Jedro

Policistu pri uporabi prisilnega sredstva tudi ni očitati kršitve določbe 76. člena ZNPPol(1). Tožnica ni bila vidno bolna.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se prvostopna sodba v I. in III. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Zavrne se zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2014 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 608,00 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 25,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“ Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo in je dolžna toženi stranki povrniti za 615,38 EUR, stranskemu intervenientu pa za 225,00 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode, katero je tožnica utrpela zaradi prekoračitve policijskih pooblastil, plačati odškodnino v znesku 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2014 dalje. V presežku do vtoževanega zneska 6.000,00 EUR je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 135,50 EUR ter stranskega intervenienta v znesku 14,52 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbijata tožena stranka in stranski intervenient. 3. Tožena stranka uveljavlja „vse tri pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)“. V pritožbi izpostavlja kot zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je policist pri intervenciji na domu tožnice ravnal v nasprotju z določilom 76. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ker policistu niso bile znane zdravstvene težave tožnice. Iz izpovedbe policista izhaja le, da so mu bile znane „psihične težave“, ne pa, da bi tožnica imela kakšne druge zdravstvene težave fizične narave. Policistu, ki je opravljal intervencijo, se tako ne more očitati navedena kršitev določbe ZNPPol. Policistu pa tudi sicer ni očitati prekoračitve pooblastil. Poškodbe, ki jih je tožnica utrpela ob intervenciji, pa so predvsem samopoškodbe tožnice. Poškodbe si je tožnica sama povzročila z aktivnim upiranjem. To izhaja ne samo iz izpovedbe policista, temveč tudi iz izvedenskega mnenja. Nasproten zaključek prvostopnega sodišča je zmoten. Tožnica si je tako sama povzročila škodo. V kolikor pa je podana prekoračitev pooblastil policije pri intervenciji, pa je soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka višji, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Po pritožbi ta znaša 75 %. Višina odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo pa je tudi previsoko odmerjena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma spremeni, da odškodnino ustrezno zniža. Priglaša pritožbene stroške.

4. Stranski intervenient uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določb postopka. V pritožbi navaja enake razloge kot tožena stranka. V primeru morebitne obsodilne sodbe pa soprispevek tožnice ocenjuje na 60 %. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu. Priglaša pritožbene stroške.

5. V odgovoru na pritožbo tožene stranke se tožeča stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da je bila uporaba fizične sile zoper tožnico v obravnavanem primeru protipravna, uporaba lisic ni bila potrebna in zato je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Tudi ne drži zaključek, da je tožnica poškodbe utrpela zaradi svojega aktivnega upiranja. Predlaga zavrnitev pritožbe.

6. V odgovoru na pritožbo stranskega intervenienta se tožeča stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe in v odgovoru navaja povsem enake razloge, kot v odgovoru na pritožbo tožene stranke.

7. Višje sodišče v Mariboru je ob obravnavi pritožbe tožene stranke in stranskega intervenienta na seji 12. 5. 2015 sklenilo, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti dokaze z zaslišanjem policista B.M., ki je opravljal sporno intervencijo. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 347. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 347. člena ZPP pa je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodniku posamezniku. Dne 2. 6. 2015 je bil tako opravljen narok za glavno obravnavo, na katerem je bil izveden dokaz z zaslišanjem policista BM kot priče. 8. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta sta utemeljeni.

9. Odgovornost delodajalca (v danem primer je delodajalec država) za delavca določa prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(2) Dokazno breme o protipravnosti ravnanja, škodi in vzročni zvezi je na strani tožeče stranke. Krivda se domneva, razen če delodajalec (tožena stranka) dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

10. Ni sporno, da sta policista A.S. in B.M. dne 23. 7. 2013 zaradi prijave po odredbi nadrejenega v stanovanju toženke opravljala policijsko nalogo v zvezi s kršitvijo javnega reda in miru (prehrupna glasba). Storilec kršitve zoper javni red in mir je bil tožničin sin D.T.. Tudi ni sporno, da se je v policijski postopek v zvezi z obravnavano kršitvijo javnega reda in miru vmešavala in ga verbalno onemogočala tožnica. Iz navedenega razloga je tožnica od policistov prejela ukaz, da preneha z žaljenjem in onemogočanjem postopka ter da zapusti prostor kjer se je opravljala policijska naloga. Tožnica ukaza ni upoštevala in ker zaradi ravnanja tožnice policista naloge nista mogla opraviti, je policist B.M. tožnico odstranil iz prostora, kjer se je opravljala policijska naloga in pri tem uporabil prisilno sredstvo - lisice za vklepanje rok.

