Jedro

Ni res, da imajo listine dokazno moč le, če so predložene v originalu. Velja načelo proste presoje dokazov.

Res je bil tožnik kot podjetnik izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije, vendar to ne vpliva na njegove pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik namreč ni pravna, pač pa je fizična oseba, torej (prej in še vedno) tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča VL 85475/2010 z dne 21. 6. 2010; toženec mora torej tožniku plačati 4671 EUR, vključno z zahtevanimi obrestmi, izvršilnimi ter pravdnimi stroški.

2. Proti sodbi se toženec pritožuje, in sicer iz vseh formalnih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

Sodišču očita, da je zahtevku ugodilo ne da bi zaslišalo priče, ki jih je predlagal sam, namreč njegovo mame B. P. in I. T. Meni, da bi moralo sodišče tožnikovo tožbo zavreči, saj odvetnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni predložil pooblastila za zastopanje, ne pa slednjega pozivati k popravi tožbe in k predložitvi pooblastila; tu očita kršenje določbe 5. odst. 98. čl. ZPP. Kršitev 3. odst. 132. čl. ZPP vidi pritožba v tem, da je bil na plačilo predujma za vročitev vabila priči pozvan toženec in ne tožnik. Poleg tega je sodišče uporabilo listine v fotokopijah in ne v izvirniku, kar da je kršitev 1. odst. 224. čl. ZPP. Ugovarjal je pristnosti teh listin, in sicer specifikaciji opravljenega dela, trdil je, da je bila vrednost oz. cena vpisana naknadno. Pričo T. bi moralo sodišče vabiti na naslov, ki izhaja iz poslovnega izpisa podjetja E., to je … . Tožnik se je izpisal iz poslovnega registra in ni več podjetnik posameznik, zato ni upravičen zahtevati izpolnitev terjatve. Njegovi izpovedbi smiselno očita neprepričljivost, saj je sodišču marsikaj zamolčal, toženec pa je mlad in neizkušen. Treba bi bilo postaviti izvedenca grafologa in izvedenca gradbene stroke. Vztraja, da je bil v razmerju s T. in ne s tožnikom.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Najprej je treba zavrniti očitek o kršenju 5. odst. 98. čl. ZPP, češ da sodišče ne bi smelo pozivati odvetnika k predložitvi pooblastila. Pritožnik očitno spregleda, da je bila z Odločbo Ustavnega sodišča ta določba razveljavljena v delu besed "tožbo ali" (Uradni list RS, št. 75-2856/2012). Tako se sedaj glasi: „Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak pravno sredstvo zavrže.“ Je pa seveda tudi znano, da se izvršba na podlagi verodostojne listine vloži elektronsko, zato se pisnega pooblastila niti ne dâ predložiti. Glede na tak začetek postopka je po ugovoru toženca sodišče prve stopnje tožnika tudi povsem ustrezno pozvalo, da poda perfektne tožbene navedbe.

7. Neutemeljen je tudi očitek kršitve določbe 3. odst. 132. čl. ZPP, češ da bi moral predujem za vročanje vabila (priči T.) plačati tožnik in ne toženec. Toženec je bil namreč tisti, ki je (na naroku 5. 7. 2013) predlagal táko vročitev; po citiranem določilu, ki naj bi bilo kršeno, stroške vročitve po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje pisanj v fizični obliki, založi predlagatelj take vročitve.

8. Ker predujma za vročitev toženec ni plačal, se priče T. ni dalo povabiti (sodišče prve stopnje ga je neuspešno vabilo na znane naslove, očitek, da bi ga moralo na naslov podjetja E., je novost brez podlage), s tem pa je zavrnjen tudi toženčev očitek sodišču, da te priče ni zaslišalo.

9. Zaslišanje toženčeve matere je sodišče prve stopnje kot dokaz zavrnilo in to utemeljilo s pojasnilom, da ne bi mogla povedati česa pravno pomembnega v tej zadevi, česar pritožba konkretno ne izpodbija. Očitek, da je sodišče ni zaslišalo, je zato neutemeljen.

10. Zavrniti je treba tudi očitek o kršenju določbe 1. odst. 224. čl. ZPP. Ta določba pravi takole: „Listina v fizični in elektronski obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom (javna listina), dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa.“ Listine, ki jih je tožnik predložil kot dokaz, niso javne listine, zato navedeno določilo sploh ni relevantno. Ni pa res, kar trdi pritožnik, da imajo listine dokazno moč le, če so predložene v originalu. Velja načelo proste presoje dokazov. Če bi sodišče podvomilo v pristnost kakšne listine, bi seveda to na ustrezen način moralo preveriti, vendar toženec ni zbudil resnega dvoma v pristnost priloženih kopij (konkretno tudi ne specifikacije del).

11. Za to pravdno ključno dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot prepričljivo in razumno tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je uspel dokazati, da je imel dogovor za izvedbo del s tožencem, tožencu pa ni uspel dokaz, da je bil tožnik le izpolnitveni pomočnik za I. T. Ugovor, da je bil tožnik neprepričljiv, je očitno neutemeljen, saj je prvostopenjska sodnica ocenila drugače, je pa tudi pavšalen. Tožbenemu zahtevku se tako toženec po 631. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ni mogel ubraniti, pač pa mu je bilo pravilno ugodeno po 619. in 239/1 čl. OZ.

12. Neutemeljen je tudi smiseln ugovor aktivne legitimacije. Res je bil tožnik kot podjetnik 7. 11. 2013 izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije (podatki AJPES), vendar to ne vpliva na njegove pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik namreč ni pravna, pač pa je fizična oseba (1), torej (prej in še vedno) tožnik.

13. Naslovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnik mora sam trpeti stroške svojega neuspeha s pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Podjetnik po tem zakonu je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (6. tč. 3. čl. Zakona o gospodarskih družbah).