Jedro

Začetek stečajnega postopka vpliva na vsebino odločb v carinskem postopku le v toliko, da ne more biti naloženo plačilo carinske dajatve, lahko pa se določi višina te terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 14.10.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v točki 1 in 2 izreka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo Carinarnice NG z dne 17.10.1996 tako, da je pustila v veljavi sklep, da se dopusti obnova postopka po uvoznih carinskih deklaracijah z dne 28.1.1994 Carinske izpostave V., v delu, ki se nanaša na vrsto in odobreno carinsko oprostitev po 30.b členu Carinskega zakona. V točki 3 izreka je ugotovila, da obstoji obveznost tožeče stranke v znesku 277.985.123,00 SIT za ..., ki so bili uvoženi z uvoznima carinskima deklaracijama CI V. z dne 20.1.1984 z ugodnostjo iz 30b člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 in 21/90 - CZ), ker ne gre za tuje vlaganje in carinska oprostitev ni utemeljena. Po sprejemu uvoznih deklaracij je nastal carinski dolg. Carinski zavezanec je po zaključenem uvozu sklenil dodatek k pogodbi o tujem vlaganju, s katerim je določil način plačevanja anuitet v skladu z Zakonom o tujih vlaganjih.

Dodatek je bil poslan Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj, ki ga je sprejelo. Dogovor o načinu vračila tuje vloge je sicer lahko zakonit v smislu Zakona o tujih vlaganjih, toda s takim vlaganjem po določbah Carinskega zakona in Zakona o prometnem davku ni več mogoča oprostitev plačila dajatev in carine. Javno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je v stečajni zadevi prijavilo terjatev, je bilo z njegovo terjatvijo napoteno, da v roku 8 dni od vročitve sklepa o napotitvi na pravdo, prične pred sodiščem ali drugim organom postopek, zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve. S sklepom istega sodišča z dne 5.11.1997 je bil stečajni postopek zoper pravno osebo A. G., T.p. d.d., NG, sicer ustavljen, vendar pa se nadaljuje zoper stečajno maso. Tožena stranka je zato v ponovnem carinskem postopku, kot posebnem upravnem postopku, ugotovila obstoj in višino nastale terjatve iz naslova neplačane carine in drugih uvoznih terjatev. Glede na navedeno je sama rešila stvar in odpravila odločitev upravnega organa prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o naložitvi plačila carinskega dolga iz stečajne mase.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke zakonita. ZUP/86 ne predvideva prekinitve postopka v primeru uvedbe stečajnega postopka nad stranko, zoper katero teče upravni postopek. Upravni postopek uveden z obnovo pravnomočno končanega carinskega postopka zaradi ugotovitve in plačila carinskih dajatev, ni bil prekinjen. Tožena stranka ni bila dolžna izdati sklepa o nadaljevanju postopka. Glede na določbe Zakona o prisilni poravnavi stečaja in likvidacij (ZPPSL) uvedba stečajnega postopka vpliva na vsebino odločb izdanih v carinskem postopku tako, da po uvedenem stečajnem postopku nad carinskim zavezancem, carinarnica lahko določi le višino in s tem obstoj carinske obveznosti, ne more pa biti naloženo plačilo carine iz stečajne mase. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni izpolnila enega od pogojev za uveljavljanje oprostitev plačila carine v skladu z določbo 30b člena CZ. Druga oseba ni vložila opreme za več kot pet let, saj je bila oprema že v letu 1994 in 1995 delno odplačana.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in samo odloči o stvari, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka v prekluzivnem roku v skladu z napotilom Okrožnega sodišča v Novi Gorici ni začelo postopka zaradi ugotovitve obstoja prerekanja terjatve. V stečajnem postopku velja načelo koncentracije, uresničuje se z določbami 111., 137. in 144. člena ZPPSL. ZPPSL je specialen predpis, ki zavezuje tudi toženo stranko. Zaradi zamude prekluzivnega roka tožena stranka nima več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznega pravila iz 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je bilo tuje vlaganje izkazano s potrdilom Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje vpliva stečajnega postopka na upravni (carinski) postopek.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da tožena stranka za izdajo izpodbijane odločbe ni imela pravnega interesa. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je carinski upravni organ prve stopnje glede na ugotovitve iz zapisnika in dopolnilnega zapisnika Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje ter izsledkov republiškega deviznega inšpektorja, ki je izvršil delno kontrolo zunanjetrgovinskega in deviznega poslovanja carinskega zavezanca v delu, ki se nanaša na pogodbo o skupnih vlaganjih, ki je predmet tega postopka, dne 17.10.1996 dovolil obnovo postopka po navedenih UCD. Z izdajo sklepa o dovolitvi obnove carinskega postopka je upravni organ začel s postopkom ugotavljanja terjatve, ki jo ima Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, do tožeče stranke. