Jedro

Stranke niso dolžne plačevati sodne takse za zahtevke po členu 10 ZPVAS, ker gre za denacionalizacijski postopek in pride v poštev uporaba člena 71 ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se plačilni nalog I P 522/2008. z dne 3. 9. 2013 razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog.

Zoper tak sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi tožeče stranke navaja, da se ne strinja z odločitvijo prvega sodišča, saj se v postopkih za vrnitev premoženja v skladu z določbi četrtega odstavka člena 8. ZPVAS člana agrarnih skupnosti smiselno uporablja člen 71 ZDen, ki pa določa, da se v postopkih denacionalizacije ne plačujejo sodne takse. Tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine po določbi člena 10 ZPVAS zaradi stvarnih in pravnih nemožnosti vrnitve nepremičnin. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo pritožbenega sodišča v zvezi z ugovorom zoper plačilni nalog za sodno takso za pritožbo in opozarja na neenotnost sodne prakse ter se sklicuje na odločbe II Cp 1152/2004, II Cp 1185/2012 in II Cp 168/2013, v katerih je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se v postopkih po členu 10 ZPVAS sodne takse ne plačujejo.

Pritožba je utemeljena.

Predmet odločanja v konkretnem primeru je določanje odškodnine za nepremične, ki jih ni mogoče vrniti v naravi članom agrarne skupnosti (člen 10 ZPVAS). Sodne takse se ne plačajo tudi v primeru, kadar tako določa poseben zakon (peti odstavek člen 10 ZST-1). ZPVAS je denacionalizacijski predpis. Odškodnina po ZPVAS je oblika denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja ni mogoča. ZPVAS, ki v 10. členu napotuje na „odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih“ je zato treba razumeti tako, da napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj nedvomno ne gre za odškodnino v klasičnem civilnopravnem smislu, pač pa za odškodnino kot obliko denacionalizacije. Na tem področju pa je splošni in temeljni predpis ZDen, ki v prvem odstavku 71. člena določa, da stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo taks. Taka je večinska sodna praksa in tudi odločitve pritožbenega sodišča, na katere se sklicuje tožeča stranka (II Cp 1152/2004, II Cp 1185/2012 in II Cp 168/2013). Predhodni sklep pritožbenega sodišča v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo II Cp 1450/12 je drugačen, ampak po oceni odločujočega sodnika napačen, saj kot že omenjeno, ne gre za odškodnino po splošnih predpisih, ampak po denacionalizacijskih predpisih tako, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki se je sklicevalo na navedeno odločitev napačna.

Glede na navedeno je bilo pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se ugovoru ugodi in izpodbijani plačilni nalog razveljavi (člen 365 točka 3 ZPP).