Jedro

V ZDen ni podlage za zaključek, da bi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS moral kot nadomestno zemljišče vrniti katerokoli zemljišče, s katerim gospodari, in za katero po določbah ZDen ni ovir za vračilo v naravi. SKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči v lasti Republike Slovenije (razpolaga in upravlja) v skladu s sprejeto razvojno politiko Republike Slovenije, predpisi in svojimi akti (prvi odstavek 4. člena ZSKZ) ter v njegove pristojnosti v nasprotju z zakonom ni mogoče posegati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo upravičencu pok. A. A. za del arondiranih nepremičnin, za parcelo št. ... k.o. ..., določila odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d., Ljubljana (v nadaljevanju SDH) v višini ... DEM (v 1. točki izreka), za zavezanca določila Slovenski državni holding d.d. (v 2. točki izreka) in navedla, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (v 3. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v ponovnem postopku, v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 1515/2015 z dne 22. 11. 2016. Organ navaja, da je ravnal v skladu s stališči sodišča, ki se tičejo postopka. Ker je za priznanje odškodnine v nadomestnih zemljiščih potreben sporazum med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG) in upravičencem (tretji odstavek 42. člen Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen), kot je menilo v sodbi tudi sodišče, sporazuma o nadomestnem zemljišču pa SKZG in tožnik kot vlagatelj nista predložila, je organ odločil o podrejenem zahtevku, to je za odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga (v nadaljevanju SDH).

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 23. 3. 2018 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

Povzetek bistvenih navedb v tožbi, odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah

3. Tožnik v tožbi navaja, da sta bila tožnik in SKZG v postopku večkrat pozvana k sklenitvi sporazuma o nadomestnih zemljiščih po tretjem odstavku 42. člena ZDen, vendar do tega zaradi neaktivnosti in nepravilnega postopanja SKZG ni prišlo. Pri tem pa SKZG ni podal nobenega tehtnega argumenta, zakaj ne želi skleniti zahtevanega sporazuma. Tožnik meni, da bi upravni organ od SKZG moral zahtevati sklenitev sporazuma ter je po mnenju tožnika zmotno sklepal, da je stranki denacionalizacijskega postopka v zadostni meri spodbujal k sklenitvi sporazuma. Upravno sodišče je v sodbi I U 1515/2015 z dne 22. 11. 2016 v 10. točki obrazložitve zavzelo jasno stališče, da se je SKZG kot zavezanec dolžan sporazumevati s tožnikom o nadomestnem zemljišču z namenom sklenitve sporazuma ter da bi SKZG moral eksplicitno pojasniti, zakaj ni možna sklenitev sporazuma za zemljišče s parc. št. ... k.o. ..., glede na to, da je bila tožniku ta parcela predstavljena kot razpoložljiva za dodelitev kot nadomestno zemljišče. Vendar po mnenju tožnika razlogi, ki jih je SKZG navajal za zavračanje sklenitve sporazuma o nadomestnem zemljišču za parc. št. ... k.o. ..., ne pomenijo ovir za vračilo v naravi in torej ne gre za razloge, kakor jih določa ZDen. Ker SKZG ni podal opravičljivega razloga za nesklenitev omenjenega sporazuma, je postopal nezakonito, nedopustno in v nasprotju z Ustavo, saj so s tem tožniku kršene ustavne pravice, zlasti pravica do zasebne lastnine, pravne varnosti in enakega obravnavanja državljanov pred državnimi organi. Ker se je SKZG pri argumentaciji svojih stališč za nesklenitev sporazuma skliceval na svoja interna navodila, ki jih ne bi smel upoštevati, saj ne gre za podzakonski akt, ki bi bil objavljen, gre za uporabo podzakonskega akta v nasprotju z Ustavo. Tudi sklepi Sveta SKZG ne morejo biti podlaga za zavračanje sklenitve sporazuma, saj ne gre za ovire za vračilo v naravi, kajti takšne ovire so določene v 16., 19., 27. in 32. členu ZDen. SKZG se je sicer skliceval tudi na obstoječa zakupna razmerja in soseščino stavbnih zemljišč, za kar pa je bilo v upravnem postopku že ugotovljeno, da ne gre za ovire za vračanje v naravi, to je v obliki nadomestnih zemljišč. Po mnenju tožnika je zmotno, da je podan temelj vrnitve po tretjem odstavku 42. člena ZDen. V obravnavanem primeru namreč niso bila izčrpana vsa razpoložljiva sredstva, da bi prišlo do vrnitve v naravi, kar je glavno načelo ZDen. Ne obstojijo pa niti zakonske ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen. Tožnik meni, da organ ni v celoti sledil stališčem sodišča v sodbi I U 1515/2015. Meni, da je bil SKZG na podlagi podane ponudbe z dne 23. 1. 2012 dolžan s tožnikom za odvzeto nepremičnino s parc. št. ... k.o. ... skleniti sporazum o dodelitvi nadomestne nepremičnine s parc. št. ... k.o. ....

