg odpovedni rok, da lahko tisti udeleženci, ki še ostajajo v okviru Sporazuma, svoje ravnanje uskladijo in prilagodijo glede na spremenjene okoliščine, česar pa tožene stranke niso spoštovale in so tožeče stranke postavile pred dejstvo, ko so delnice prodale, ne da bi od Sporazuma odstopile.

Sodišče je v razlogih sodbe zapisalo tudi, da članice Sporazuma nikoli niso imele večinskega deleža v družbi C. m. d.d., saj naj ne bi imele več kot 50 % glasov in da zato zmanjšanje števila delnic po Sporazumu ni vplivalo na korporacijske pravice udeleženk Sporazuma. Takšno stališče je pravno zmotno, saj je nedvomno dokazano, da so se udeleženke Sporazuma sestale in skupno in usklajeno ravnale tako v času ko je bil Sporazum podpisan in so imele manj kot 50 % glasovalnih pravic v družbi C. m., ko so se sestajale, usklajevale svoja stališča in pooblaščale eno osebo za glasovanje za vse udeleženke Sporazuma, in tudi kasneje. Z nekaj več kot 47 % glasovalnih pravic v letu 2005, kot zapiše sodišče, so bile udeleženke Sporazuma nedvomno največji delničar z največ glasovalnimi pravicami, če pa odštejemo 13,76 % delničarskih glasovalnih pravic toženih strank, postane hitro jasno, da pade delež glasovalnih pravic ostalih udeleženk Sporazuma na nekaj več kot 33 %, kar pomeni, da je glasovalna moč v družbi C. m. d.d. bistveno nižja in da je ob takšnem številu delnic izvrševanje glasovalnih pravic in usklajeno delovanje manj smiselno, kot pri prej navedenem deležu 47,27 %.

Pregled izpiska iz delniške knjige KDD z dne 31. 12. 2005, pa pokaže tudi, da so bili takrat v družbi tudi veliki delničarji, na primer S. Š. s številom delnic 12.054, kar znaša 30,135 % in da se je notranje razmerje s prodajo delnic bistveno spremenilo, ker so vstopili novi delničarji. Izvrševanje korporacijskih pravic v smislu glasovanja seveda ni bilo okrnjeno, v smislu skupnega delovanja v smeri 1. čl. Sporazuma, pa je bilo bistveno spremenjeno in okrnjeno.

Tožeče stranke priglašajo pritožbene stroške po specificiranem stroškovniku.

Tožene stranke so v odgovoru na pritožbo prerekale navedbe tožečih strank v pritožbi, predlagale, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženim strankam pa prisodi plačilo pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasile so stroške odgovora na pritožbo po specificiranem stroškovniku.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep prve stopnje (točka I. izreka) Sodišče prve stopnje je tožbo na ugotovitev, da listina – zapisnik 18. redne seje U. o. K. z. C. z dne 9. 4. 2003 ter listina – zapisnik U. o. H. K. z. P. z dne 23. 12. 2003 nista pristni, zavrglo. Zaključilo je, da vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev pristnosti ali nepristnosti listine ni dopusten in se pri tem oprlo na določilo III. odst. 181. čl. ZPP.

Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni izpodbijana, da je tožeča stranka tak zahtevek postavila med pravdo, v njem pa je zatrjevala, da so listine, s katerimi je tožena stranka dokazovala odstop od Delniškega sporazuma, ki je pravna podlaga sicer uveljavljanemu dajatvenemu zahtevku zaradi plačila pogodbene kazni, ponarejene, je odločitev sodišča prve stopnje, da gre za vmesni ugotovitveni zahtevek in da je ta nedopusten, pravilna.

Tožeča stranka bi tak zahtevek lahko postavila le, če (še) ne bi imela možnosti uveljavljati dajatvenega zahtevka iz tega razmerja ali če bi imela kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe, kakor je to določeno v I. in II. odst. 181. čl. ZPP. Poleg obstoječega dajatvenega zahtevka pa tožbenega zahtevka na ugotovitev pristnosti oziroma nepristnosti listine kot samostojnega tožbenega zahtevka z učinkom pravnomočnosti izven te pravde, ne more uveljaviti, ker je po določilu III. odst. 181. čl. ZPP to dopustno le, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje.

