Jedro

Če več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice.

Prepovedane posledice ne bi bilo moč pripisati ravnanju obsojenca le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 2862/2010 z dne 25. 11. 2010 obsojenega V. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila C kategorije za dobo šest mesecev od pravnomočnosti sodbe, ki ne bosta izrečeni, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 2862/2010 z dne 2. 6. 2011 pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter prepoved vožnje motornega vozila C kategorije za čas šest mesecev od pravnomočnosti sodbe. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitev določb kazenskega postopka, kršitev določb kazenskega zakona in zaradi izreka kazenske sankcije. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti, podrejeno pa predlagajo razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Po oceni vrhovne državne tožilke imata sodbi sodišča prve in druge stopnje vse potrebne razloge, ostali očitki v zahtevi pa se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter neprimernost izrečene kazenske sankcije, kar nista razloga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojeni očitano mu kaznivo dejanje izvršil s tem, da je v nasprotju s 26. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) na avtocesti iz voznega pasu zapeljal preko neprekinjene ločilne črte na odstavni pas, kjer je s sprednjim delom tovornega vozila trčil v zadnji del tovornega vozila AMZS, ki je z utripajočimi lučmi stalo na odstavnem pasu, se v posledici trka odbilo naprej ter trčilo v oškodovanca P. in R. Oškodovani R. je zaradi poškodb na kraju nesreče umrl, oškodovani P. pa je utrpel posebno hudo telesno poškodbo.

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijajo zaključek sodišča, da je med opisanim ravnanjem storilca in prometno nesrečo podana vzročna zveza. Po oceni zagovornikov je bila vzročna zveza prekinjena zaradi nepredvidljive vožnje tovornega vozila, ki naj bi vozilo pred obsojencem in pred nesrečo močno zanihalo v levo, zaradi česar naj bi obsojenec zavil na odstavni pas, torej vstran od nevarnosti. Po navedbah zagovornikov se sodišče do teh okoliščin, ki jih je obsojenec izpostavil v zagovoru, sploh ni opredelilo. Vzročna zveza pa je bila po mnenju zagovornikov prekinjena tudi zaradi ravnanja oškodovancev, ki bi morala 100 m pred ustavljenim vozilom na odstavnem pasu postaviti ustrezen znak, ki bi opozarjal na oviro na cesti.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do verodostojnosti obsojenčevega zagovora, da se je umikal drugemu tovornemu vozilu, vendar ocena tega dela zagovora posredno izhaja iz siceršnje obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je v zvezi s potekom prometne nesreče sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca prometne stroke, ki je pojasnil, da je bilo obsojenčevo vozilo tik pred nesrečo blago usmerjeno v desno, kar kaže, da se je proti desnemu robu lahko gibalo daljši čas. Slednje po mnenju izvedenca ne potrjuje [navedb obsojenca] da bi se odzval v sili, saj bi bil v takem primeru kot, ki ga vozilo oklepa z robom vozišča, večji. Sodišče je prav tako navedlo, da je bilo vozilo AMZS dobro vidno in bi ga moral obsojenec že prej opaziti, če bi bil pri vožnji dovolj pozoren. Če pa vozila na odstavnem pasu ni opazil, ker je peljal za tovornim vozilom, kot je navedel v svoj zagovor, potem bi to lahko pomenilo, da pred sprednjim tovornim vozilom ni imel ustrezne varnostne razdalje. Iz navedenega izhaja, da po oceni sodišča prve stopnje izvedeni dokazi ne potrjujejo obsojenčevega zagovora, da se je umikal sprednjemu tovornemu vozilu. Vzročnost pa bi bila podana tudi, če bi se obsojenčev zagovor izkazal kot resničen, saj obsojenec tedaj ne bi vozil na takšni varnostni razdalji, da bi lahko varno zaviral oziroma spremljal dogajanje na cesti pred spredaj vozečim tovornim vozilom.

8. Po oceni Vrhovnega sodišča vzročna zveza tudi ni bila prekinjena zaradi ravnanja oškodovanca, ki na odstavnem pasu pred ustavljena vozila ni postavil ustreznega znaka. Četudi je oškodovanec z navedeno opustitvijo kršil pravila cestnega prometa in s tem tudi sam prispeval k nastanku prometne nesreče, pa slednje ni imelo vpliva na vzročno zvezo med ravnanjem obsojenca in nastalo prepovedano posledico. V primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Vprašanja vzročne zveze in krivde v teh primerih ni mogoče presojati po teoriji o pretrganju vzročne zveze.(1) Prepovedane posledice ne bi bilo moč pripisati ravnanju obsojenca le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi v primeru, ko bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.(2) V obravnavani zadevi ti situaciji nista podani. Kolikor bi obsojenec peljal pravilno po svojem voznem pasu, do prometne nesreče nedvomno ne bi prišlo. Prometna nesreča pa tudi ni bila objektivno nepredvidljiva, saj povprečni voznik pričakuje, da se na odstavnem pasu avtoceste nahajajo v sili ustavljena vozila, tudi takšna, ki niso primerno označena.

