Jedro

S tožbo, vloženo zoper zgolj ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ni mogoče izpodbijati dokončnega in pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zoper katerega se delavec sploh ni pritožil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela. Posledično je zavrnilo tudi reitegracijski zahtevek in zahtevek za izplačilo plače. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 18. 12. 1998 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov tožnika z dela od 12. 12. do 18. 12. 1998. Zoper ta sklep se tožnik ni pritožil, zato je postal dokončen in pravnomočen. Dne 4. 1. 1999 pa je tožena stranka izdala nov sklep enake vsebine. Zoper ta sklep se je tožnik pritožil in ga je tožena stranka razveljavila, obenem pa ugotovila, da je tožniku delovno razmerje prenehalo že na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 18. 12. 1998. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 20. 1. 1999 ponovno meritorno odločila o prenehanju delovnega razmerja. Zato so razlogi v sodbah sodišča prve in druge stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi, zlasti s sklepoma tožene stranke z dne 4. 1. 1999 in 20. 1. 1999. Če bi veljal sklep z dne 18. 12. 1998, tožena stranka ne bi izdajala novih sklepov in s tem dvakrat odločila o prenehanju delovnega razmerja. Tako pa je tožena stranka štela, da sklepa z dne 18. 12. 1998 sploh ni. Sklep z dne 18. 12. 1998 naj bi bil brezpredmeten, ker ga ni izdal delodajalec, temveč sin direktorja, ki za izdajo takih sklepov ni bil pooblaščen.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Z zatrjevanjem, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu, uveljavlja tožnik smiselno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP-77. Ta kršitev je podana, če se sodba ne more preizkusiti, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ta revizijski razlog ni podan, saj takega nasprotja v izpodbijani sodbi ni.

Najprej je treba ugotoviti, da je bil predmet spora tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4. 1. 1999 in 20. 1. 1999. Med strankami je bilo kot nesporno ugotovljeno, da tožnik zoper sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 18. 12. 1998 ni ugovarjal (zapisnik o glavni obravnavi z dne 2. 4. 1999). Vsebinska obrazložitev izpodbijane sodbe in tudi sodbe sodišča prve stopnje glede tega sklepa je zato nepotrebna, revizijske navedbe v zvezi s tem sklepom pa brezpredmetne. Sklep z dne 18. 12. 1998 je dokončen in pravnomočen, zato odločanje o njegovi zakonitosti in pravilnosti ne more biti predmet tega postopka.

Sklep z dne 4. 1. 1999 je razveljavila že tožena stranka sama. O neobstoječem sklepu ni mogoče odločati. S sklepom z dne 20. 1. 1999 je bilo v razveljavitvenem delu ugodeno pritožbi tožnika, torej odločeno v njegovo korist. Zoper tako odločitev tožnik niti nima sodnega varstva, saj za to ne izkazuje pravovarstvene potrebe, ki je procesna predpostavka za vložitev tožbe. Z 2. točko izreka sklepa z dne 20. 1. 1999 pa ni bilo ponovno meritorno odločeno o prenehanju delovnega razmerja. Da gre za golo ugotovitev, izhaja tudi iz obrazložitve sklepa. Smisel te ugotovitve je v utemeljitvi, zakaj ponovno odločanje - točneje izdaja novega sklepa - ni potrebno. Tudi če bi se izrek sklepa v tem delu (kot nepotreben) formalno razveljavil, to na stvari sami ne bi spremenilo ničesar. Slejkoprej ostaja v veljavi dokončen in pravnomočen sklep tožene stranke z dne 18. 12. 1998, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje.

Izpodbijana sodba (stran 3 obrazložitve) povzema izpoved tožnika o razlogih za izdajo sklepa z dne 4. 1. 1999 in vsebino sklepa z dne 20. 1. 1999. Med temi navedbami in zapisnikom o zaslišanju tožnika na obravnavi dne 2. 4. 1999 ter sklepom z dne 20. 1. 1999 (priloga A2 v spisu) ni nasprotja. Obstaja le nasprotje med dokazno oceno sodišča in navedbami tožnika o tem, kakšna bi naj ta ocena bila. S tem pa tožnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa z revizijo ni dovoljeno uveljavljati (tretji odstavek 385. člena ZPP-77).

Zmotno uporabo materialnega prava zatrjuje tožnik v zvezi s sklepom z dne 18. 12. 1998. Ker presoja tega sklepa ni bila in ni mogla biti predmet tega postopka, revizijskih navedb v tem delu ni mogoče upoštevati. Tožnik želi s tem doseči le odločanje o dokončnem in pravnomočnem sklepu, torej vsebinsko odločanje o sklepu, zoper katerega se sploh ni pritožil. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba tudi materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).