Ugotavljanje ponarejenosti listin, kakor to zatrjuje tožeča stranka predstavlja zgolj ugotovitev obstoja oziroma neobstoja dejstev, od katerih bi (lahko) bila odvisna odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke na plačilo pogodbene kazni, torej gre le za ugotovitev predpostavke po tožeči stranki zatrjevanega pravnega razmerja (za predhodno vprašanje), ki pa ne more biti predmet samostojne tožbe. S tem, ko o zahtevku tožeče stranke sodišče ne bi odločalo kot o samostojni tožbi, temveč kot o predhodnem vprašanju, pa tožeči stranki ne bi bila odvzeta pravica izpodbijanja nepristnosti listin, od katerih naj bi skušale imeti pravno korist tožene stranke, kakor to pritožbeno zmotno zatrjuje tožeča stranka.

K pritožbi zoper sodbo prve stopnje (točka II. izreka) Tožeče stranke so zoper tožene stranke s tožbo uveljavljale plačilo pogodbene kazni na podlagi sklenjenega Sporazuma med delničarji v podjetju C. m. C.z dne 13. 10. 1995 (v nadaljevanju: Sporazum). Zatrjevale so, da so tožene stranke kot delničarke C. m. d.d. s tem, ko so prodale svoje delnice, kršile Sporazum in izničile smisel tega. Pri tem so se sklicevale na določilo 19. čl. Sporazuma po katerem naj bi imele kot udeleženke Sporazuma prednostno pravico do nakupa delnic.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, ker udeleženke Sporazuma določilo čl. 19 Sporazuma o predkupni pravici po zakonu ne zavezuje več po preteku 5 let od sklenitve Sporazuma (čl. 531 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na osnovi naslednjih dejanskih ugotovitev: Sporazum, katerega podpisnice so bile pravdne stranke je bil veljavno sklenjen 13. 10. 1995 z odložnim pogojem in je zaživel z vpisom lastninskega preoblikovanja družbe C. m. d.d. v sodni register dne 20. 5. 1996; udeleženke Sporazuma so tedaj imele 41,45 % lastninski delež, konec leta 2005 pa 47,2 %; Sporazum je veljaven in predstavlja obligacijsko pogodbo, kakršne sklepajo delničarji zaradi usklajenega delovanja v družbi, kar pomeni večjo možnost doseči vpliv na poslovanje družbe in prav takšen cilj se glede na določbo 1. čl. Sporazuma zasleduje; pravdne stranke oziroma udeleženke Sporazuma so se s tem Sporazumom v 19. čl.dogovorile za prednostno pravico nakupa delnic in s tem obšle sicer zakonsko prepovedano omejevanje prostega razpolaganja z delnicami, ki je temeljna pravica delničarja (čl. 233 ZGD); z določbo 20. čl. Sporazuma pa so uredile odgovornost za izpolnjevanje obveznosti iz Sporazuma in za primer kršitve Sporazuma in povzročitve škode drugim udeleženkam Sporazuma dogovorile pogodbeno kazen; tožene stranke so prodajo svojih lastninskih deležev vršile v letu 2006. Ob ugotovitvi, da gre pri obravnavanem Sporazumu za obligacijsko pogodbo je sodišče prve stopnje skladno z določili ZOR presojalo med pravdnima strankama dogovorjeno prednostno pravico do nakupa delnic iz 19. čl. Sporazuma in zaključilo, da je to obravnavati kot pogodbeno dogovorjeno predkupno pravico po določilih čl. 527 do 532 ZOR. Upoštevaje kogentno določbo čl. 531 ZOR, da predkupna pravica preneha po petih letih od sklenitve pogodbe, če ni bilo dogovorjeno, da bo prenehala prej ter, da se dogovorjen daljši čas skrajša na pet let, je sodišče prve stopnje presodilo, da udeleženk Sporazuma določilo čl. 19 o predkupni pravici po zakonu samem ne zavezuje več, saj je petletni rok iztekel 20. 5. 2001, in je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo v celoti.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

Ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med pravdnimi strankami dne 13. 10. 1995 veljavno sklenjeni in 20. 5. 1996 učinkujoč Sporazum obligacijska pogodba in da določilo čl. 19 tega Sporazuma predstavlja dogovorjeno predkupno pravico, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo čl. 531 ZOR, ki omejuje trajanje pogodbeno dogovorjene predkupne pravice na pet let od sklenitve pogodbe. Ker je ta omejitev prisilnopravne narave in sama pravica preneha po zakonu s potekom v zakonu določene dobe, se toženi stranki nanjo ni bilo potrebno sklicevati in jo uveljavljati kot mora to storiti pri uveljavljanju zastaranja, sodišče pa je to omejitev moralo upoštevati po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v Sporazumu dogovorjena predkupna pravica, ki je tožene stranke kot podpisnice Sporazuma omejevala pri prodaji delnic in jim nalagala določene obveznosti pri prodaji teh delnic do drugih udeleženk, kot to izhaja iz vsebine navedenega določila, prenehala 20. 5. 2001, tožene stranke pa so delnice prodajale v letu 2006, kakor je to ugotovilo sodišče prve stopnje in je to zaključiti tudi iz navedb same tožeče stranke in ta tega tudi pritožbeno ne izpodbija, tožene stranke s prodajo delnic niso mogle kršiti Sporazuma, ker jih ta ni več zavezoval. Da bi tožene stranke Sporazum kršile kako drugače – ker Sporazuma niso odpovedale – kar kot kršitev Sporazuma poskušajo prikazati tožeče stranke v pritožbi, pa tekom postopka na prvi stopnji tožeče stranke niso zatrjevale. V pritožbi pa sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel pravočasno storiti v postopku na prvi stopnji (čl. 337 ZPP). Po uradni dolžnosti pa sodišče prve stopnje drugih kršitev, razen zatrjevanih po tožeči stranki, tudi ni smelo ugotavljati, saj je vezano na trditveno podlago pravdnih strank (čl. 7 ZPP). Tožeče stranke so v svoji prvi pripravljalni vlogi sicer navajale: “ker so tožene stranke prodale delnice brez šestmesečnega odpovednega roka delničarskega Sporazuma (21. čl.) so s tem povzročile, da tožeče stranke niso v istem času paketno prodale delnic ...”, vendar so te navedbe podale le v zvezi z dokazovanjem nastale jim škode zaradi prodaje delnic toženih strank. Sicer pa gredo tudi te navedbe le v smeri očitkov toženim strankam v zvezi s prodajo delnic, pri kateri pa v času, ko naj bi se prodaja izvajala, tožene stranke niso mogle biti več omejene.

Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker določilo 19. čl. Sporazuma toženih strank v času prodaje ni več zavezovalo, se mu tudi ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem po toženih strankah zatrjevanega odstopa od Sporazuma v letu 2002 in 2003 in z ugotavljanjem v zvezi s tem s po tožeči stranki zatrjevano ponarejenostjo oziroma neponarejenostjo zapisnikov Upravnega odbora o odstopu, saj ta dejstva, tudi če bi bila ugotovljena, odločitve sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaradi tega, ker ni ugotavljalo zatrjevanega odstopa od Sporazuma in pristnosti oziroma nepristnosti zapisnikov o odstopu, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je tako povsem neutemeljen.

Prav tako pa ne gre slediti pritožbi glede očitkov v zvezi s po sodišču prve stopnje ugotovljenim lastninskim deležem pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da so udeleženke Sporazuma imele ob vpisu lastninskega preoblikovanja C. m. v sodni register 41,45 % lastninski delež, konec leta 2005 pa 47,2 % lastninski delež, utemeljeno zaključilo, da s prodajo delnic s strani toženih strank ni bil izgubljen večinski vpliv, saj formalno gledano večinski delež v delniški družbi res pomeni več kot 50 % delnic z glasovalno pravico. Takšnega odstotka pa udeleženke Sporazuma niso imele in sodišče zato utemeljeno ni sledilo trditvam tožeče stranke o večinskem deležu, ki naj bi ga udeleženke imele z zatrjevano 55,13 % lastninsko udeležbo. Po tožečih strankah zatrjevani večinski vpliv v družbi C. m. tako ni bil izgubljen, ker ga udeleženke Sporazuma nikoli niso imele. Prav večinski vpliv pa so v postopku na prvi stopnji tožeče stranke zatrjevale in dokazovale. Pritrditi pa je tožečim strankam, da se je s prodajo delnic toženih strank spremenilo notranje razmerje, ker so prišli novi delničarji, kar pa za razsojo v tej zadevi ob razlogih kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po določbi II. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep prve stopnje (čl. 353 in čl. 365, tč. 2 ZPP).

Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (I. odst. 165. čl. v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP), tožena stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni pripomogel k lažji razjasnitvi zadeve (I. odst. 155. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo II. odst. 30. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) postopek nadaljevalo po predpisih veljavnih pred citiranim zakonom, ker je bila izpodbijana odločba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo ZPP-D.