Tožnik dalje meni, da je organ tudi pri odločanju o podrednem zahtevku, to je o odškodnini v obveznicah SDH, zagrešil več kršitev postopkovnih pravil, predvsem s tem, ko je na podlagi izrednega pravnega sredstva ponovno odprl predmetno zadevo, nato pa postopek razdružil v dva ločena postopka, zaradi česar je prišlo do nezakonitega ločenega odločanja pri obravnavanju celotne zadeve, s tem v zvezi pa je izpodbijana odločba neobrazložena. V izpodbijani odločbi tudi ni pojasnjen preračun odškodnine v znesku ... DIN, dane ob podržavljenju. Tožnik dalje meni, da gre za arbitrarno odločitev tudi v delu, kjer se ne upošteva dejstva, da je prišlo med postopkom do parcelacije denacionaliziranih nepremičnin. Kot nejasen in nepravilen izpostavlja tožnik tudi izračun odškodnine glede nepremičnine s parc. št. ... k.o. ..., za katero se je ugotovilo, da predstavlja lokalno cesto v naselju Šmarje in je kategorizirana; kot taka predstavlja oviro za vračilo v naravi in je zanjo možna le odškodnina v obveznicah. V poročilu prvostopenjskega organa z dne 19. 5. 2015 pa je bila ta nepremičnina ovrednotena drugače, pri tem pa je končna, skupna višina odškodnine v obveznicah SDH, določena z izpodbijano odločbo, enaka, kot v omenjenem poročilu.

Tožnik opozarja tudi na napačna stališča drugostopenjskega organa, ki v svoji odločbi z dne 23. 3. 2018 ugotavlja, da je ponudba z dne 23. 1. 2012 v delu neustrezna in da so bila tožniku kot nadomestna zemljišča res ponujena zemljišča slabše katastrske kulture in bonitetnega razreda, vendar v tem ne vidi spornega, in to zgolj pavšalno argumentira s tem, da naj bi bil zato tožnik upravičen do večje skupne površine nadomestnih zemljišč. Slednje pa ne drži, saj tožniku domnevna upravičenost do večje površine nadomestnih zemljišč nikoli ni bila omenjena. Glede na to tožnik meni, da drugostopenjski organ zgolj poskuša sanirati pomanjkljivosti prvostopnega organa, s tem da je tožniku želel vsiliti izbiro točno določenih zemljišč, vsebovanih v ponudbi, kar pa je nedopustno. Tožnik vztraja, da bi moral SKZG glede na neustreznost nabora zemljišč v ponudbi z dne 23. 1. 2012 ponudbo spremeniti oziroma bi moral biti izdelan dodaten izračun, koliko nepremičnin več pripada tožniku.

Tožnik v tožbi sodišču predlaga, naj izvede naslednje dokaze: zasliši stranke in vpogleda v listine upravnega spisa, ki jih posebej našteva, in v upravni spis kot celoto.

Tožnik sodišču predlaga, naj odločbi upravnih organov obeh stopenj odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijanih odločbah in v njih navedenih razlogih. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Stranka z interesom SDH na tožbo ni odgovorila.

6. Stranka z interesom SKZG na tožbo ni odgovorila.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2020 obširno povzema denacionalizacijski postopek od vložitve zahteve za vrnitev podržavljenega premoženja dne 6. 2. 1992 dalje. V zvezi s ponovnim postopkom, v katerem je bila izdana izpodbijana dopolnilna odločba, pa vztraja, da bi SKZG s tožnikom moral skleniti sporazum, pri čemer se sklicuje tudi na sodbi Upravnega sodišča I U 2066/2014 z dne 10. 11. 2015 in I U 2341/2018 z dne 17. 10. 2019. Izpostavlja pa tudi obrazložitev v odločbi Ustavnega sodišča U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998. V dokazne namene se sklicuje na zapisnik o ustni obravnavi z dne 19. 11. 2012, izpisek iz Zemljiške knjige za nepremičnino s parc. št. ... k.o. ..., ponudbo tožnika za navedeno nepremičnino ter predlaga zaslišanje tožnika.