9. Zagovorniki nadalje trdijo, da obsojenec ni ravnal s krivdno obliko zavestne malomarnosti. V povezavi s tem navajajo, da sodišče ni upoštevalo načela, da od nikogar ni mogoče zahtevati več, kot zmore, ter da ni ugotavljalo povprečnih lastnosti voznikov in njihovih reakcij na nepričakovano in nenadno oviro (ki ni bila ustrezno označena). Po oceni zagovornikov je šlo v obravnavanem primeru za naključje, ki bi se lahko pripetilo vsakemu vozniku, zato obsojenec ni kazensko odgovoren.

10. Ali se je storilec zavedal svojega dejanja ali ne, je vprašanje, ki sodi v sfero ugotavljanja empiričnih (in ne pravnih) prvin kaznivega dejanja(3) in kot tako ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pretežno normativno pa je vprašanje, ali je mogoče storilcu očitati, da ni ravnal s potrebno pazljivostjo, s katero bi moral in je zmožen ravnati. V tem kontekstu je potrebno presojati, ali je bil storilec v konkretnem primeru dolžan na določen način ravnati ter ali je bil v danih okoliščinah ter glede na svoje osebne lastnosti tega tudi zmožen (prvi odstavek 26. člena KZ-1). Prvo vprašanje pravzaprav sodi v sfero protipravnosti(4), odgovor nanj pa v konkretnem primeru izhaja iz določbe 26. člena ZVCP-1, ki je citirana v izreku izpodbijane sodbe in po kateri je bil obsojenec dolžan voziti po sredini prometnega pasu. Iz ugotovljenih dejstev pa tudi ne izhaja, da obsojenec glede na okoliščine primera in svoje osebne lastnosti (obsojenec je bil celo poklicni voznik) ne bi bil zmožen zadostiti navedeni pravni zapovedi. Kolikor pa zagovorniki navajajo, da je šlo za reakcijo na nepredvidljivo vožnjo sprednjega tovornega vozila, veljajo razlogi, ki jih je Vrhovno sodišče podalo že pod 7. točko obrazložitve.

11. Zagovorniki neutemeljeno navajajo tudi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obstoj vzročne zveze in obsojenčeve krivde. Pritožbeno sodišče se je do vprašanj, ki jih je s tem v zvezi izpostavila pritožba, opredelilo v točkah 10. in 11. sodbe, v katerih je pojasnilo, zakaj je sledilo argumentaciji sodišča prve stopnje.

12. Zagovorniki nadalje uveljavljajo kršitev načela neposrednosti pred pritožbenim sodiščem ter navajajo, da je pritožbeno sodišče zavzemalo stališča glede dejanskega stanja, kot da bi samo izvedlo obravnavo. Tudi te navedbe Vrhovno sodišče ocenjuje kot neutemeljene. Kršitev načela neposrednosti pred pritožbenim sodiščem bi bila podana, če bi pritožbeno sodišče brez oprave obravnave drugače ocenilo dokaze, ki so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni neposredno, oziroma bi presojalo dokaze, ki pred sodiščem prve stopnje sploh niso bili izvedeni. Takšnih dokaznih sklepov pa obramba pritožbenemu sodišču v zahtevi ne očita niti ne izhajajo iz obrazložitve drugostopenjske sodbe.

13. Vrhovno sodišče je že pod 10. točko obrazložitve opozorilo na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, po kateri je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Iz tega razloga se Vrhovno sodišče prav tako ni spustilo v presojo navedb zagovornikov, da za obsodbo ni zadosti dokazov, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno ter da delovanje oranžnih delovnih luči na vozilu AMZS ni dokazano, saj zagovorniki s temi navedbami ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, pač pa nakazujejo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

14. Vrhovno sodišče tudi ni presojalo dela zahteve, v katerem zagovorniki navajajo, da je bila obsojencu izrečena prehuda sankcija, ki bo za obsojenca pomenila izgubo zaposlitve in propad domače kmetije. Primernost kazenske sankcije namreč prav tako ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (prvi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razlogov, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op. št. (1): Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 284/2005 z dne 27. 10. 2005, I Ips 13847/2010-68 z dne 13. 10. 2011. Op. št. (2): Glej Bavcon, L., Šelih, A., et al., Kazensko, pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana, 2009, str. 283-284. Op. št. (3): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53223/2010 z dne 1. 9. 2011. Op. št. (4): V zvezi s tem glej Ambrož, M., Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni Fakulteti, Ljubljana, 2007, str. 156-157.