11. Pritožbeno sodišče kot resnično sprejema izpovedbo policista B.M., ki je zaslišan kot priča, tudi pred pritožbenim sodiščem povedal, da se je za odstranitev tožnice iz kraja, kjer se je opravljala policijska naloga (razgovor s storilcem kršitve javnega reda in miru), odločil iz razloga, ker je tožnica onemogočala opravo naloge in se je ni dalo umiriti in ker ni upoštevala ukaza o odstranitvi, pri čemer je imel občutek, da bo celo fizično napadla kolega. Pri tem je roke tožnice z lisicami vklenil „za hrbet“ in tožnico tako vklenjeno prislonil k steni. Tožnica se je ukrepu aktivno upirala. Izpovedbo navedene priče potrjuje priča A.S. (policist, ki je vodil postopek) in tako sodišče ne sprejema izpovedbe tožnice in priče DT (sin tožnice), da je policist B.M. tožnico podrl na tla in jo po tleh hodnika vlekel do stene, kjer jo je vklenil in stisnil k zidu. Zraven tega pa izpovedbo policista B.M. potrjuje izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke S.T., iz katerega izhaja, da je tožnica vse utrpele poškodbe (manjša udarnina v predelu prsnega koša, udarnina palca na desni roki, odrgnina obeh zapestij, odrgnina obeh ramen in udarnina ter odrgnina obeh kolen) lahko utrpela tudi pri aktivnem upiranju ob vklenitvi v lisice. Pri tem je priča B.M. še povedal, da je tožnica v času, ko jo je že vklenjeno prislonil k zidu, z nogami brcala v zid in se zvijala, ter se pri tem sama poškodovala.

12. Takšno postopanje policista zoper tožnico je v skladu z določbo 3. alineje prvega odstavka 4. člena ZNPPol(3), 2. alineje prvega odstavka 5. člena ZNPPol(4), drugega odstavka 8. člena ZNPPol(5), prvega odstavka 39. člena ZNPPol(6) ter 1. alineje prvega odstavka 73. člena ZNPPol(7). Pri navedenem postopanju pa policist tudi ni prekoračil načela zakonitosti določenega v 15. členu ZNPPol(8) in načela sorazmernosti določeno v prvem odstavku 16. člena ZNPPol(9). Pri odstranitvi (v danem primeru ne gre za pridržanje po določbi 64. člena do 71. člena ZNPPol, kot zmotno navaja prvostopno sodišče) tožnice iz kraja, kjer se opravljala policijska naloga, je policist uporabil najblažje prisilno sredstvo (lisice za vklepanje) in to po tem, ko tožnica policijskega ukaza za odstranitev ni upoštevala. Uporaba telesne sile, na katero se sklicuje prvostopno sodišče, je namreč hujši ukrep ker ta predstavlja strokovni prijem (praviloma prijem v ključ), udarec ali met (prvi odstavek 81. člena ZNPPol). Pri tem pa je tudi kot življenjsko sprejemljivo sprejeti izpovedbo policista, da se drugače kot z uporabo lisic, izpada tožnice v danem trenutku ni dalo obvladati in tožnice umiriti.

13. Tožnica opozoril in ukazov sploh ni upoštevala in zato je bila potrebna intervencija policista z uporabo najblažjega prisilnega sredstva - lisic za vklepanje. Uporaba le-teh je bila potrebna zaradi obvladovanja tožnice, pri čemer je uporaba lisic bila potrebna le nekaj minut (dve do tri minute), to je najkrajši možni čas za obvladovanje in umiritev tožnice. Vrsta prisilnega sredstva in način uporabe lisic v danem primeru izpolnjuje načelo sorazmernosti (16. člen ZNPPol). Utemeljeno je bilo uporabljeno najblažje prisilno sredstvo, z uporabo katerega je policist lahko opravil policijsko nalogo z najmanjšimi škodljivim posledicami.

