Jedro

S sodbo ugotovljena nezakonitost ravnanja delodajalca ne pomeni v vsakem primeru tudi protipravnosti (nedopustnosti) v smislu odškodninske odgovornosti. Tako tožena stranka za škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pretrpljene duševne bolečine ter s tem tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti), ne odgovarja, saj tožena stranka pri podaji odpovedni ni zavestno ravnala zoper predpise, ampak je le zamudila rok za podajo odpovedi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. odstavku 1. točke izreka tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2008 dalje in 2. točki izreka (stroškovni del) tako, da na novo glasi: „2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.379,28 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2008 dalje, v roku osem dni pod izvršbo (1. odstavek 1. točke izreka) in višji zahtevek zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 858,90 EUR sodnih stroškov, v osmih dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka do plačila pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po prepričanju tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da je tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine utemeljen, saj v konkretnem primeru niso podani elementi odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo tožnica zatrjuje. Tožena strank je ves čas spora zatrjevala, da ni podano protipravno ravnanje delodajalca, saj nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne ustvarja takšnega položaja. Nestrinjanje delavca s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti z odpovedjo samo po sebi, četudi je kasneje ugotovljeno, da je nezakonita, ne pomeni, da je delodajalec ravnal protipravno. Zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila namreč tožnici že pravnomočno priznana pogodbena kazen (pogodbeni delikt). Ne gre tudi prezreti, da je bila konkretna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonita ugotovljena iz razloga, ker ni bila podana v zakonsko prekluzivnem roku in ne zato, ker zanjo ne bi obstajali vsebinski razlogi, kar vpliva zlasti na presojo obstoja naslednje predpostavke, to je krivde. Glede višine priznane odškodnine praksa priznava odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnost v tistih primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajno in povzroča duševne bolečine, ki se kažejo kot zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja in vpliva na kakovost njegovega življenja. Morebitno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ne ustvarja zadnje predpostavke odškodninske odgovornosti, to je škode. Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo je mogoče presoditi samo, če gre za duševne bolečine znatne intenzivnosti in trajanja (sodba opr. št. II Ips 295/98). Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na presojo zahtevka po višini, saj odškodnina v znesku 5.000,00 EUR ne ustrezna standardu pravične denarne odškodnine za škodo, ki jo ugotavlja sodišče v razlogih sodbe. Odločitev sodišča je zmotna tudi v stroškovnem delu, saj ne temelji na določbah ZPP, po katerih je dolžna stranka povrniti nasprotni stranki stroške v delu, v katerem ne uspe. Sodišče zaključuje, da je tožnica v pravdi uspela v 32,58 %, kar pomeni, da je toženka uspela v preostalih 77,42 %, vendar pa sodišče zmotno toženki ni priznalo njenih stroškov, ki jih je v postopku pravilno priglasila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne uveljavljane bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odgovornostjo tožene stranke obrazložilo, da je štelo za nedopustno ravnanje že samo ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne gre torej za bistveno kršitev določb postopka, temveč za zmotno uporabo materialnega prava.

