19. 1. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Postaje prometne policije Kranj, na seji 19. januarja 2023

odločilo:

Za odločanje o predlogu za povrnitev stroškov z dne 3. 10. 2022 je pristojno Okrajno sodišče v Kranju.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Postaja prometne policije Kranj (v nadaljevanju prekrškovni organ) je z odločbo o prekršku pravno osebo spoznala za odgovorno prekrška, ji izrekla globo in ji naložila plačilo stroškov postopka. Zoper odločbo je pravna oseba po zagovornici vložila zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Kranju je tej zahtevi ugodilo in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo ustavilo. Odločilo je tudi, da v skladu s četrtim odstavkom 144. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) stroški postopka bremenijo proračun. Po izdaji te sodbe (3. 10. 2022) je zagovornica pravne osebe pri prekrškovnem organu vložila predlog za izplačilo nagrade in izdatkov za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo. Prekrškovni organ je ta predlog odstopil Okrajnemu sodišču v Kranju. Ob tem se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča št. P-6/21 z dne 20. 1. 2022.

2.Okrajno sodišče v Kranju je sprejelo sklep, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o priglašeni nagradi in izdatkih zagovornice ter odločilo, da je za odločanje o tem pristojen prekrškovni organ. V sklepu je pojasnilo, da se odločba Ustavnega sodišča št. P-6/21 nanaša na primer, ko so stroški postopka nastali pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, v obravnavani zadevi pa so po oceni sodišča priglašeni stroški nastali pri prekrškovnem organu oziroma preden je zadevo prejelo sodišče. Sodišče meni, da o teh stroških ni pristojno odločati, saj ob smiselni uporabi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odloča le o stroških, ki so nastali pred sodiščem. Sodišče je še navedlo, da bo s tem, ko bo o priglašenih stroških odločil prekrškovni organ, zoper odločitev zagotovljena zahteva za sodno varstvo.

3.Po prejemu navedenega sklepa je prekrškovni organ pri Ustavnem sodišču vložil dopis, iz katerega izhaja, da predlaga odločitev o sporu glede pristojnosti. Prekrškovni organ meni, da je glede na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-6/21 za odločanje o priglašenih stroških pristojno odločiti sodišče.

B.

4.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave in osme alineje prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) pristojno odločati o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Če pride do spora glede pristojnosti, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi (t. i. negativni kompetenčni spor), lahko organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen, zahteva rešitev spora glede pristojnosti (drugi odstavek 61. člena ZUstS).

5.Ustavno sodišče je že v odločbah št. P-5/21 in št. P-6/21 (obe z dne 20. 1. 2022) pojasnilo, (1) da se v hitrem postopku o prekršku glede stroškov postopka smiselno uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku, tj. 143.–149. člen ZP-1, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače (drugi odstavek 58. člena ZP-1), (2) da se (kolikor ni v devetem poglavju ZP-1 določeno drugače) v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (tretji odstavek 59. člena ZP-1) in (3) da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče v skladu s 143.–146. členom ZP-1 (prvi odstavek 147. člena ZP-1). Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da iz navedenih določb izhaja, da je o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, pristojno odločiti to sodišče v skladu s 143.–146. členom ZP-1. Če ob sprejetju odločitve sodišča o zahtevi za sodno varstvo za ugotovitev stroškov ni zadostne podlage, sodišče izda poseben sklep o stroških postopka (smiselna uporaba drugega odstavka 145. člena ZP-1). Ustavno sodišče je pojasnilo, da takšna razlaga zakonskega besedila ne poraja pomislekov z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj iz te pravice ne izhaja, da bi moralo biti zoper odločitev o stroških postopka, ki nastanejo zaradi pravnega sredstva, vedno zagotovljeno novo pravno sredstvo.[1]

6.V zadevah št. P-5/21 in št. P-6/21 je bilo sporno, kateri organ je pristojen odločiti o potnih stroških in stroških izpada dohodka zaradi prihoda na narok pred sodiščem, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo. Ustavno sodišče je ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč odločilo, da je o teh stroških pristojno odločiti sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, saj gre za stroške, ki so nastali pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo.

7.V obravnavanem primeru je sporno, kateri organ je pristojen odločiti o stroških sestave in vložitve zahteve za sodno varstvo. Zahteva za sodno varstvo je pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku (prvi odstavek 59. člena ZP-1). To procesno dejanje torej ne sodi v okvir prvostopenjskega postopka za prekrške prekrškovnega organa, temveč v okvir drugostopenjskega, torej sodnega postopka, v katerem se preizkuša pravilnost odločbe prekrškovnega organa. V določenih primerih je sicer o zahtevi za sodno varstvo pristojen odločiti že prekrškovni organ, pri katerem se zahteva tudi vloži (prvi odstavek 60. člena ZP-1). Tako mora prekrškovni organ zahtevo s sklepom zavreči, če je nedovoljena ali prepozna (drugi odstavek 63. člena ZP-1). Če prekrškovni organ oceni, da je zahteva utemeljena, pa lahko svojo odločbo odpravi ali nadomesti z novo (peti odstavek 63. člena ZP-1). Če v navedenih primerih upravičenec zoper novo odločitev prekrškovnega organa ne vloži nove zahteve za sodno varstvo (glej tretji in šesti odstavek 63. člena ZP-1), do odločanja sodišča sploh ne pride, zato stroškov za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo seveda ni mogoče šteti kot stroškov, ki so nastali pri sodišču. Drugače pa velja v primeru, kakršen je obravnavani, ko prekrškovni organ ne sprejme nobene od zgoraj navedenih odločitev, temveč zahtevo za sodno varstvo pošlje v odločanje sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1). V takem primeru je treba zahtevo za sodno varstvo obravnavati kot osrednje dejanje kršitelja oziroma drugega upravičenca v postopku odločanja sodišča o zahtevi za sodno varstvo, stroške sestave in vložitve zahteve za sodno varstvo pa kot stroške, ki so nastali pri sodišču, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo.

8.Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o predlogu za povrnitev stroškov z dne 3. 10. 2022 pristojno Okrajno sodišče v Kranju.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Tako tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-188/01 z dne 25. 3. 2002, 2. točka obrazložitve.