8. Po prvem naroku za glavno obravnavo 8. 10. 2020 je SKZG sodišču poslal pripravljalno vlogo z dne 3. 11. 2020, v kateri odgovarja na vprašanja, ki jih je temu posredovalo sodišče. Na vprašanje, kako poteka dodeljevanje nadomestnih zemljišč upravičencem do denacionalizacije, je SKZG pojasnil, da se postopek vodi na podlagi sklepov Sveta SKZG, ki je 23. 9. 2010 razveljavil Interna navodila za dodeljevanje nadomestnih zemljišč v postopkih denacionalizacije, ki so bila podlaga za dodeljevanje nadomestnih zemljišč do datuma razveljavitve ter je kasneje sprejel sklepe kot usmeritev za dodeljevanje, in sicer sklep št. 41/2011, sklep št. 81/2011 in sklep št. 82/2011, ki so objavljeni na spletni strani SKZG. SKZG je pojasnil tudi postopanje s tožnikovo vlogo z dne 19. 2. 2010, in sicer da je SKZG, upoštevaje prej navedene sklepe, tožniku 23. 1. 2012 posredoval nabor zemljišč, ki bi prišla v poštev kot nadomestna zemljišča. Tožnik iz nabora ni izbral nobene nepremičnine, obvestil pa je SKZG, da je sprejel ponudbo glede parcele št. ... k.o. ..., vendar je bilo po pregledu ponudbe s strani SKZG ugotovljeno, da to zemljišče v nabor zemljišč z dne 23. 1. 2012 ni bilo vključeno in torej ni predmet ponudbe SKZG v postopku dodeljevanja nadomestnih zemljišč v postopku denacionalizacije. V zvezi s hkratno poizvedbo sodišča o tem, ali bi bila tožniku kot nadomestno zemljišče lahko dodeljena parc. št. ..., SKZG vztraja pri povedanih stališčih, predvsem, da je pri dodeljevanju nadomestnih zemljišč dolžan upoštevati sklepe Sveta ter da glede na navedeno to zemljišče ne more biti predmet sporazuma o dodelitvi nadomestnega zemljišča. SKZG v nadaljevanju tudi navaja, da se ne strinja s stališčem, ki izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 1515/2015 z dne 22. 11. 2016, če to stališče pravilno razume, da SKZG lahko zavrne sklenitev sporazuma iz razlogov, iz katerih po ZDen zavezanec odkloni vračilo zemljišča v naravi. Za tako razlago SKZG v zakonskih določbah ne vidi podlage. Iz navedene sodbe Upravnega sodišča bi izhajalo, da sodišče izenačuje zakonske pogoje za vrnitev vračila v naravi s pogoji za zavrnitev sklenitve sporazuma, pri čemer pa je spregledano, da gre za dve popolnoma različni kategoriji zemljišč. SKZG tudi prereka navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2020, da je bila parcela št. ... k.o. ... predmet ponudbe v postopku dodeljevanja nadomestnih zemljišč v postopku denacionalizacije. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 2864/2012 z dne 17. 12. 2013 nedvomno izhaja, da med tožnikom in SKZG ni prišlo do sklenitve sporazuma o dodelitvi nadomestnih zemljišč za nepremičnino s parc. št. ... k.o. ... ter da ta nepremičnina ni bila predmet ponudbe SKZG. SKZG zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Dokazni sklep

