Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se terjatev tožeče stranke do stečajnega dolžnika A. d. d. ni štela za prijavljeno in posledično v stečajnem postopku tudi ne bo mogla biti upoštevana kot priznana in vsaj delno poplačana zaradi strokovne napake prvega toženca, vendar pa je zahtevek tožeče stranke preuranjen, saj škoda še ni nastala, prav tako še ni znan obseg škode. Tožeča stranka bi po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 tudi v primeru pravilno prijavljene in v stečajnem postopku priznane terjatve popravek obračuna plačanega DDV od te terjatve do A.-ja lahko zahtevala šele po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka nad A. Sodišče prve stopnje je zato tožbo zavrglo kot preuranjeno.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 v delu, ko je ugotavljalo, kdaj in pod kakšnimi pogoji bi tožeča stranka sploh bila upravičena do zmanjšanja obračuna DDV, pri čemer je pravilno ugotovilo, da glede na dejstvo, da je tožeča stranka obračunani DDV od predmetne terjatve že plačala, bi lahko popravila (zmanjšala) obračun DDV šele po pravnomočnosti sklepa sodišča o zaključku stečajnega postopka. Nasprotno bi veljalo le v primeru, če bi tožeča stranka DDV že obračunala, vendar pa še ne plačala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot preuranjeno zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka od prvega in drugega toženca zahtevala plačilo 23.358,20 EUR s pripadki.

2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi in toženima strankama naloži, da sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti vse stroške pravdnega postopka, tako postopka pred sodiščem prve stopnje, kot tudi vse stroške pritožbenega postopka, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženi stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je pooblastila prvega toženca (odvetnika) za prijavo terjatve v znesku 140.473,74 EUR v postopek prisilne poravnave, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št St... nad dolžnikom A. d. d. Na podlagi navedenega pooblastila je prvi toženec terjatev tožeče stranke prijavil v postopek prisilne poravnave, a je bila njegova prijava zavržena kot nepravilno vložena, ker ni bila vložena v elektronski obliki skladno s prvim odstavkom 123. a člena ZFPPIPP. Terjatev tožeče stranke tako ni bila vključena v osnovni seznam preizkušenih terjatev z dne 5.3.2011, vendar je bila nato po ugovoru prvega toženca vključena v popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 3.6.2011. Dne 15.6.2011 je bil postopek prisilne poravnave nad A. ustavljen in se je nadaljeval s stečajnim postopkom, v katerem je upravitelj terjatev tožeče stranke vnesel v osnovni seznam preizkušenih terjatev in jo v celotnem znesku priznal. V nadaljnji dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev z dne 17.2.2012 pa terjatev tožeče stranke ni bila več vključena z obrazložitvijo, da je bila izločena, ker je bila prijava s sklepom sodišča z dne 10.3.2011 zavržena. Prvi toženec je zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev vložil ugovor, katerega je sodišče s sklepom o preizkusu terjatev z dne 3.4.2012 zavrnilo z obrazložitvijo, da elektronskemu sporočilu prijava terjatve ni bila pripeta in da zatrjevane elektronsko ponovno vložene prijave terjatve tožeče stranke z dne 21.2.2011 sodišče ni prejelo. Zoper sklep se prvi toženec ni pritožil. 6. Tožeča stranka s predmetno tožbo zahteva povračilo škode od prvega toženca in solidarno od drugotožene zavarovalnice, pri kateri je imel prvi toženec zavarovano poklicno odgovornost odvetnika po zavarovalni polici št. ... z dodatkom št. 1 za čas od 25. 1. 2012 do 25. 1. 2013, in sicer zaradi grobe strokovne napake, ki jo je pri izvrševanju svojega dela na podlagi sklenjene pogodbe o naročilu storil prvi toženec, tj. zaradi nepravilne vložitve prijave terjatve ter opustitve vložitve pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. Tožnica utemeljuje vtoževano odškodnino z navedbami, da je izgubila možnost, da bi na podlagi 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) lahko zahtevala povrnitev (zmanjšanje) plačanega DDV-ja od A.-ju izstavljenih in neplačanih računov.1

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se terjatev tožeče stranke do stečajnega dolžnika A. d. d. ni štela za prijavljeno in posledično v stečajnem postopku tudi ne bo mogla biti upoštevana kot priznana in vsaj delno poplačana zaradi strokovne napake prvega toženca, vendar pa je zahtevek tožeče stranke preuranjen, saj škoda še ni nastala, prav tako še ni znan obseg škode. Tožeča stranka bi po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 tudi v primeru pravilno prijavljene in v stečajnem postopku priznane terjatve popravek obračuna plačanega DDV od te terjatve do A.-ja lahko zahtevala šele po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka nad A. Sodišče prve stopnje je zato tožbo zavrglo kot preuranjeno.

