Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka.

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da mora prva toženka - zavarovalnica, tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin plačati še 900 €, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa še 2.700 € zadoščenja.

Prva toženka zavarovalnica, mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 5.498,5 € prvostopenjskih stroškov in 126,7 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Sicer se revizija zavrne.

Prva toženka zavarovalnica, mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 218,9 € stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Tožnik seje 8. 1. 1997 poškodoval v prometni nezgodi. Utrpel je zlom nosne kosti, pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, poškodbo hrbteničnega ligamenta, razpočno rano na bradi, prebito dlesen in spodnjo ustnico ter udarnine trebuha in obeh ledvic, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje prisodilo 9.889,3 € odškodnine za nepremoženjsko škodo in 214,8 €odškodnine za premoženjsko škodo. To odškodnino je sodišče razdelilo med prvo in drugo toženko po kriteriju velikosti deleža odgovornosti vsake od njiju za nastalo škodo. Prvi toženki, ki je odgovorna devetdesetodstotno, je naložilo v plačilo 9.013 € odškodnine za nepremoženjsko in 206,68 € odškodnine za premoženjsko škodo, drugo toženko pa je obsodilo na plačilo preostalih deset odstotkov (884,42 €) vse tožniku prisojene odškodnine. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je tožnik prejel 4.172,93 € zadoščenja, iz naslova strahu 1.251,87 €, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 417,29 € oziroma 4.172,93 € zadoščenja.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen zahtevek zoper prvo toženko za plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo, je tožnik vložil revizijo. Ne strinja se s tem, kako sta sodišči prve in druge stopnje odmerili višino odškodnine za to vrsto škode, in v zvezi s tem uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem glede na poškodbe, ki jih je utrpel (zlom nosne kosti, pretres možganov z razvojem postkomocijskega sindroma, zvin vratu z ligamentarno poškodbo na nivoju C5–C6 in C6–C7 itn.), odmerjena prenizko. Sodišči trajanja in intenzitete telesnih bolečin, skupno bolečinsko obdobje je na primer trajalo več kot 7 mesecev in pol, nista ustrezno ovrednotili. Poleg tega sta spregledali dejstvo, da se glavoboli in bolečine v vratu pri tožniku, ki je bil ob škodnem dogodku star komaj 21 let, ob spremembah vremena in pri vožnji še vedno občasno pojavljajo. Enako velja za številne neugodnosti, ki jih je moral tožnik prestajati v času zdravljenja. Trdi, da ga ugotovitve o hudem primarnem strahu ob nezgodi in o sekundarnem strahu v obliki zaskrbljenosti za končni izid zdravljenja upravičujejo do nadaljnjih 375,56 € odškodnine. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi mu morali sodišči prisoditi odškodnino v polni vtoževani višini, saj odškodnina, odmerjena za to obliko nepremoženjske škode, ne ustreza standardu pravične in primerne denarne odškodnine. Upoštevaje po izvedencih ocenjeno 5 % trajno zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti in po tabeli tožene stranke opredeljeno 5 % trajno invalidnost ter vrsto drugih ugotovitev s tem v zvezi, je namreč ta odmerjena bistveno prenizko. Zaključuje, da bi sodišči pri odmeri odškodnine morali upoštevati tudi dejstvo, da je od škodnega dogodka do vložitve revizije minilo že več kot enajst let in da je zaradi tega obseg tožnikove nepremoženjske škode občutno večji, kot bi bil, če bi tožena stranka tožniku sporno odškodnino v celoti izplačala v 14 dneh po prejemu odškodninskega zahtevka. ''Pritožuje'' se tudi zoper odločitev o stroških postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa je delno utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Revizija je dovoljena samo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sklep o stroških, kot je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O delni utemeljenosti revizije:

7. Tožnik v uvodu revizije kot enega od revizijskih razlogov navaja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar temu razlogu v kasnejšem besedilu revizije ne nameni nikakršne pozornosti. Ker revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP), se z odkrivanjem morebitnih procesnih kršitev ni ukvarjalo.

8. V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik uveljavlja s sklicevanjem na prenizko odmerjeno odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, revizijsko sodišče ugotavlja, da je presoja pritožbenega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja, odmerjenega za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti, skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Upoštevanje teh načel ob podlagi v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih je tisti dejavnik, ki v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zagotavlja, da se škode različnega obsega obravnavajo enotno in da se zanje določajo pravične denarne odškodnine. Tako mora sodišče v vsakem primeru posebej obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki ga v povezavi s škodnim dogodkom utrpi oškodovanec, presoditi v primerjavi s posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Prav primerjava z odškodninami, odmerjenimi v podobnih primerih, kaže, da sta nižji sodišči načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v predmetni zadevi pravilno upoštevali. Zadoščenje, ki sta ga odmerili za strah in omenjene duševne bolečine, namreč ne odstopa od okvirov odškodnin, prisojenih za te oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih.

9. Slednje pa ne velja za odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku je bila iz vsakega od teh naslovov odmerjena odškodnina v višini 4172,93 €, kar ustreza višini 4,9 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja na prvi stopnji (v nadaljevanju povprečna plača). Revizija utemeljeno opozarja, da je odškodnina v taki višini odmerjena prenizko.

10. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti sta sodišči prve in druge stopnje premalo pozornosti namenili teži poškodb, ki jih je v prometni nezgodi utrpel tožnik, intenzivnosti bolečin in trajanju bolečinskega obdobja, prav tako pa je prišla premalo do izraza okoliščina, da sta bili za sanacijo posledic razpočne rane na tožnikovi bradi potrebni dodatna korektivna operacija in terapija z vbrizgavanjem steroidnih hormonov. Po oceni revizijskega sodišča je primerna odškodnina iz tega naslova približno 6 povprečnih plač, zato je odškodnino zvišalo za nadaljnjih 1.000 €, to je s 4.172,93 € na 5.172,93 €.

11. Dejansko podlago za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tvorijo naslednje ugotovitve: - ocena zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti znaša 5 %, - tožnik, ki je bil ob nezgodi star 21 let, ima ob omejeno gibljivi vratni hrbtenici bolečine ob vsakršnem gibanju in trpi za glavoboli ob utrujenosti in obremenitvah, prav tako pa obstojijo velike možnosti pospešenega razvoja degenerativnih sprememb, - tožnik je zmanjšano zmožen za fizične aktivnosti in manj sposoben za dela z izrazitejšimi fizičnimi napori in dela, ki zahtevajo prisilno držo, po poklicu pa je voznik tovornjaka, - bolj je razdražljiv in čustveno nestabilen, depresiven, kar se odraža v povečani dovzetnosti za glavobole in bolečine v zatilju ob obremenitvah, zaradi česar je oviran pri razvedrilnih dejavnostih, zlasti pri športu, ki ga je moral povsem opustiti, ter pri obiskovanju lokalov z vrstniki (v slednjih ga motita hrup in svetloba).

Revizijsko sodišče sodi, da bi tudi za to postavko nižji sodišči odškodnino morali odmeriti v višjem znesku. Umestitev zadevnih škodnih posledic v sistem odškodnin, v sodni praksi prisojenih za podobno škodo, kaže, da standardu pravične denarne odškodnine zanje ustreza za približno tri in pol povprečne plače višje zadoščenje od pravnomočno prisojenega. Odškodnino za to obliko nepremoženjske škode je bilo zato treba z izhodiščnih 4.172,93 € zvišati za 3.000 € na končnih 7.172,93 €.

12. Navedeno kaže, da bo tožnik od prve toženke upoštevaje njeno devetdesetodstotno odgovornost za nastalo škodo skupaj prejel še dodatnih 3.600 € zadoščenja. V tem okviru je revizijsko sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP reviziji tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo sodbo drugostopenjskega sodišča. Glede ostalega je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. V zvezi z revizijskim očitkom, ki meri na zvišanje prisojene odškodnine zaradi dolgotrajnosti postopka, revizijsko sodišče pojasnjuje, da bi morali za kaj takega obstajati posebej utemeljeni razlogi(1) (zavlačevanje postopka, zloraba procesnih pravic s strani ene od strank ipd.), ki v konkretnem primeru niso bili ne zatrjevani ne dokaz(ov)ani. Nenazadnje pa ne gre prezreti, da je bila časovna komponenta upoštevana tudi s tem, da je bila odškodnina odmerjena po stanju in cenah ob izdaji sodne odločbe.

14. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Posledica spremenjenega pravdnega uspeha tožnika v razmerju do prve toženke, ki sedaj znaša 71,5 % (od vtoževanih 17.920,22 €), je slednja po medsebojnem pobotanju dolžna tožniku povrniti 5.498,5 € njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški pritožbenega postopka, do povračila katerih je tožnik upravičen, korigirani v skladu s spremenjenim uspehom, sedaj znašajo 126,7 €.

15. V revizijskem postopku je tožnik uspel z zvišanjem odškodnine za 3.600 €, kar glede na v reviziji spornih 6.760,14 € predstavlja 53 % uspeh. V skladu s kriteriji Odvetniške tarife in glede na doseženi uspeh je revizijsko sodišče tožniku prisodilo revizijske stroške v višini 218,9 €.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2001, II Ips 664/2003 in II Ips 408/2007.