9. Sodišče je na narokih za glavno obravnavo 8. 10. 2020 in 12. 11. 2020 dopustilo izvedbo dokazov z vpogledom v listinske dokaze, v tožbi in pripravljalni vlogi tožnika z dne 7. 10. 2020 določno opredeljene (sodba U 1515/2015 z dne z dne 22. 11. 2016, zapisnik o ustni obravnavi z dne 11. 10. 2017, izpodbijana odločba z dne 22. 11. 2007, pritožba z dne 11. 12. 2017, poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju z dne 1. 3. 2018, pripravljalna vloga tožnika z dne 20. 3. 2018, drugostopenjska odločba z dne 23. 3. 2018, zapisnik o ustni obravnavi z dne 19. 11. 2012, izpisek iz zemljiške knjige za parc. št. 1462/1 in ponudba tožnika za to nepremičnino, upravni spis), z zaslišanjem tožnika glede oddaje prijave za dodelitev nadomestnega zemljišča v letu 2010 ter zakaj meni, da nabor s strani SKZG ponujenih zemljišč ni ustrezen, zaslišanjem prič B. B. in C. C. ter vpogledom v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2864/2012 in II Cp 1035/2014. Dopuščeni dokazi so bili izvedeni, razen zaslišanja C. C., ki je udeležbo na glavni obravnavi iz zdravstvenih razlogov opravičil, tožnik pa je predlagal, naj se v tem primeru upošteva izpovedba navedenega, dana na Upravni enoti Grosuplje na ustni obravnavi 19. 11. 2012. 10. Sodišče ni dovolilo dokaza z zaslišanjem tožnika o zatrjevanem, da ni (bilo) zakonskih ovir za vračilo v naravi ... k.o. ..., ker gre za nerelevatno dejstvo, kar je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, ter da ni bilo pojasnjeno, zakaj SKZG noče skleniti sporazuma za vrnitev te nepremičnine, ker gre za protispisno navedbo, kar je prav tako podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

K I. točki izreka

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o tožnikovem drugem podrejenem zahtevku, da se mu za del arondirane nepremičnine parc. št. ... k.o. … v denacionalizaciji prizna odškodnina v višini ... DEM. Tožnik meni, da bi moralo biti odločeno o njegovem primarnem zahtevku za vrnitev nepremičnine v naravi oziroma da bi moralo biti ugodeno vsaj njegovemu prvemu podrejenemu zahtevku za dodelitev nadomestne nepremičnine po tretjem odstavku 42. člena ZDen.

13. V zvezi s primarnim zahtevkom pa tožnik skopo in nekonkretizirano ugovarja le, da je organ kršil pravila postopka, s tem ko se na podlagi izrednega pravnega sredstva o njegovi zahtevi za denacionalizacijo v tem delu odloča ponovno in v ločenem postopku, s čemer je kršeno načelo enakega obravnavanja strank v postopku, pri tem pa je odločba v tem delu tudi neobrazložena. Identično pritožbeno navedbo je drugostopenjski organ presodil kot neutemeljeno, ob tem pa razlogoval, da iz dokumentov zadeve izhaja, da je bila nekdanja parcela ... k.o. ... podržavljena tudi D. D. in nato z delno odločbo z dne 31. 12. 2004, ki je postala pravnomočna 1. 1. 2007, njej kot upravičenki vrnjena, pri čemer je bila odločba vročena tudi tožniku, ki je zoper njo lahko uporabil pravna sredstva. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2020 take navedbe tudi sam podal ter jih celo dopolnil, v smislu, da je bilo z odločbo z dne 31. 12. 2004 hkrati odločeno, da se njemu za podržavljeno isto zemljišče prizna odškodnina, ter da je odločbo neuspešno izpodbijal tudi v upravnem sporu. Drugostopenjski organ torej je utemeljil, zakaj odločanje o tožnikovem primarnem zahtevku ni mogoče in tako ne gre za neobrazloženo odločitev. Ker pa tožnik razlogov, ki jih je ta organ podal, ne izpodbija niti z vidika, da naj bi šlo za neverodostojne podatke, niti ne pojasni, v čem naj bi bila, ob obrazloženem, kršitev, ker predmet odločanja ni bil njegov primarni zahtevek, sodišče tožnikove očitke, povezane z neodločanjem o njegovem primarnem zahtevku, zavrača kot neutemeljene.

14. O tožnikovem drugem podrednem zahtevku za denacionalizacijo parc. št. ... k.o. pa je bilo z izpodbijano odločbo odločeno v (drugem) ponovnem postopku, v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1515/2015 z dne 22. 11. 2016, s katero je bila zaradi nepravilne uporabe tretjega odstavka 42. člena ZDen odpravljena v prejšnjem postopku izdana dopolnilna odločba, s katero je bila tožniku za predmetno arondirano nepremičnino, parcelo št. ... k.o., določena odškodnina v (enaki) višini … DEM, glede na podano pravno mnenje pa organu naloženo postopanje, v okviru katerega naj aktivno spodbuja zavezanca, SKZG, k sklenitvi sporazuma o vrnitvi nadomestne nepremičnine, ter če do sklenitve sporazuma ne pride, da tudi oceni ustreznost ponudbe SKZG, in, odvisno od rezultata, pozove SKZG k predložitvi novega nabora ustreznejših zemljišč.

