Jedro

Organ je svojo odločitev sprejel po ugotovitvi, da tožnik prosi za dodelitev BPP za vložitev revizije in/oziroma zahtevek za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 2. 2017, izdanem v izvršilnem postopku, torej na podlagi ZIZ, po katerem revizija ni dovoljena, zahtevo za varstvo zakonitosti pa lahko vloži le državni tožilec. S takim zaključkom se strinja tudi sodišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, II Ip 2962/2017 z dne 20. 12. 2017. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ pri presoji vsebinskega pogoja za dodelitev BPP tožniku po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotovil, da je tožnik prošnji priložil sklep Višjega sodišča v Ljubljani, II Ip 2962/2017 z dne 20. 12. 2017, s katerim je v I. točki izreka sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 5. 4. 2017 razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 2.757,84 EUR od 2. 5. 2009 dalje do 8. 3. 2014 ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, v preostalem pa tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka. Glede na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) zoper pravnomočno odločbo, izdano v izvršilnem postopku, ni dovoljena revizija (10. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), zahtevo za varstvo zakonitosti pa lahko vloži le državni tožilec. Organ za BPP je zato prošnjo tožnika zavrnil. 2. Tožnik je v tožbi navedel, da gre za prometno nesrečo, v kateri se je leta 2000 vanj zaletel avtobus. Tožniku so takrat pripisali stroške v višini 4.000,00 do 5.000,00 EUR. Mogoče zaradi neuspešnega dela odvetnika. Ker ni uspel s pritožbo v II. in III. točki izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, rabi poštenega odvetnika, da bi napisal revizijo, ustavno pritožbo, itd oziroma da bi lahko vložil predlog za obnovo postopka. Odškodnina v zvezi z nesrečo še ni bila urejena. Zavarovalnica bi morala biti poštena, saj se je vedelo, da nesreče ni zakrivil tožnik. Prejema samo 420 EUR invalidske pokojnine in 64 EUR varstvenega dodatka. Smiselno je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, določi odvetnika oziroma mu odobri brezplačno pravno pomoč.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi. Opozorila je, da navedbe v tožbi niso usmerjene v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da Evropska konvencija o človekovih pravicah varuje predvsem pravico do poštenega sojenja. Postopek v zvezi s prometno nesrečo pa se njemu zdi nepošten, kar podrobneje obrazlaga. Ne razume, zakaj mu ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč glede na njegovo situacijo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP iz razloga neizpolnjevanja vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

7. Organ je svojo odločitev sprejel po ugotovitvi, da tožnik prosi za dodelitev BPP za vložitev revizije in/oziroma zahtevek za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, II Ip 2962/2017 z dne 20. 2. 2017, izdanem v izvršilnem postopku, torej na podlagi ZIZ, po katerem revizija ni dovoljena, zahtevo za varstvo zakonitosti pa lahko vloži le državni tožilec.

8. S takim zaključkom se strinja tudi sodišče. 9. Iz določb ZIZ, ki jih je pri svoji presoji uporabil tudi organ za BPP in ki se nanašajo na obravnavano zaprošeno obliko BPP, izhaja, da zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena revizija (10. člen ZIZ), pravilno pa je tudi stališče organa za BPP, da je zahteva za varstvo zakonitosti pravno sredstvo, ki ga lahko vloži le državni tožilec. Zakon o pravdnem postopku, ki se glede na 15. člena ZIZ smiselno uporablja v postopku izvršbe in zavarovanja, v 385. členu namreč določa, da lahko zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo v treh mesecih vloži državno tožilstvo. Tožnik torej ni upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti. Organ za BPP pri zadnjem stališču (torej glede možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti) predpisa, ki to določa, sicer ni navedel, vendar to ne pomeni take pomanjkljivosti odločbe, ki bi terjala njeno odpravo.

10. Tožnik v tožbi navaja, da so mu bili napačno pripisani stroški v višini 4.000 do 5.000 EUR v postopku, ki je tekel zaradi odškodnine v zvezi s prometno nesrečo, zaradi česar bi potreboval odvetnika, ki bi vložil tam navedena pravna sredstva za izpodbijanje (še) II. in III. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje. Tožnik torej v tožbi ugovarja nezakonitosti postopka, na podlagi katerega je bil (potem) uveden izvršilni postopek, česar pa v tem upravnem sporu, ko se presoja zakonitost odločitve organa za BPP, ne more uveljavljati, temveč bi moral te ugovore uveljavljati v postopku, v katerem se je odločalo o (za tožnika očitno) sporni odškodnini, torej v (predhodnem) pravdnem postopku, za to, da bi lahko dosegel drugačno določitev glede odškodnine in posledično glede prisojenih stroškov, ki jih je dolžan plačati in ki so sedaj predmet izvršbe.

11. Drugačne odločitve v zadevi tožnik tudi ne more doseči s sklicevanjem na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in iz nje izvirajočo pravico do poštenega sojenja (6. člen). Iz te določbe EKČP namreč ne izhaja, da bi država v civilnih zadevah (za kar v tem primeru tudi smiselno gre) morala prosilcu vedno zagotoviti brezplačno pravno pomoč. Tako sklepanje dopušča razlaga z arg. a contrario določbe tretjega odstavka navedenega člena EKČP, po kateri gre taka pravica, (le) obdolžencem v kazenskem postopku in še to omejena z obstojem razlogov pravičnosti. Kot je tožniku pojasnil že organ za BPP, mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati vse pogoje, ki jih za pridobitev te pravice določa ta zakon, torej ZBPP, ki pa jih tožnik nedvomno ne izpolnjuje.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.