14. Policistu pri uporabi prisilnega sredstva tudi ni očitati kršitve določbe 76. člena ZNPPol(10). Tožnica ni bila vidno bolna. Vednost policista B.M. o „psihičnih težavah“ tožnice pa ne izključuje uporabo prisilnih sredstev po citiranem zakonskem določilu, ker je policist kot psihične težave tožnice smatral njeno vzkipljivost, razburljivost in histeričnost pri izvajanju policijskih nalog. Policista sta navedene lastnosti tožnice pri izvajanju policijske naloge očitno tudi upoštevala, saj sta prvotno skušala tožnico pomiriti, jo opozarjala in poskušala s kraja dogajanja odstraniti tudi z ukazom, kar pa tožnica ni upoštevala. Policistu tako za izvedbo policijske naloge ni preostalo drugega, kot da je tožnico s kraja, kjer se je opravljal razgovor s kršiteljem, odstranil in pri tem za obvladovanje in umiritev tožnice uporabil najblažje prisilno sredstvo. Sicer pa tožeča stranka tekom pravde tudi ni zatrjevala, da je v času intervencije tožnica bila vidno bolna. Tožnica je le navajala, da je slabega zdravja in da ima hepatitis C. 15. Iz navedenih odločilnih dejstev tako ne izhaja, da je policist pri opravljanju policijske naloge kršil policijska pooblastila, uporabil prisilno sredstvo v nasprotju z zakonom in postopal v nasprotju z načelom sorazmernosti, torej, da je ravnal protipravno. Ker ni podana protipravnost ravnanja policista je tudi izključena odškodninska odgovornost države kot delodajalca na podlagi določbe 147. člena OZ.

16. Tožeča stranka je v pravdi povsem propadla in zato je dolžna toženi stranki povrniti za 608,00 EUR ter stranskemu intervenientu za 25,00 EUR utemeljeno priglašenih pravdnih stroškov. Pravdne stroške je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, torej sodbe Višjega sodišča v Mariboru. V primeru plačilne zamude je dolžna plačati zakonske zamudne obresti.

17. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka, je o pritožbi po opravljeni pritožbeni obravnavi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

18. Tožena stranka in stranski intervenient sta s pritožbama uspela in zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti za 615,38 EUR, stranskemu intervenientu pa za 225,00 EUR utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Pritožbene stroške je tožeča stranka dolžna plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op.št.(1) : Policisti prisilnih sredstev ne smejo uporabiti proti otrokom, vidno bolnim, starim, onemoglim osebam, vidno težkim invalidom in vidno nosečim ženskam, razen če jih je treba privesti ali pridržati in policisti ne morejo drugače obvladati njihovega upiranja ali napada ali če ogrožajo svoje življenje, življenje ljudi, premoženje ali če je zaradi drugih okoliščin njihovo življenje ali zdravje neposredno ogroženo.

Op.št.(2) : Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Op.št.(3) : Naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti so vzdrževanje javnega reda.

Op.št.(4) : Policist opravlja policijsko nalogo po odredbi policijske vodje.

Op.št.(5) : Fizična oseba, pravna oseba ali državni organ v policijskem postopku ali oseba, ki je navzoča na kraju policijskega postopka, mora ravnati po odredbah, ukazih, navodilih ali zahtevah policistov, ki so potrebne za zagotovitev varnosti in nemoteno izvedbo policijskega postopka.

Op.št.(6) : Z ukazom smejo policisti fizičnim in pravnim osebam ter državnim organom dati navodila in zahtevati od njih ravnanja ali opustitev ravnanj, da bi opravili policijske naloge, določene v tem zakonu in drugih predpisih v skladu z zakonom.

Op.št.(7) : Pri opravljanju policijskih nalog smejo policisti uporabiti naslednja prisilna sredstva: sredstva za vklepanje in vezanje.

Op.št.(8) : Pri opravljanju policijskih nalog smejo policisti uporabiti policijska pooblastila na podlagi in v obsegu, ki ga določa zakon, ter na način, določen z zakonom ali podzakonskim predpisom, izdanem na podlagi in v skladu z zakonom.

Op.št.(9) : Ko je za uspešno izvedbo policijske naloge mogoče uporabiti različna policijska pooblastila, morajo policisti uporabiti tista, s katerimi lahko opravijo policijsko nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami.

Op.št.(10) : Policisti prisilnih sredstev ne smejo uporabiti poroti otrokom, vidno bolnim, starim, onemoglim osebam, vidno težkim invalidom in vidno nosečim ženskam, razen če jih je treba privesti ali pridržati in policisti ne morejo drugače obvladati njihovega upiranja ali napada ali če ogrožajo svoje življenje, življenje ljudi, premoženje ali če je zaradi drugih okoliščin njihovo življenje ali zdravje neposredno ogroženo.