15. Tožnik prvenstveno meni, da organ v skladu s stališči sodišča ni ravnal, kajti po njegovem mnenju bi organ od SKZG moral zahtevati sklenitev sporazuma za zemljišče s parc. št. ... k.o. ..., ki mu je bilo predstavljeno kot razpoložljivo, glede na to, da SKZG ni navedel nobenega opravičljivega razloga za nesklenitev sporazuma, ki bi po določbah ZDen predstavljal oviro za vrnitev nepremičnine v naravi.

16. Po tretjem odstavku 42. člena ZDen se v primerih iz prvega odstavka (to je, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža) upravičenec in zavezanec lahko sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. Po prvem odstavku 27. člena ZDen je SKZG zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč (prvi stavek). Po obvezni razlagi (Uradni list RS, št. 66/00) ta določba pomeni, da je SKZG, ki gospodari (upravlja in razpolaga) z zemljišči, ki so v lasti Republike Slovenije, na podlagi 2. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi. Iz obrazložitve predloga za obvezno razlago prvega stavka prvega odstavka 27. člena ZDen (Poročevalec z dne 14. 3. 2000), ki se opira na razlogovanje Ustavnega sodišča v odločbi U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, izhaja, da – pri tem ko je bil namen in cilj novele ZDen-B, s katero je bil 27. člen ZDen dopolnjen z novim prvim odstavkom, jasen in dvojen: popraviti krivice z vračanjem v naravi tudi, ko gre za vračanje v obliki odškodnine, in razbremeniti SOD in posredno proračun RS - predlagatelj ugotavlja, da se sprejeta dopolnitev 27. člena ZDen v praksi ne izvaja v taki meri, kot bi se morala, in s ciljem, zaradi katerega je bila sprejeta. Predlagatelj meni, da bi zahtevek upravičenca za dodelitev nadomestnih zemljišč moral organ obravnavati kot predlog za sklenitev sporazuma po tretjem odstavku 42. člena ZDen ter ga posredovati SKZG, ta pa bi na tak predlog upravičencu moral ponuditi ustrezno zemljišče, s katerim gospodari ter se sporazumeti o ustreznosti nadomestnega zemljišča (vrsta, obseg, vrednost) po principih, ki jih določa ZDen.

