Jedro

Pravni standard "dalj časa trajajoča življenjska skupnost" predstavlja t.i. izvenzakonsko skupnost, kot jo definira prvi odst. 12. člena ZZZDR. Zato vnuk pokojnega najemnika stanovanja ne more zahtevati sklenitve najemne pogodbe, pa čeprav je z njim (najemnikom) živel v dalj časa trajajoči ekonomski skupnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva, da tožena stranka z njo sklene najemno pogodbo za štirisobno stanovanje v L., zavrne.

Tožnica mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 16.957,50 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 10.640,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora s tožnico skleniti najemno pogodbo za štirisobno stanovanje v L. Zoper to sodbo se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno pojmovalo dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. Kdo so ožji družinski člani, taksativno našteva 6. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91-I in 21/94, v nadaljevanju SZ) in med njimi ni vnukov. To pomeni, da lastnik stanovanja z vnukom najemnika ni dolžan skleniti najemne pogodbe. Razlago za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost je treba poiskati v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 14/89 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR), ki tako skupnost definira kot skupnost moškega in ženske.

Pomembna je tudi določba 147. člena SZ, ki določa, da se v primeru smrti imetnika stanovanjske pravice pred sklenitvijo najemne pogodbe prenese pravica sklenitve najemne pogodbe na uporabnika skladno z Zakonom o stanovanjskih razmerjih. Zakon o stanovanjskih razmerjih pa v 16. členu določa, da pridobi stanovanjsko pravico v primeru smrti imetnika stanovanjske pravice njegov zakonec. To velja tudi za moškega in žensko, katerih dalj časa trajajoča življenjska skupnost z imetnikom stanovanjske pravice ima po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih enake pravne posledice kot zakonska zveza. Ker se Stanovanjski zakon navezuje na Zakon o stanovanjskih razmerjih, gre pri 56. členu SZ za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost v smislu ZZZDR, ne pa za t.i. ekonomsko skupnost. Ob uveljavitvi SZ je bila imetnica stanovanjske pravice sedaj pok. H. A., s katero je tožena stranka sklenila najemno pogodbo. S sklenitvijo najemne pogodbe pa je za razrešitev pozneje nastalih pravnih razmerij pravna podlaga zgolj SZ. Zato se glede vsebine najemne pogodbe, ki naj bi jo morala tožena stranka skleniti s tožnico, tožena stranka ne strinja z določbo, da je ob sklenitvi pogodbe M. L. bila imetnica stanovanjske pravice. SZ v 141. členu določa, da stanovanjska pravica preneha z dnem sklenitve najemne pogodbe. Vprašljiva je tudi vsebina najemne pogodbe glede določila katerih vsebina izhaja iz imetništva stanovanjske pravice.

Tožnica je odgovorila na pritožbo, pri čemer oporeka pravnemu naziraju tožene stranke in opozarja, da je bila čustveno močno navezana na svojo babico, saj je z njo živela 33 let. Sodišče prve stopnje je uporabilo stanovanjsko zakonodajo v skladu s temeljnim načelom pravičnosti in poštenja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo vsebino pravnega standarda "dalj časa trajajoča življenjska skupnost". Da SZ v 6. členu pri tem ni imel v mislih vsakršne dalj časa trajajoče življenjske skupnosti dveh oseb, marveč le t.i. izvenzakonsko skupnost, izhaja že iz gramatikalne in logične razlage določb prvega odst. 6. člena. Ta poleg zakonca in osebe, s katero živi lastnik (oz. najemnik) v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, določa kot ožje družinske člane še njune otroke oz.

posvojence (ter starše, posvojitelje ter osebe, ki sta jih po zakonu dolžna preživljati). To že samo po sebi z logično nujnostjo govori, da morata biti lastnik oz. najemnik in oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, različnega spola. Da je treba kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost razumeti le t.i. izvenzakonsko skupnost, potrjuje tudi primerjava z določbo prvega odst. 5. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR), ki je poznal dve vrsti skupnosti: Izvenzakonsko, ki jo je definiral podobno kot prvi odst. 6. čl. SZ, torej kot "dalj časa trajajočo življenjsko skupnost" in ekonomsko skupnost. SZ, ki je restriktivnejši od ZSR, med ožje družinske člane ne šteje oseb, ki z lastnikom oz. najemnikom (najmanj dve leti) živijo v ekonomski skupnosti. Toliko manj je zato logično, da bi med ožje družinske člane štel kogarkoli, ki živi z njim v "dalj časa trajajoči življenjski skupnosti". To stališče podpira tudi sistematična razlaga zakona, ki izhaja iz zahteve po polni medsebojni usklajenosti pravnih norm in njihovem vključevanju v koherenten pravni sistem. Zato pomena besed "dalj časa trajajoča življenjska skupnost" v prvem odst. 6. člena SZ ni mogoče pojmovati drugače kot ga pojmujejo ostale določbe tega zakona (primerjaj prvi odst. 56. člena in prvi odst. 147. člena) in drugi zakoni (npr. drugi odst. 10. člena Zakona o dedovanju - Ur. l. SRS št. 15/76 in 23/78, 19. in 23. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti - Ur. l. RS št. 5/91, 77. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS št. 12/92, 30. člen Zakona o socialnem varstvu - Ur. l. 54/92, drugi odst. 21. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - Ur. l. RS št. 9/92, itd.), zlasti pa ZZZDR, ki v prvem odst. 12. člena prav tako govori o dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo status ožjega družinskega člana sedaj pokojne imetnice stanovanjske pravice, ker da je z njo živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, je na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. tč. 373. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo prve stopnje, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odst. 166. člena ZPP).

Tožnica, ki je v pravdi popolnoma propadla, mora toženi stranki povrniti pravdne stroške (prvi odst. 154. člena ZPP), ki predstavljajo znesek, ki bi se stranki priznal kot nagrada za odvetnika (163. člen ZPP). Stroški (tako tisti pred sodiščem prve stopnje kot stroški pritožbenega postopka) so odmerjeni v skladu s Tarifo o odvetniških storitvah.