Jedro

Tožnica je bila v nastali prometni situaciji nedvomno premalo pozorna in je napačno ocenila prometno situacijo ter zapeljala na drug prometni pas, s tem pa nedvomno kršila določilo 23. člena ZVCP, pri čemer je njena kršitev težje narave, kot tista, ki se jo očita zavarovancu tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano vmesno sodbo razsodilo, da je tožnica za škodo, ki je nastala v prometni nezgodi dne 22.9.2003, odgovorna do 80 %, tožena stranka pa je za škodo odgovorna s preostankom 20 %.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica v pritožbi poudarja, da je do nezgode prišlo na območju, kjer je hitrost že omejena na 80 km/h. Znak za omejitev hitrosti pomeni, da morajo vsi udeleženci hitrost zmanjšati pravočasno in morajo z omejeno hitrostjo voziti že od postavljenega znaka dalje. To pa pomeni, da je zgrešen zaključek sodišča, da je do znaka za omejitev hitrosti dovoljena hitrost 130 km/h. Udeleženec namreč mora pričeti hitrost zmanjševati na primerni razdalji počasi tako, da do znaka doseže zahtevano omejitev. Zmanjševanje hitrosti z ekstremnim zaviranjem seveda ni dovoljen način usklajevanja hitrosti z omejitvijo. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnica na odseku, kjer je prišlo do trčenja, po oceni izvedenca vozila okoli 85 km/h, to pomeni, da S. tudi z ekstremnim zaviranjem, s katerim je pričel le nekaj metrov pred postavljenim znakom, hitrosti ni uspel znižati na dovoljeno. Jasno je, da hitrosti na dovoljeno ne bi mogel uskladiti niti z normalno in defenzivno vožnjo. Udeleženci v prometu ne morejo in niso dolžni pričakovati tako grobih kršitev pravil cestnoprometne vožnje, kot jo je zagrešil zavarovanec tožene stranke. V kolikor bi S. upošteval postavljeno prometno signalizacijo, do nezgode ne bi prišlo, saj bi se vozili gibali z isto hitrostjo. Tako se pokaže, da je S. tisti, ki je zaradi neupoštevanja določb ZVCP izključni krivec za obravnavano nezgodo in nastalo škodo. Kolikor bi sodišče smatralo, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem karkoli prispevala, njena soodgovornost v nobenem primeru ne more biti višja kot 20 %.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na obe izvedenski mnenji, iz katerih izhaja, da je tožnica pričela manever iz voznega na prehitevalni pas še v območju, kjer je bila hitrost omejena 130 km/h, čeprav je sama vozila s hitrostjo 85 km/h ter da je do nesreče prišlo na skrajnem levem prehitevalnem prometnem pasu. Glede na to, da je bil v času škodnega dogodka znak samo na desni strani smernega vozišča, ga voznik vozila Hyundai ni mogel opaziti oziroma zaznati, do česar se sodišče ni opredelilo. Oba izvedenca ugotavljata, da je kritično prometno situacijo povzročila tožnica s tem, ko je pri hitrosti 85 km/h pričela menjavati vozni pas, pri čemer bi v vzratnem ogledalu glede na hitrost vozil morala opaziti voznika vozila Hyundai. Sodišče ni dalo ustreznega pomena dejstvu, da je izvedenec I. P. svoje mnenje utemeljeval na trenutni situaciji, ki se sedaj nahaja na kraju škodnega dogodka in ne na tisti, ki je bila dejansko v času škodnega dogodka. Premalo je upoštevalo dejstvo, da je tožnica pričela z menjavo pasu s hitrostjo 85 km/h na delu cestišča, kjer je hitrost omejena na 130 km/h, oba izvedenca pa nista mogla točno določiti kraja trčenja. Po mnenju tožene stranke je edini možen zaključek, da je izključni povzročitelj prometne nesreče tožnica. Če bi voznik vozila Hyundai res prekoračil hitrost na tem delu ceste, bi mu policija na kraju samem očitala prekršek in izdala plačilni nalog, česar pa ni storila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pri ugotavljanju poteka prometne nezgode, ki se obravnava v tej pravdni zadevi, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in sledilo obema mnenjema izvedencev cestnoprometne stroke dr. N. Č. in dr. I. P. Na tej podlagi je ugotovilo sledeče: do trčenja motornih vozil Polo in Hyundai, ki sta jih upravljala tožnica in zavarovanec tožene stranke, je prišlo 22.9.2003 ob 21.10 uri na prehitevalnem voznem pasu na avtocesti A2 v neposredni bližini razcepa Kozarje; kritično prometno situacijo je ustvarila tožnica, ker je nepravilno izvedla prehod z desnega na levi (prehitevalni) prometni pas, po katerem je za njo pripeljal zavarovanec tožene stranke; hitrosti vožnje obeh vozil ni mogoče točno ugotoviti z izračuni, na podlagi izjav obeh voznikov sta izvedenca upoštevala, da je tožnica vozila 85 km/h, zavarovanec tožene stranke pa 135 km/h; zavarovanec tožene stranke ni mogel preprečiti trka vozil, saj glede na hitrost vožnje obeh vozil ni mogel v reakcijskem času znižati hitrost vožnje svojega vozila na hitrosti vožnje vozila tožnice; točnega mesta trčenja ni moč ugotoviti, moralo pa se je nahajati v področju zavornih poti osebnega vozila Hyundai; zavarovanec tožene stranke je pričel intenzivno zavirati še na mestu, kjer je bila omejitev hitrosti na 130 km/h, končal pa je zaviranje že v območju, kjer je bila omejitev hitrosti na 80 km/h; prometni znak za omejitev hitrosti na 80 km/h se nahaja 32 metrov pred izhodiščem meritev.

