Jedro

Pojem preskrbe s pitno vodo po določbi 11. člena Navodila je treba razlagati v povezavi s pojmom komunalne opremljenosti zemljišča. Kot komunalo opremljeno zemljišče je po presoji Vrhovnega sodišča mogoče šteti le takšno zemljišče, ki je povezano z javno komunalno infrastrukturo. To pa pomeni, da se pogoj preskrbe s pitno vodo oziroma dostopa do priključka za preskrbo s pitno vodo po določbi 11. člena Navodila nanaša na možnost priključitve na sistem vodnega omrežja, ki je del javne komunalne infrastrukture, kar pa naravni izvir pitne vode ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 7. 2006, s katero je ta zavrnila njihovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Brežice z dne 8. 5. 2006. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo Slovenski odškodninski družbi, d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju SOD) naložil, da v korist upravičenca A.A. v tam navedenem roku izroči obveznice SOD v vrednosti 36.890,61 DEM kot odškodnino za tam navedena podržavljena zemljišča. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da zemljišče, ki ne leži na območju mesta ali naselja mestnega značaja, ob neizpolnjenem pogoju preskrbe s pitno vodo, ni mogoče opredeliti kot komunalno opremljeno zemljišče oziroma zemljišče, ki bi ga bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, ter zato tudi ne kot takega vrednotiti po določbah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Ni namreč sporno, da ni izkazana možnost priključka na javni vodovod v oddaljenosti 100 m. Izkazana pa tudi ni predpisana oddaljenost od priključka za preskrbo s pitno vodo, saj kot takega priključka ni mogoče šteti izvira – studenca, temveč le tak priključek, ki zagotavlja možnost priključitve na sistem za distribucijo kot sistem za preskrbo s pitno vodo.

3. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj bi bila ob drugačnem vrednotenju zemljišč odškodnina v obveznicah znatno večja, in sicer za vsaj 320.000,00 DEM. Revizijo vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menijo, da obe zemljišči izpolnjujeta vse pogoje za komunalno opremljenost glede na določbe Navodila. Pri razlagi materialnega prava glede pogoja oskrbe s pitno vodo se je sodišče omejilo le na jezikovno razlago, uporabiti pa bi moralo vsaj racionalno ali sistematično metodo. Trdijo, da je sicer nesporno, da je oddaljenost zemljišč od javnega vodovoda manjša od 100 m. Ni mogoče enačiti zemljišč, ki nimajo lastnega vira oskrbe s pitno vodo, in zemljišč, ki takšno oskrbo imajo, kakršna so tudi obravnavana zemljišča. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj izpodbijani del dokončnega upravnega akta presega 20.000 eurov, pravica stranke pa je izražena v denarni vrednosti.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. V tej zadevi je sporno, ali sta bili obravnavani zemljišči ob podržavljenju komunalno opremljeni v smislu določb Navodila, sprejetega na podlagi prvega odstavka 85. člena v zvezi s 44. členom Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Od odgovora na to vprašanje pa je odvisna pravilna določitev zneska odškodnine v obliki obveznic SOD.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da morajo biti pogoji, določeni v drugem oziroma tretjem odstavku 11. člena Navodila, kumulativno izpolnjeni, da se zemljišče lahko šteje kot komunalno opremljeno oziroma takšno, ki ga je možno opremiti brez večjih stroškov. Če torej eden izmed pogojev, navedenih v drugem odstavku (na zemljišču zgrajena dovozna pot, ki je priključena na javno cestno omrežje, in urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo) oziroma tretjem odstavku (nahajanje zemljišča v 60 m pasu ob javni dovozni poti, priključeni na javno cestno omrežje; do 100 m oddaljenost od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo; do 200 m oddaljenost od priključka na nizkonapetostno električno omrežje) 11. člena Navodila, ni izpolnjen, ne gre za komunalno opremljeno zemljišče oziroma za zemljišče, ki ga je možno opremiti brez večjih stroškov.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se pogoj preskrbe s pitno vodo nanaša na možnost priključitve na sistem za preskrbo s pitno vodo. Urejena preskrba s pitno vodo po drugem odstavku 11. člena Navodila oziroma oddaljenost do 100 m od priključka za preskrbo s pitno vodo po tretjem odstavku 11. člena Navodila je eden izmed kumulativno določenih pogojev, da se zemljišče lahko vrednoti kot komunalno opremljeno. Pojem preskrbe s pitno vodo po navedenih določbah Navodila je zato treba razlagati v povezavi s pojmom komunalne opremljenosti zemljišča. Kot komunalo opremljeno zemljišče je po presoji Vrhovnega sodišča mogoče šteti le takšno zemljišče, ki je povezano z javno komunalno infrastrukturo. To pa pomeni, da se pogoj preskrbe s pitno vodo oziroma dostopa do priključka za preskrbo s pitno vodo po določbah 11. člena Navodila nanaša na možnost priključitve na sistem vodnega omrežja, ki je del javne komunalne infrastrukture. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da naravnega izvira pitne vode na obravnavanih zemljiščih ni mogoče šteti za preskrbo s pitno vodo v smislu določb drugega oziroma tretjega odstavka 11. člena Navodila.

10. Revizijska trditev, da je oddaljenost obravnavanih zemljišč od javnega vodovoda manjša od 100 m, glede na dejansko stanje, kakršno izhaja iz odločbe prvostopenjskega upravnega organa, predstavlja ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 v reviziji ni mogoče uveljavljati.

11. Ker torej v obravnavani zadevi eden izmed kumulativno predpisanih pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 11. člena Navodila ni izpolnjen, obravnavanih zemljišč že iz tega razloga ni mogoče šteti kot komunalno opremljene in zato vrednotiti po določbi 14. člena Navodila. Upravni organ je ravnal pravilno, ko je na podlagi določbe prvega odstavka 15. člena Navodila za vrednotenje obravnavanih zemljišč uporabil določbe Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije.

12. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ker se v obrazložitvi izpodbijane sodbe, potem ko je presodilo, da je upravni organ pravilno ugotovil, da ni izpolnjen eden izmed kumulativno predpisanih pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 11. člena Navodila, ni ukvarjalo s presojo obstoja ostalih pogojev iz navedenih določb Navodila.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.