17. V zadevi ni sporno, da je tožnik podal na SKZG, Lokalno izpostavo Grosuplje, 19. 2. 2010 prijavo (na javni poziv) za dodelitev nadomestnega zemljišča, in na prilogi označil zemljišče s parc. št. ... k.o. ... kot zemljišče, ki ga želi za dodelitev. Prav tako ni sporno, da je SKZG z dopisom z dne 23. 1. 2012 tožniku in prvostopenjskemu organu sporočil, da je pripravil nabor zemljišč, ki bi prišla v poštev kot nadomestna, v ustrezni vrednosti podržavljenega premoženja, to je … DEM. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da do sklenitve sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen ne pride, kljub spodbujanju organa, naj tožnik in SKZG sporazum skleneta1, ker tožnik vztraja na dodelitvi kot nadomestnega zemljišča parc. št. ... k.o. ..., SKZG pa na tem, da si tožnik izbere zemljišča iz nabora, ki je bil tožniku poslan. Pri tem je sporno, ali bi organ od SKZG mogel oziroma moral zahtevati, da za zemljišče parc. št. ... k.o. ... kot nadomestno sklene s tožnikom sporazum po tretjem odstavku 42. člena ZDen ter ali je postopal v nasprotju z zakonom in sodbo tega sodišča I U 1515/2015, ker tako ni ravnal. 18. Po presoji sodišča organ ni postopal v nasprotju z zakonom in tudi ne v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča v sodbi I U 1515/2015. 19. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je SKZG na poziv organa z dne 3. 1. 2017 v odgovoru z dne 19. 1. 2017 navajal, da sporazuma za dodelitev parc. št. ... k.o. ... ne more skleniti, ker mora upoštevati sklepe Sveta SKZG, in sicer št. 41/2011, 81/2011 in 82/2011, po katerih se kot nadomestna zemljišča lahko ponudijo le nepremičnine, na katerih ni zakupnih razmerij, pri čemer so izjema zakupljene površine, ki ne presegajo 5.000 m2, parcele v 100 m pasu ob stavbnih zemljiščih pa se prav tako ponudijo le izjemoma2. SKZG je v odgovoru nato zaključeval, da je namreč glede parc. št. ... ugotovil, da v zakup dana površina presega 5.000 m2, ter da je parcela tudi v vplivnem območju stavbnih zemljišč, in da iz teh razlogov ne more biti predmet ponudbe nadomestnih zemljišč ter sporazuma. Da tako, kot je SKZG ravnal v tožnikovem primeru, postopa tudi v drugih primerih, je bilo ugotovljeno na glavni obravnavi. Pooblaščenka SKZG je navajala, da Komisija za pravni promet (v nadaljevanju Komisija) obravnava tako predloge upravičencev oziroma vlagateljev za sklenitev sporazuma, ki se nanašajo na nepremičnine iz nabora, ki ga pripravi Sektor za kmetijstvo, kot tudi predloge, ki se nanašajo na druge nepremičnine. Tako je skladno izpovedala tudi priča B. B., zaposlena v Pravnem sektorju SKZG, ter dalje, da o tem, kaj bo ponujeno upravičencu, odloča Komisija, upoštevaje sklepe Sveta SKZG. V takem postopanju SKZG pa sodišče tudi ne ugotavlja ravnanja v nasprotju z zakonom3. 20. Sodišče je resda navedlo v pravnem mnenju v sodbi I U 1515/2015 z dne 22. 11. 2016, da more SKZG zavrniti sklenitev sporazuma le iz razlogov, iz katerih po ZDen lahko zavezanec odkloni vračilo zemljišča v naravi. Vendar se pravno mnenje nanaša le na zemljišča iz ponudbe SKZG, ne pa tudi na druga. Iz navedene sodbe namreč izhaja, da se je tožnik v postopku skliceval, da mu je bila parc. ... predstavljena s strani SKZG kot razpoložljiva za prijavo in ponujena za dodelitev za nadomestno zemljišče. V tem sodnem postopku, v pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2020 in na naroku 12. 11. 2020, pa je bilo s strani SKZG eksplicitno izpostavljeno, da parc. ... med ponujena zemljišča ni bila vključena ter da so ponudbo SKZG tožniku predstavljala le zemljišča, navedena v sklopu nabora v dopisu z dne 23. 1. 2012. Navedbo potrjuje tudi izpovedba C. C., dana na ustni obravnavi 19. 11. 2012 pri prvostopenjskem organu, kar izhaja iz zapisnika, v katerega je sodišče v dokazne namene vpogledalo na predlog strank na naroku 12. 11. 2020, tudi tožnika, ker zaslišanja priče v tem sodnem postopku ni bilo mogoče izvesti. C. C. je (tedaj) izpovedal, da je on 19. 2. 2010 na Lokalni izpostavi Grosuplje sprejel tožnikovo prijavo za nadomestno zemljišče ter da je z njim predebatiral možne parcele za vračilo v naravi, med drugim tudi možnost vračila parc. št. ... (op. sodišča: pravilno ...), ki je bila želja tožnika, prijavo pa je nato poslal pristojnim službam v Ljubljano, saj Lokalna izpostava ni imela v zvezi z denacionalizacijskimi postopki nikoli nobenih pooblastil. Tožnik, zaslišan na naroku 12. 11. 2020, pa je izpovedal, da so ga na prvostopenjskem organu napotili k C. C., ki naj bi mu pokazal, katera zemljišča so na razpolago za dodelitev. Na vprašanje sodišča, ali mu je bila parc. št. ... predstavljena kot razpoložljiva s pisnim dopisom SKZG s podpisom pooblaščene uradne osebe, pa tega tožnik ni potrdil, izpovedal je le, da mu je bila parcela v pisarni C. C. predstavljena kot razpoložljiva ter da je bil seznanjen, da je v najemu, in da je menil, da mu bo parcela kljub temu dodeljena, saj se je z najemom strinjal. Tako da je na podlagi navedenega mogoč gotov zaključek, da parc. št. ... formalno ni bila razpoložljiva in ni bila v ponudbi SKZG4, saj potrditve s strani pristojnega organa SKZG o tem tožnik tudi ni nikoli dobil. Če pa navedeno zemljišče ni bilo v ponudbi SKZG, pa ni moglo veljati, da bi ga SKZG kot zavezanec moral vrniti, če niso izkazane ovire za vračilo v naravi, ki jih določa ZDen ter da bi za to zemljišče moral skleniti sporazum v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen. Ob tem sodišče kot neutemeljeno zavrača navedbo tožnika, da je SKZG ravnal nezakonito. Sodišče v celoti pritrjuje SKZG, da v ZDen ni podlage za zaključek, da bi SKZG moral kot nadomestno zemljišče vrniti katerokoli zemljišče, s katerim gospodari, in za katero po določbah ZDen ni ovir za vračilo v naravi. SKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči v lasti Republike Slovenije (razpolaga in upravlja) v skladu s sprejeto razvojno politiko Republike Slovenije, predpisi in svojimi akti (prvi odstavek 4. člena ZSKZ) ter v njegove pristojnosti v nasprotju z zakonom ni mogoče posegati. Pri odločanju o dodelitvi nadomestne nepremičnine se je SKZG mogel opreti na sklepe svojega organa upravljanja ter mu zgolj v zvezi z odločanjem na podlagi teh sklepov ni mogoče očitati arbitrarnosti. Da pa bi na podlagi navedenih sklepov Sveta o tožnikovi ponudbi za sklenitev sporazuma za nepremičnino parc. št. ... SKZG materialnopravno nepravilno zaključeval, pa tožnik niti ne navaja.