Sodišče prve stopnje je ob takšnem dejanskem stanju sprejelo zaključek, da je vzrok za nastanek kritične situacije, zaradi katere je prišlo do nezgode, iskati predvsem pri tožnici, ki bi trčenje lahko preprečila, če bi bila pozorna na nastalo prometno situacijo, zato je v pretežni meri (80 %) odgovornost na njej, v preostalem delu (20 %) pa je ugotovilo odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je vozil prehitro glede na prometno signalizacijo in takratno prometno situacijo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodbe tako glede poteka nezgode kot glede podlage in porazdelitve odgovornosti udeležencev. V določbi 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ) so postavljena pravila, ki urejajo vprašanje porazdelitve odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil. Sodišče prve stopnje je navedeno materialnopravno določilo pravilno uporabilo. Oba udeleženca nezgode sta v postopku drug drugemu očitala vožnjo v nasprotju z določili Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur. l. RS, št. 30/98 do 67/2002), ki je bil v veljavi ob škodnem dogodku. Sama kršitev ZVCP seveda ne pomeni vedno, da je podana odškodninska odgovornost kršitelja. Tožnica je bila v nastali prometni situaciji nedvomno premalo pozorna in je napačno ocenila prometno situacijo ter zapeljala na drug prometni pas, s tem nedvomno kršila določilo 23. člena ZVCP, pri čemer je njena kršitev težje narave, kot tista, ki se jo očita zavarovancu tožene stranke. Slednji je po ugotovitvi sodišča ob nastanku kritične situacije vozil skoraj v okviru dovoljene hitrosti vožnje (135 km/h), medtem ko je do trčenja prišlo že na tistem delu cestišča, kjer je bila hitrost vožnje omejena na 80 km/h. V zvezi s tem mu je moč očitati kršitev 27. člena ZVCP, po katerem sme voznik voziti vozilo s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje, pri tem pa mora hitrost vožnje prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila in tovoru tako, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi. Ob dejstvu, da je do nezgode prišlo v neposredni bližini razcepa vozišča (razcep Kozarje), na kar je opozorila prometna signalizacija in je bila hitrost vožnje pred razcepom že omejena na 80 km/h, bi zavarovanec tožene stranke moral hitrost svojega vozila prilagoditi tudi zaradi tega, ker bi lahko pričakoval, da v taki prometni situaciji vozniki menjavajo prometne pasove. Seveda pa je teža prometne kršitve, ki se očita zavarovancu tožene stranke, precej manjša kot tista, ki se očita tožnici. Slednja v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da ni pravilno porazdelilo odgovornosti udeleženih avtomobilistov, enako neutemeljen pa je očitek tožene stranke, ki vztraja pri trditvi, da je tožnica v celoti sama odgovorna za nastalo nezgodo. Dejstvo, ki ga tožena stranka izpostavlja v pritožbi, da je bil v času škodnega dogodka znak samo na desni strani smernega vozišča (ne pa tudi na levi strani), je sicer res del ugotovitev izvedenca dr. N. Č., vendar je trditev, da zavarovanec tožene stranke kot voznik vozila Hyundai prometnega znaka ni mogel opaziti oziroma zaznati, novo dejstvo, ki ga tožena stranka doslej ni zatrjevala, zato ni dopustno glede na določbo 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba tudi ne pove, v čem so pomanjkljivosti izvedenskega mnenja dr. I. P., ko trdi, da je svoje mnenje slednji utemeljeval na trenutni situaciji, ki se sedaj nahaja na kraju škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in vmesno sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.