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) nima posebnih določil o prekinitvi postopka v primeru uvedbe stečajnega postopka. ZUP predvideva prekinitev postopka le zaradi rešitve predhodnega vprašanja. V konkretnem sporu ne gre za predhodno vprašanje, temveč za postopek ugotavljanja obveznosti stečajnega dolžnika. Te obveznosti res ni mogoče poplačati drugače kot v stečajnem postopku. Eno od načel stečajnega postopka je namreč načelo enakega obravnavanja upnikov. To načelo se uresničuje preko načela koncentracije. Načelo koncentracije pomeni, da po začetku stečajnega postopka posamezen upnik lahko doseže povračilo samo v stečajnem postopku, na podlagi sklepa o glavni razdelitvi ali drugega sklepa stečajnega senata. To načelo se uresničuje zlasti z določbami 111., 137. in 144. člena ZPPSL. Toda obveznost je treba najprej ugotoviti. Ker gre za obveznost javnopravne narave, je podan javni interes za ugotovitev obveznosti. Ta obveznost pa se ugotavlja v carinskem postopku. Potek stečajnega postopka zato v fazi ugotavljanja terjatve ni bil bistven.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da upravni postopek uveden z obnovo pravnomočno končanega carinskega postopka zaradi ugotovitve in plačila carinskih dajatev ni bil prekinjen, zato tožena stranka ni bila dolžna izdati sklepa o nadaljevanju postopka. Napotilo sodišča, da v določenem roku začne postopek ugotavljanja terjatve, v konkretnem primeru ne pomeni, upoštevaje določbe ZUP, da bi morala tožena stranka v danem roku izdati odločbo o ugotovitvi višine prerekane terjatve. Pravilna je zato presoja, da uvedba stečajnega postopka vpliva na vsebino odločb, izdanih v carinskem postopku le tako, da po uvedenem stečajnem postopku nad carinskim zavezancem carinarnica lahko določi le višino in s tem obstoj carinske obveznosti, ne more pa biti naloženo plačilo carine iz stečajne mase. Ker je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala prav, ko je z izpodbijano odločbo pustila v veljavi sklep Carinarnice NG z dne 30.1.1997 v delu, kjer se dovoljuje obnova carinskega postopka, v ostalem delu pa odločbo upravnega organa odpravila ter sama določila višino obveznosti tožeče stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča je bil pravilno zavrnjen tudi ugovor tožeče stranke, da je oproščena plačila carine v skladu z določbo 30b člena CZ. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka sklenila z družbo C. G.m.b.H. iz C. pogodbo o skupnem vlaganju in uveljavljanju ugodnosti po 30b členu CZ uvozila navedene polpriklopnike in vlačilce. V pogodbi o skupnem vlaganju sta obe pogodbenici dogovorili naložbo v skupnem znesku 72.254.940,00 ATS. Od tega je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik vložil 7.160.400,00 ATS v obliki lastnih poslovnih virov, tuji vlagatelji pa 65.094.540,00 ATS v obliki vlačilcev, polpriklopnikov in osebnih vozil. Dne 2.7.1994 je bil sklenjen dodatek št. 1, s katerim sta se dodatno dogovorili o načinu vračanja vloge tujega vlagatelja in sicer da bo 80 % nominalne vrednosti vložka tožeče stranke vrnila v 60 enakih zaporednih mesečnih obrokih v času od 1.9.1994 do 1.8.1999 po anuitetnem planu, preostali del vložka pa bo tujemu vlagatelju vrnjen po preteku petega leta od dneva uvoza opisane opreme na način in po dinamiki, za katero se bosta posebej dogovorili. Glede na dodatek št. 1 je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tuja oseba ni vložila opreme za več kot pet let, saj je bila oprema že v letu 1994 in 1995 delno odplačana. Tuji vlagatelj si je zagotovil določeno denarno preplačilo vrednosti svojega vlaganja v obliki vlačilcev in polpriklopnikov. Tega ni mogoče več šteti za skupno vlaganje. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke, ko se je ta sklicevala na potrdilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, s katerim sta bila pogodba o tujem vlaganju in dodatek št. 1 k pogodbi odobrena. Zahtevano potrdilo iz člena 30b CZ in odobritev aneksa št. 1 po določbi 2. odstavka 172. člena ZUP ne vežeta organa, ki sta mu bila predložena na to, kako naj odloči o stvari.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori, v katerih tožeča stranka ponavlja tožbene ugovore, na njih pa je pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, v katerem tožeča stranka uveljavlja dokazno pravilo iz 224. člena Zakona o pravdnem postopku. V konkretnem primeru gre namreč za carinski, to je poseben upravni postopek in je potrdilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj potrdilo iz 172. člena ZUP/86, po tej določbi pa potrdilo ne veže organa, ki mu je predloženo kot dokaz in ki naj odloči o stvari. Ta organ lahko znova ugotavlja dejstva, ki so navedena v potrdilu. Prav na tej podlagi pa je ta tožbeni ugovor pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.