Jedro

Pogoj, da je sploh mogoče govoriti o zlorabi pravice je, da pride do kolizije dveh „enako močnih“ pravic. Toženec pa pri izvrševanju svoje lastninske pravice ni bil omejen z nikakršno enakovredno tožnikovo pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženec zlorabil svojo pravico do gradnje na svoji parceli s tem, ko je v času trajanja nepravdnega postopka na predlagano traso nujne poti postavil garažo ter da je zato dolžan vzpostaviti prejšnje stanje na svoji parceli tako, da zgrajeno garažo na lastne stroške poruši. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.467,16 EUR.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je brezpredmetno ali je imel toženec upravno dovoljenje za postavitev garaže, saj njegov tožbeni zahtevek ne temelji na trditvah o toženčevi črni gradnji. Vzrok za vložitev tožbe in za v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek ni v črni gradnji toženca, ampak v njegovi zlorabi pravice graditi na svojem zemljišču. O tej zlorabi sodišče ni povedalo v sodbi ničesar, zato se sodbe o tej bistveni okoliščini tudi ne da preizkusiti. Tožnik je tožencu očital, da je zlorabil pravico do gradnje na lastnem zemljišču z namenom, da tožniku škoduje in s tem preprečil vsebinsko odločanje o podanem predlogu za določitev nujne poti. Če bi obveljala izpodbijana odločitev bi to pomenilo, da se nasprotni udeleženec lahko upre predlogu za določitev nujne poti tako, da na predlagano traso postavi objekt. Toženec je postavil garažo na traso predlagane nujne poti po prejemu predloga. Strinja se, da ima pod določenimi pogoji vsak lastnik zemljišča pravico, da na zemljišču postavi objekt. Vendar pa v času, ko teče postopek pred sodiščem za določitev nujne poti in če v času postopka nekdo na predlagani trasi zgradi garažo, ne gre za pošteno izvrševanje pravice, ampak za njeno očitno zlorabo. Brezpredmetne so toženčeve navedbe, da je imel namen postaviti garažo že več let prej, saj zgolj namen zgraditi garažo še ni omogočal odločanje o postavljenem predlogu v nepravdni zadevi. Do tega je prišlo šele potem, ko je toženec garažo že zgradil. Podrejeno še navaja, da sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je verjelo le priči D.T., ne pa tudi priči N.K., ki je obe lokacijski informaciji kot vodja oddelka strokovno pregledala in podpisala. Napačna je tudi trditev prvostopenjskega sodišča, da lokacijska informacija z dne 13.10.2005, s katero je tožnik zatrjeval, da mu omogoča gradnjo stanovanjskega objekta, ni več veljavna in da je bila ukinjena. O tej okoliščini ni bil izveden noben dokaz. Sodišče se tudi ni izreklo o izjavah prič in njihove verodostojnosti dokaza ni ocenilo.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko podlago tožbe in hkrati vsebino ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka predstavlja trditev, da je toženec zlorabil svojo lastninsko pravico s tem, ko je v času trajanja nepravdnega postopka za določitev nujne poti za potrebe tožnikove nepremičnine, na svoji nepremičnini, na predlagani trasi nujne poti, zgradil garažo. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno, ali je tožnik imel upravno dovoljenje za postavitev garaže na svojem zemljišču. Ne drži pa pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o zatrjevani toženčevi zlorabi lastninske pravice. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja zaključek, da tožnik ni dokazal toženčeve zlorabe lastninske pravice in da mu te tudi ni mogoče očitati, saj je z aktivnostmi za postavitev garaže začel že leta 2002, da je garažo postavil na lastnem zemljišču, na katerem lastninska pravica ni bila omejena niti s služnostno pravico poti, niti na njem ni bila ustanovljena nujna pot. Iz določila 12. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) izhaja, da zloraba pravice nastopi takrat, ko njen nosilec prestopi meje pravno zavarovanih upravičenj tako, da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega. Pogoj, da je sploh mogoče govoriti o zlorabi pravice je, da pride do kolizije dveh „enako močnih“ pravic. Toženec pri izvrševanju svoje lastninske pravice ni bil omejen z nikakršno enakovredno tožnikovo pravico. Tožnik nima nujne poti po toženčevi nepremičnini. Nujna pot je služnost poti, ki je ustanovljena s sodno odločbo. Ta je konstitutivne narave, kar pomeni, da se nujna pot pridobi šele z njeno pravnomočnostjo. Tožnik ima le pravico do zahtevka za ustanovitev nujne poti. Prav na tem temeljijo tožnikove tožbene navedbe, da si v konkretnem primeru stojita nasproti dve ustavni pravici: toženčeva pravica do zasebne lastnine in tožnikova pravica do sodnega varstva. Vendar pa za takšno kolizijo v obravnavani zadevi ne gre. Tožnikova pravica do zahtevka za ustanovitev nujne poti z toženčevim ravnanjem ni bila kršena. Vsebina pravice do zahtevka za ustanovitev oziroma določitev nujne poti je v določitvi dostopa, vendar ne v določitvi dostopa do lastne nepremičnine po natančno določenem delu nepremičnine nasprotnega udeleženca, ampak v določitvi dostopa preko tiste sosednje nepremičnine, ki bi bil najmanj obremenjujoč (89. člen SPZ). Tožnik niti ni zatrjeval, da ni mogoča določitev nujne poti po nikakršni drugi trasi (toženec je navajal, da je to mogoče po poti s K.). Če je takšna možnost bila, bi drugačen predlog za določitev nujne poti lahko postavil v istem nepravdnem postopku kot prvotnega. Iz navedenih razlogov ni podan abstraktni dejanski stan iz 12. člena SPZ, kar pomeni, da je tožba nesklepčna, zato je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Ob tem naj se še navede, da je prvostopenjsko sodišče še ugotovilo, da je toženec začel s pripravami na izgradnjo garaže že nekaj let prej (leta 2002), iz tožnikovih navedb (pripravljalna vloga z dne 27.9.2007) pa tudi nespornost dejanske okoliščine, da je imel toženec v obdobju pred izgradnjo garaže na mestu njene postavitve narejeno parkirišče. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Odločitev o toženčevih stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP.

Po mnenju pritožbenega sodišča ti stroški niso bili potrebni stroški, zato jih je toženec dolžan kriti sam.