Jedro

Vzročno zvezo prekine bodisi poznejše ravnanje drugih oseb, če ima znake kaznivega dejanja in če tako ravnanje drugih oseb preusmeri vzročno verigo, bodisi poznejši dogodki ali ravnanja drugih oseb, ki sicer nimajo narave kaznivega dejanja, so pa takšnega pomena, da povsem preusmerijo vzročni potek oziroma povsem odpravijo učinke prvotnega ravnanja, vzročno zvezo pa lahko prekinejo tudi elementarni dogodki.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene B.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je obsojeno B.T. s sodbo z dne 31.8.2005 spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter ji izreklo denarno kazen v znesku 150.000 SIT, plačljivo v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 70.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.5.2006 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo 70.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva navaja, da je sodišče kršilo določbo 3. odstavka 311. člena ZKP in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki je nedvomno vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane pravnomočne sodbe. Sodišče je v okviru prve glavne obravnave zaslišalo številne priče in po izdelanem izvedenskem mnenju, v katerem je izvedenec v svojih zaključkih upošteval tudi izpovedbe posameznih prič in se do njih opredeljeval, zaključilo, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno že z upoštevanjem zagovora obsojenke, zaslišanja oškodovanca in izvedenca ter njegovega mnenja. Po stališču vložnika zahteve sodnik v fazi ponovljene glavne obravnave, ko je predhodni sodnik na prvi glavni obravnavi zaslišal več prič ter se na te dokaze opira celo izvedensko mnenje, ne more zaključiti, da so ti dokazi za ugotovitev dejanskega stanja nepomembni in iz tega razloga zavrniti dokazni predlog za ponovno zaslišanje prič na glavni obravnavi, ki se je začela znova.

Vodenje postopka na glavni obravnavi, kot ga je izvedlo sodišče, krši načelo neposrednosti in pravico obrambe do izvajanja dokazov v korist obdolženca. Sodišče na ponovljeni glavni obravnavi ni zaslišalo prič Š., R., B. in P. S tem ko je oprlo sodbo na izvedensko mnenje, jo je oprlo posredno tudi na izpovedbe teh prič, čeprav jih ni na ponovljeni glavni obravnavi zaslišalo. Enako velja za zaslišanje policistov B.P. in M.B. Do teh dokazov se v okviru glavne obravnave sploh ni opredelilo. Na napačni interpretaciji izjave priče B.P. pa temelji ena od ključnih predpostavk izvedenskega mnenja in sicer, da je oškodovanec vozil pred nesrečo s hitrostjo približno 50 km/h. Vložnik zahteve tudi meni, da obsojenka ni storila očitanega ji kaznivega dejanja, ker med njenim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico ni vzročne zveze. Z nasprotno ugotovitvijo je sodišče kršilo kazenski zakon.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V tej zadevi so pred sodiščem prve stopnje na glavnih obravnavah 5.5.2004 in 1.6.2004 bile zaslišane priče B.P., M.B., M.Š., B.B. in D.R. Po preložitvi glavne obravnave 1.6.2004 je sodišče z odredbo z dne 1.6.2004 odredilo izvedenstvo cestnoprometne stroke, ki ga je zaupalo dipl. ing. J.P. Zaradi poteka roka treh mesecev, ki je predpisan v določbi 3. odstavka 311. člena ZKP, je sodišče glavno obravnavo 23.6.2005 začelo znova in jo zaradi zaslišanja izvedenca cestnoprometne stroke preložilo na 31.8.2005. Po zaslišanju izvedenca je zagovornik predlagal ponovno zaslišanje prič M.Š., B.B. in D.R. Predlog je utemeljil s tem, da je bila M.Š. neposredno za vozilom obsojenke in je nesrečo videla, B.B. se je nahajala na njeni desni strani, D.R. pa bi lahko potrdil, da so izvedenčeva izhodišča napačna, da je šlo za en sam dogodek in eno samo nesrečo. Glede na nasprotovanje državnega tožilca, da se ti dokazi izvedejo, je zagovornik navajal, da v času zaslišanja prič zadnje izvedensko mnenje še ni bilo izdelano in ga ni bilo mogoče preizkusiti z izpovedbami neposrednih prič dogodka. Opozoril je na določbo 3. odstavka 331. člena ZKP ter izjavil, da se ne strinja z branjem izpovedb navedenih prič.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo. Ocenilo je, da zaslišanje predlaganih prič ne bo bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, ker je to dovolj razčiščeno z izpovedbo obsojenke, oškodovanca in izvedenskega mnenja ter z neposrednim zaslišanjem izvedenca. Odločitev je utemeljilo tudi v sodbi ter k navedenim razlogom še dodalo, da bi predlagane priče sicer lahko podale subjektivno videnje dogodkov, kar pa po oceni sodišča "v odločilnih okoliščinah" v ničemer ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja ali k drugačnim ugotovitvam izvedenca cestnoprometne stroke.

Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba uveljavljala kršitev 3. odstavka 311. člena ZKP in v posledici tega bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Utemeljilo je, zakaj je sodišče prve stopnje smelo zavrniti zaslišanje predlaganih prič ter v zvezi s pritožbeno razlago izvedenskega mnenja, v katerem je upoštevana ocena policista B.P. glede potovalne hitrosti vozil iz smeri Brnika proti Kranju, poudarilo, da je izvedenec pri ugotavljanju hitrosti oškodovančevega vozila upošteval njegovo izpovedbo, dejstvo, da je vozil v koloni v jutranji prometni konici, stanje vozišča in dejstvo, da je bilo pred vozilom oškodovanca osebno vozilo, ki se je z razvrščanjem v križišču na levo smerno vozišče začelo vključevati na neprednostno cesto, po kateri je pripeljala obsojenka. Glede na take dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče presodilo, da sklicevanje izvedenca na ugotovitve oziroma oceno policista o hitrosti vožnje kolone vozil ni odločilno in tudi ne drugačno, kot jo je s kontrolnimi dejstvi ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je sodišče ugotovilo potek obravnavane prometne nesreče predvsem na podlagi obsojenkinega zagovora, izpovedbe oškodovanega M.E. in izvida ter mnenja izvedenca cestnoprometne stroke in iz kazenskemu spisu priložene dokumentacije. Hitrost, s katero je pred nesrečo vozil oškodovanec, je sodišče ugotovilo (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v 3. odstavku na 5. strani) na podlagi njegove izpovedbe in mnenja izvedenca prometne stroke, iz katerega je povzelo le tiste okoliščine, na katere je opozorilo pri presoji pritožbenih navedb tudi sodišče druge stopnje. V zvezi z ugotavljanjem hitrosti oškodovančeve vožnje sodišče ni štelo kot odločilno oceno, ki jo je v svoji izpovedbi dal policist B.P. Takšno postopanje sodišča ne daje podlage za sklepanje, da je na posreden način upoštevalo izpovedbo policista in nanjo oprlo izpodbijano sodbo. Slednje velja tudi za ostale priče, katerih zaslišanje je zavrnilo.

Uveljavljanje kršitve tudi ne predstavlja dejstvo, da je sodišče zavrnilo ponovno izvedbo predlaganih dokazov. V situaciji v kateri je sodišče posamezne dokaze že izvedlo, načeloma sme postopati tako, kot to stori v drugih primerih zavrnitve predlaganih dokazov. Po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) namreč sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga sme zavrniti, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo. Sodišče bi moralo sprejeti dokazni predlog le, če bi bilo izkazano, da bi neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. To pa zahteva od obrambe ne samo da utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza, temveč tudi, da ga utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Ob upoštevanju ugotovitev sodišča in glede na vsebino navedb zahteve, njen vložnik ni izkazal zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na ugotovljena odločilna dejstva. Zato sodišče ni storilo uveljavljanih kršitev, ki bi vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Kršitev kazenskega zakona, ki je zahteva konkretno ne opredeli, naj bi bila podana, ker bi oškodovanec glede na izvedensko mnenje lahko preprečil prometno nesrečo z zmernim zaviranjem, zaradi česar ni vzročne zveze med dejanjem obsojenke in posledicami, ki so nastale. Po oceni vložnika zahteve mokro vozišče in neznano vozilo, katerega obstoj ni dokazan, nista opravičilo za neustrezno reakcijo oškodovanca, ki bi v danih voznih razmerah moral reagirati ustrezno. Vprašanje vzročne zveze je zagovornik problematiziral že v pritožbi. Sodišče druge stopnje je pri tej presoji izhajalo iz obsojenkinega načina vožnje v prometni situaciji, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje ter zaključilo, da oškodovančeva reakcija z močnim zaviranjem ni pretrgala vzročne zveze. Takšno presojo je sodišče druge stopnje tudi utemeljilo z razumnimi razlogi. Sicer pa navedbe zahteve glede obstoja oziroma neobstoja vzročne zveze pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Kljub temu je potrebno poudariti, da vzročno zvezo prekine bodisi poznejše ravnanje drugih oseb, če ima znake kaznivega dejanja in če tako ravnanje drugih oseb preusmeri vzročno verigo, bodisi poznejši dogodki ali ravnanja drugih oseb, ki sicer nimajo narave kaznivega dejanja, so pa takšnega pomena, da povsem preusmerijo vzročni potek oziroma povsem odpravijo učinke prvotnega ravnanja, vzročno zvezo pa lahko prekinejo tudi elementarni dogodki. Reakcija oškodovanca, ki je pravilno vozil po prednostni cesti, in ki je posledica obsojenkinega ravnanja, ko je z neprednostne ceste speljala v križišče, ni okoliščina, ki je prekinila vzročno zvezo. Nevarno situacijo, ki je bila vzrok za oškodovančevo ukrepanje, je s kršitvijo 1. odstavka 23. člena ZVCP povzročila obsojenka. Zato za presojo njene krivde ni odločilno, ali je bila v danem položaju oškodovančeva reakcija ustrezna.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, zato je zahtevo zagovornika obsojene B.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).