21. Ob povedanem sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožnika, da SKZG ni pojasnil razlogov, zakaj ni sprejel tožnikove ponudbe za nepremičnino s parc. št. ... in zakaj ni glede te nepremičnine sklenil sporazuma, da se tožniku dodeli kot nadomestna nepremičnina. Iz že povedanega izhaja, da je SKZG razloge navedel ter da jih je prvostopenjski organ povzel v izpodbijani odločbi, sodišče pa v 19. točki obrazložitve v tej sodbi.

22. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožnik glede nabora zemljišč, ki bi prišla v poštev kot nadomestna, v ustrezni vrednosti podržavljenega premoženja, to je ... DEM, in ki ga je pripravil SKZG, v postopku vztrajal, da gre za neprimerno ponudbo, kar je dokazoval z ortofoto posnetki ter predlagal postavitev izvedenca kmetijske stroke. Vendar pa neustreznosti nabora ponujenih zemljišč po presoji sodišča tožnik ni zatrjeval, ker bi pri tem zasledoval kot cilj, da SKZG pripravi novo ponudbo kmetijskih zemljišč, kajti iz spisnih listin izhaja, da je tožnik dejansko vztrajal pri dodelitvi prav in zgolj parc. št. ..., saj je ob dokaznih predlogih hkrati navajal, da ni razlogov, da bi SKZG sploh podajal novo ponudbo (tožnikov dopis z dne 12. 9. 2017 v spisu), saj je dolžan skleniti sporazum za prej navedeno nepremičnino. Tudi na glavni obravnavi je tožnik izpovedal, zgolj posplošeno, da so vse parcele iz nabora SKZG zaraščene z grmičevjem in drevesi preko štirideset let in so poplavne, pri čemer pa prvostopenjskemu organu niti ni očital, da ni izvedel dokazov, s katerimi bi se ugotovilo dejansko stanje glede zemljišč iz nabora SKZG. Tožnik tudi v tožbi zgolj posplošeno graja oceno ponudbe SKZG v drugostopenjski odločbi, da bi tožnik med zemljišči v ponudbi z dne 23. 1. 2012 mogel izbrati nadomestne nepremičnine, čeprav gre za oceno na podlagi analize ponujenih 77 parcel, ki jo je organ napravil glede na katastrske kulture, bonitetne razrede, površino in geografsko razpršenost, ter brez podlage navaja, da mu ni bilo nikoli povedano, da je v primeru dodelitve zemljišč slabše kakovosti upravičen do zemljišč večje površine, kajti vrednost posamezne od 77 parcel je v ponudbi navedena, hkrati pa je v uvodnem delu ponudbe jasno navedeno, da je tožnik upravičen do nadomestnih zemljišč v vrednosti podržavljenega premoženja, tj. ... DEM. Kar vse daje podlago za presojo, da tožnik sporazumevanja o dodelitvi drugih zemljišč, izven nabora SKZG z dne 23. 1. 2012, razen glede parc. št. ..., dejansko niti ni zasledoval, saj po navedenem niti ni konkretizirano utemeljeval svojih navedb o neustreznosti ponujenih zemljišč, pač pa je posplošeno zatrjeval neustreznost ponudbe kot celote, ter da očitek tožnika v tožbi zoper SKZG, da bi moral ponudbo spremeniti, ne daje podlage za zaključevanje, da si organ ni prizadeval za sklenitev sporazuma in dodelitev tožniku nadomestnih nepremičnin ter da je preuranjeno odločal o drugem podrejenem zahtevku tožnika, za odškodnino v obveznicah SDH.

