Jedro

V primeru, ko je nastala terjatev pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in je sodišče izdalo sklep o izvršbi pred uveljavitvijo Zakona o denarni enoti Republike Slovenije ter o uporabi denarne enote Republike Slovenije, pravdni stranki pa sta pogodbo sklenili pred osamosvojitvijo Slovenije in se izstavljen račun glasi na dinarje, je sodišče utemeljeno prisodilo tožeči stranki terjatev v tolarjih in ne v HRD.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi z dne 17.6.1991 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 37.080,00 SIT s pripadki in za izvršilne stroške ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči pravdne stroške.

Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila pritožbo v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Trdi,da je sodišče prisodilo tožeči stranki vtoževano terjatev v tolarjih, čeprav je tožena stranka izpodbijala zahtevek glede valute, to je vrednosti zneska v tolarjih. Trdi, da datum vložitve zahtevka za uveljavljanje terjatev v slovenski valuti ni bistven, ampak pravnomočna sodna odločba, ki pa pred osamosvojitvijo Republike Slovenije ni postala pravnomočna. Zato pride v poštev akt o nastanku terjatve, pogodba in račun za dobavljeno blago. Tožeča stranka je pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Hrvaški. Tudi ta je sprejela odlok o uveljavitvi hrvaškega dinarja kot plačilno sredstvo na teritoriju Republike Hrvaške. Po določilu prvega odst. 318. čl. ZOR je plačilni kraj pri SDK Podružnici v S. Potrebno je uporabiti MZP, ki v 20. čl. določa, da se pri prodaji uporablja pravo prodajalca. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov in naj sodišče o stroških obeh strank odloči glede na uspeh v pravdi, to je glede na valutno razmerje SIT - HRD ter sodbo spremeni tako, da se znesek glavnice glasi v tolarski protivrednosti 37.080,00 HRD.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopne sodbe.

Ob pravilni ugotovitvi odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka vložila izvršilni predlog pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, da je obveznost nastala še v letu 1990 in glede na to, da je sodišče izdalo sklep o izvršbi dne 17.6.1991 je pravilno uporabilo 8. čl. Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije iz katerega izhaja, da se šteje, da so zneski, navedeni med drugim tudi v pogodbah in računih nastalih do uveljavitve tega zakona, navedeni v denarni enoti Republike Slovenije, torej v SIT. Glede na navedeno tudi ni mogoče uporabiti določila Zakona o ureditvi kolizije Zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih.

Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odst. 354. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo po 368. čl. ZPP.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel glede na določbo prvega odst. 166. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP.