Jedro

Za izdajo začasne odredbe zadostuje, da je verjetnost zahtevka na vrnitev podržavljenih nepremičnin po vsebini in obsegu verjetno izkazana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Komiteja za urejanje prostora občine z dne 2.4.1993, s katerim je bilo tožeči stranki začasno prepovedano (do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji sporne nepremičnine) lastninsko preoblikovanje podjetja v delu, ki se nanaša na poslovni prostor v skupni izmeri 146,95 m2. V obrazložitvi navaja, da je sporni prostor s prvotno odločbo res bil izvzet iz nacionalizacije, vendar je bil kasneje z odločbo z dne 10.2.1961 podržavljen na podlagi predpisa iz 3. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91). Zahtevo za denacionalizacijo je tako vložila upravičena oseba, nepremičnina obstoja in zavezanec za njeno vrnitev je pravna oseba, in ker jo je mogoče vrniti v naravi, so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92). Ugovore v zvezi z odplačno pridobitvijo sporne nepremičnine je zavrnila z utemeljitvijo, da bo te ugovore tožeča stranka lahko uveljavljala v postopku odločitve o glavni stvari.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka ugotavlja, da je sporni poslovni prostor bil izvzet iz nacionalizacije v korist bivših lastnikov. Lastnika sta ga kasneje odtujila in zanj prejela ustrezno plačilo - odškodnino. To je bilo ugotovljeno z odločbo občine z dne 21.10.1964. Zato predlagatelji začasne odredbe po zakonu o denacionalizaciji niso upravičeni ničesar zahtevati. Obravnavani poslovni prostor je tožeča stranka pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16.7.1969, za katerega je plačala ustrezno kupnino. Če bi obveljalo stališče tožene stranke, bi sedanji upravičenci neupravičeno obogateli na račun tožeče stranke. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo začasne odredbe na podlagi 12. člena ZLPP, izdano v zavarovanje zahtevka na vrnitev spornih poslovnih prostorov v naravi po zakonu o denacionalizaciji. Po določbi 12. člena cit. zakona pristojni organ lahko z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja. Edini pogoj je torej, da je verjetnost zahtevka izkazana. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da sporni poslovni prostori spadajo v njeno premoženje. Zatrjuje pa, da so bili izvzeti iz nacionalizacije, nakar so jih bivši lastniki odtujili proti plačilu odškodnine. Zato meni, da niso upravičenci po 3. členu zakona o denacionalizaciji. Toda za to trditev tožeča stranka vse doslej ni predložila nobenega dokaza. Točno je sicer, da so obravnavani prostori prvotno bili izvzeti iz nacionalizacije v korist bivših lastnikov A. in A.A., vendar so ti prostori kasneje postali družbena lastnina, kar je bilo ugotovljeno z odločbo z dne 10.2.1961, ki je bila izdana na podlagi 14. in 29. člena o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Ta ugotovitev se ujema tudi s predloženim zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 23.2.1991. Zato sodišče ne dvomi, da je z veliko verjetnostjo izkazano, da je bilo sporno premoženje podržavljeno na podlagi predpisa iz 3. člena zakona o denacionalizaciji. Sporno pa niti ni, da sta bivša lastnika ob podržavljenju bila jugoslovanska državljana, ter da sporni poslovni prostori spadajo v premoženje tožeče stranke. Zavezanec za vrnitev premoženja pa je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se vračajo upravičencem (51. člen ZDEN), ne glede na to, ali so bile pridobljene z odplačnim ali neodplačnim pravnim poslom. Na podlagi navedenih odločilnih okoliščin je mogoče zaključiti, da je po vsebini in obsegu verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga za vrnitev teh prostorov v naravi, s čemer so izpolnjeni pogoji za izdano začasno odredbo. Tožena stranka je tudi utemeljeno zavrnila vse ugovore v zvezi z zatrjevanim plačilom odškodnine, ker ta okoliščina glede na zakonsko ureditev, ne more vplivati na izdajo začasne odredbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.