23. V zvezi s tožbenimi navedbami, da organ ni obrazložil preračuna odškodnine, dane tožnikovemu pravnemu predniku ob podržavljenju (pri čemer ni sporno, da izračun pokaže, da se odškodnine v postopku denacionalizacije ne upošteva) ter da je nejasen in nepravilen izračun vrednosti za nepremičnino s parc. št. ... k.o. ... v izmeri 101 m2, sodišče dodaja, da je tožnik navedena ugovora na glavni obravnavi umaknil ter se sodišče do njih zato ne opredeljuje.

24. Glede na povedano tožnik tako organu, ki ob nesklenjenem sporazumu na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZDen ni mogel odločiti o dodelitvi nadomestne nepremičnine, ne more z uspehom očitati, da je z izpodbijano odločbo nedopustno posegel v njegovo pravico do zasebne lastnine, pravne varnosti in enakega obravnavanja. Sodišče še dodaja, da, kolikor gre za podobna dejanska stanja in procesne situacije, s to sodbo ne odstopa od stališč v sodbah, na kateri se sklicuje tožnik v pripravljalni vlogi (I U 2066/2014 z dne 10. 11. 2015 in I U 2341/2018 z dne 17. 10. 2019).

25. Ker je sodišče presodilo, da so navedbe tožnika neutemeljene (pri čemer je presodilo vse jasno in razumljivo podane navedbe) ter ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

26. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka sama svoje stroške postopka.

1 Organ je v izpodbijani odločbi navedel natančne podatke o tem, kdaj vse je pozival stranki k sklenitvi sporazuma, dalje, da jima je podaljšal rok za predložitev sporazuma, itd. in ju tudi spodbudil k medsebojnemu komuniciranju, ki ga izkazujejo izmenjane vloge... 2 Glede podatkov o navedenih sklepih Sveta SKZG ter njihovi vsebini se je tožnik na naroku 12. 11. 2020 izjavil v smislu, da jih šteje za verodostojne ter da ne vztraja na dokaznem predlogu po pridobitvi vseh sklepov in pravil, ki urejajo delovanje SKZG, s poudarkom na dodeljevanju nadomestnih zemljišč. 3 Navedb SKZG v pripravljalni vlogi, da so bila Interna navodila za dodeljevanje nadomestnih zemljišč v postopkih denacionalizacije podlaga za dodeljevanje nadomestnih zemljišč le do datuma njihove razveljavitve 23. 9. 2010, tožnik na drugem naroku pred sodiščem ni več prerekal, ob tem ko je v tožbi še očital, da Interna navodila ne bi mogla biti uporabljena, ker so brez pravne veljave, saj niso bila objavljena. Glede na navedeno sodišče šteje, da ni sporno, da Interna navodila v predmetnem postopku niso bila uporabljena. 4 Nasprotno - prijavo tožnika z dne 19. 2. 2010 s predlogom za dodelitev parcele št. ... bi bilo mogoče šteti za ponudbo tožnika, kakor sta ugotavljali tudi sodišči v sodbah II P 2864/2012 z dne 17. 12. 2013 in II Cp 1035/2014 z dne 10. 9. 2014 v zadevi, v kateri je tožnik s tožbo neuspešno zahteval ugotovitev obstoja oziroma sklenitve sporazuma.