Tožnica vtožuje nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala kot posledica dne 5. 12. 2005 podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ter s tem tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posledice nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tožnica počutila prizadeto, ponižano in razžaljeno, poiskala je zdravniško pomoč pri svoji lečeči zdravnici kot tudi specialistu psihiatru, pojavila se je nespečnost, utrujenost, nesposobnost hitrega reagiranja, imela je motnje v rednem prehranjevanju in prebavljanju, bila je stalno razdražljiva in prepirljiva. V bolniškem staležu je bila od 28. 7. 2005 do 30. 1. 2006. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 488/2005 z dne 19. 9. 2006, potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1522/2006 z dne 27. 9. 2007 je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2005. Iz obrazložitve v citirani zadevi izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi prepozno. V konkretnem primeru je tožena stranka tožnici dne 25. 7. 2005 podala pisno obdolžitev skupaj z vabilom na zagovor, pri čemer je bila tožnica od 25. 7. 2005 do 27. 7. 2005 na letnem dopustu in od 28. 7. 2005 do 3. 1. 2006 v bolniškem staležu. Tožena stranka je tožnici vročila vabila na zagovor dne 1. 8. 2005, 8. 8. 2005, 29. 8. 2005, 17. 10. 2005 in 2. 12. 2005, vendar do zagovora ni prišlo, ker se je tožnica vedno opravičila zaradi bolezni. Iz obrazložitve citirane sodbe izhaja, da je bila izredna odpoved podana prepozno, po poteku subjektivnega roka, zaradi česar jo je sodišče razveljavilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev zaključilo, da je nedopustno ravnanje tožene stranke izkazano že z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (opr. št. Pd 488/2005 in opr. št. Pdp 1522/2006). Takšni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni. S sodbo ugotovljena nezakonitost ravnanja delodajalca namreč ne pomeni v vsakem primeru tudi protipravnosti (nedopustnosti) v smislu odškodninske odgovornosti (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 472/2007), ki se tako po stari kot po novi delovnopravni zakonodaji presoja po splošnih pravilih civilnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 184. členu določa, da mora delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Po 2. odstavku 184. člena se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je tisti, ki povzroči drugemu škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti kršila individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja finančno-računovodske službe (ker je izvedla in omogočila izplačila akontacije odpravnine članu uprave G.B. s tem, da je odredila obračun akontacije in sama izvedla nakazilo v bruto višini 18.959.313,31 SIT brez da bi za takšno izplačilo imela pisni sklep uprave oziroma pisno odredbo za izplačilo, podpisano s strani obeh članov uprave). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, predstavlja s strani tožene stranke uporabo zakonitega sredstva, za izvedbo katere je imela podlago v citirani določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tega sredstva tožena stranka ni zlorabila s tem, ko je tožnico vabila na zagovor (petkrat), saj je bila na podlagi 83. člena ZDR dolžna pred odpovedjo izvesti zakonsko določen postopek in tožnici omogočiti zagovor. Toženi stranki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogoče očitati malomarnosti, še manj pa naklepnega ravnanja. Kakor izhaja iz obrazložitve pravnomočne zadeve opr. št. Pdp 1522/2006 z dne 27. 9. 2007 na str. 4 (A2) je bila odpoved je bila nezakonita zato, ker se tožnica na vabila na zagovor ni odzvala in v primeru, če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče določbe 2. odstavka 110. člena ZDR uporabiti tako, da se je delodajalec seznanil z razlogom na dan, ko je bil določen za neuspeli zagovor, zato je bila izredna odpoved prepozna. Iz tega razloga je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zato, ker bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica naklepnega ravnanja tožene stranke, da tožnici škoduje. V konkretnem primeru gre za nezakonito ravnanje tožene stranke z vidika delovnopravne zakonodaje (zaradi poteka roka je prenehala pravica delodajalca, da poda odpoved), to pa po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni tudi nedopustnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, ki se presoja po splošnih pravilih civilnega prava. Toženi stranki torej ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, ki bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost. Nedopustno ravnanje toženca bi bilo podano šele v primeru, ko bi pri svojem odločanju zavestno ravnal zoper predpise (npr. tožnici v nasprotju z 2. odstavkom 83. člena ZDR odvzel pravico do zagovora). Ker iz izpodbijane sodbe ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja protipravnost ravnanja tožene stranke, ki bi utemeljevala njeno odškodninsko odgovornost, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode v celoti neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku 1. točke izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

Utemeljena je pritožba tožene stranke tudi v stroškovnem delu, v katerem je sodišče prve stopnje upoštevalo le uspeh tožnice v pravdi (32,58 %), ni pa upoštevalo uspeha toženke v preostalih 77,42 % in ji ni priznalo njenih stroškov, ki jih je v postopku pravilno priglasila. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Ker je tožnica s svojim zahtevkom uspela v višini 2.766,80 EUR od vtoževanih 23.834,00 EUR, kar predstavlja 11,60 %, uspeh tožene stranke je tako 88,40 %. Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške tožeče in tožene stranke skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji). Tožnici je sodišče priznalo stroške tožbe (700 točk) prvega naroka (700 točk), drugega naroka (350 točk in urnine 100 točk) in tretjega naroka (350 točk), ter 20 % DDV ter 2 % materialne stroške, kar skupaj znaša 1.231,96 EUR. Ker je uspeh tožeče stranke 11,60 %, je upravičena do povrnitve stroškov v višini 142,91 EUR. Toženi stranki je priznalo naslednje stroške: odgovor na tožbo (700 točk), prvi narok (700 točk), drugi narok (350 točk in urnina 100 točk), pritožbeni stroški (875 točk), tretji narok (350 točk), 20 % DDV in 2 % materialne stroške, kar ob upoštevanju odvetniške tarife znaša skupaj 1.721,94 EUR. Ker je tožena stranka uspela v višini 88,40 %, je upravičena do povrnitve stroškov v višini 1.522,19 EUR.

Ob pobotanju stroškov tožene in tožeče stranke, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka glede na dosežen uspeh v pravdi v višini 1.379,28 EUR.

Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnica na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 156. členom ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je le-te odmerilo v skladu z OT in 155. členom ZPP tako, da je za pritožbo priznalo 500 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, 20 % DDV na odvetniške storitve in 2 % materialnih stroškov, znašajo skupni pritožbeni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki znaša v višini 279,99 EUR.