8. Pritožba uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja sodišča prve stopnje, ki se je postavilo na stališče, da naj tožeči stranki še ne bi nastala premoženjska škoda oz. naj še ne bi bila znana dokončna višina te škode. Pritožba navaja, da terjatev stranke v znesku 140.473,74 EUR ni bila in se tudi nikoli ne bo štela za prijavljeno, kar posledično pomeni, da je zaradi ne-prijave terjatev prenehala in ne obstaja več. Tožeča stranka zato ni upravičena in tudi nikoli ne bo upravičena do vračila obračunanega in plačanega DDV v znesku 22.764,20 EUR s strani FURS. Ob upoštevanju teh dejstev bi sodišče prve stopnje moralo priti do zaključka, da je tožeči stranki že nastala premoženjska škoda v višini 22.764,20 EUR. Zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da naj bi škoda nastala šele s pravnomočnostjo sklepa o zaključku stečajnega postopka nad družbo A. d. d.-v stečaju, torej enkrat v neznani in negotovi prihodnosti. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do protipravnega ravnanja s strani prvega toženca resda prišlo, vendar je odločitev v zadevi še preuranjena, saj škoda tožeči stranki še ni nastala, prav tako pa še ni določljiva sama višina škode. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami glede dejanskega stanja v izpodbijani sodbi strinja in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno napravilo zaključek, da bi bila tožeča stranka v primeru pravilno prijavljene terjatve upravičena popraviti (zmanjšati) znesek obračunanega DDV šele na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku. Zato dokler stečajni postopek nad družbo A. d. d. še ni pravnomočno zaključen, škoda tožeči stranki še ni nastala. Slednje pomeni, tudi če bi bila terjatev tožeče stranke pravilno prijavljena v prisilni poravnavi oz. stečajnem postopku, do konca glavne obravnave oz. izdaje prvostopenjske sodbe tožeča stranka še ne bi bila upravičena popraviti (zmanjšati) znesek obračunanega DDV, saj se stečajni postopek nad A. d. d. še ni pravnomočno zaključil. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da čas nastanka škode nujno ne sovpada s časom škodnega dogodka, kot v konkretnem primeru, ko bo škoda nastala šele z dnem pravnomočnosti končanja stečajnega postopka nad družbo A. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ugotovilo, da ko bo stečajni postopek pravnomočno končan, bo šele znano, od kolikšnega dela terjatve bi tožeča stranka lahko izvedla popravek obračuna DDV. Ob pravnomočnem zaključku stečajnega postopka bo (šele) nastala škoda ter bo znan tudi obseg škode.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotne interpretacije 39. člena ZDDV-1. Pritožnik navaja, da je zakonska predpostavka za uporabo tretjega in četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1 prijavljena terjatev v stečajnem postopku. V predmetni zadevi pa terjatev ni bila prijavljena in se tudi nikoli ne bo štela za prijavljeno, zato se je sodišče po nepotrebnem oprlo na tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 oz. je določba relevantna zgolj glede ugotovitve, da bi prijava upnikove terjatve vzpostavila dejansko in pravno podlago za popravek (zmanjšanje) obračunanega in plačanega DDV, kar pa je izrecno potrdil tudi upravitelj B. B. na zaslišanju. Po mnenju pritožnika je brezpredmetno in nerelevantno za odločitev v predmeti zadevi tudi vprašanje končne višine poplačila navadnih upnikov v stečajnem postopku.

10. Pritožbeno sodišče ne sledi navedenim pritožbenim izvajanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, saj je odškodninski zahtevek presojalo skozi prizmo splošnih pravil odškodninskega oz. obligacijskega prava. Zmotno je naziranje pritožnika, da naj bi se sodišče po nepotrebnem oprlo na tretji odstavek 39. člena ZDDV-1, ker v predmetni zadevi terjatev ni bila prijavljena in se tudi nikoli ne bo štela za prijavljeno. Uporaba tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 je za predmetno zadevo relevantna in za določitev škode potrebna, saj je sodišče na podlagi slednje določbe lahko natančno določilo čas nastanka škode ter hkrati določbo uporabilo kot smernico pri določitvi obsega škode. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 v delu, ko je ugotavljalo, kdaj in pod kakšnimi pogoji bi tožeča stranka sploh bila upravičena do zmanjšanja obračuna DDV, pri čemer je pravilno ugotovilo, da glede na dejstvo, da je tožeča stranka obračunani DDV od predmetne terjatve že plačala, bi lahko popravila (zmanjšala) obračun DDV šele po pravnomočnosti sklepa sodišča o zaključku stečajnega postopka, kot je tudi že zgoraj obrazložilo pritožbeno sodišče. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je stečajni upravitelj izpovedal, da v kolikor bi terjatev tožeče stranke bila prijavljena in priznana, bi s tem že dobila pravico do popravka (zmanjšanja) DDV. Stečajni upravitelj je resda pritrdilno odgovoril, da bi v primeru, da bi terjatev tožeče stranke bila prijavljena in priznana s sklepom o preizkusu in bi se nahajala na končnem seznamu preizkušenih terjatev, tožeča stranka prejela pobot plačanega DDV, slednje sicer drži, vendar v predmetni zadevi le pod dodatnim pogojem, da je popravek DDV možen šele po pravnomočnosti sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku. Nasprotno bi veljalo le v primeru, če bi tožeča stranka DDV že obračunala, vendar pa še ne plačala, kar pa ni dejansko stanje v konkretnem primeru, kot je to pritožbeno sodišče obrazložilo že zgoraj. Priča pa tudi lahko izpoveduje le glede dejstev (glede dejanskega stanja), pravilna uporaba materialnega prava je naloga in pristojnost sodišča. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilen sklep potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.

1 39. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14 in 90/15; v nadaljevanju ZDDV-1) /.../ (3) Davčni zavezanec lahko tudi popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV. (4) Ne glede na prejšnji odstavek lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.