Jedro

Tožnica je nepravilno uporabila predmetni podest, ker ga je uporabila za ples in na način, da je premagala višinsko razliko najmanj 1 meter od podesta do tal in zlezla na podest, čeprav za dostop nanj ni bilo stopnic in čeprav je videla, da služi za odlaganja hrane in pijače in čeprav so bile na podestu nalepke za nevarnost padca, ki jih je lahko videla najkasneje ob tem, ko se je vzpela na podest in čeprav je na njem že plesala njena prijateljica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženka plača 34.332,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2015 dalje do plačila in povrne stroške pravdnega postopka (točka I izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške 49,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka tožnice. Podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi glede zatrjevane objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca ni v zadostni meri upoštevalo, da pod podestom ni bilo tal in da je pod njim bila luknja globine 3 do 4 metre. Obstaja številna sodna praksa, ki padce z višine več kot 2 metra obravnava po objektivni odgovornosti. Tožena stranka (verjetno prav: tožnica) je prepričana, da obod zaprte in okrogle oblike, tudi če je na njem položen snemljiv, lesen, doma narejen pokrov, podest), predstavlja nevarno stvar zaradi povečane nevarnosti za nastanek škode. Kljub temu, da je objektivno odgovornost treba obravnavati restriktivno, tožnica meni, da je zaradi višine podesta in njegove netrdnosti, upoštevajoč, da je zavarovanec toženke vedel, da se gostje vzpenjajo na mize in podest ter na njem plešejo (pričakovan dogodek) in dejstvo, da je zavarovanec toženke kot lastnik lokala bil dolžan ravnati s povečajo skrbnostjo dobrega strokovnjaka, predstavljal povečano nevarnost in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da objektivna odgovornost ni podana. Dogodek ni bil nepričakovan, prav tako ni bil neodvrnljiv, saj bi zavarovanec toženke lahko obod pustil odprt ali bi ga snel, ko je odstranil hrano ali pa bi podest naredil tako trden, da se ne bi zrušil, če bi se kdo nanj povzpel. Sodišče prve stopnje pa je samo zapisalo v zadnjem stavku točke 19 obrazložitve, da je vodja lokala izpovedal, da se je predvidevalo, da se kaj takega lahko zgodi. Toženka (verjetno prav: tožnica) izpostavlja sodbo VSL I Cp 756/2009, kjer je sodišče odločilo: skoraj k tlom spuščena opozorilna neoznačena veriga, ki je sovpadala z barvo tal, v večernem času, ko je bila vidljivost slaba, predstavlja nevarno stvar, čeprav je bila sama zapora z verigo postavljena v skladu s predpisanimi standardi, oziroma vsaj ne v nasprotju z njimi. Glede na navedeno sodno prakso je po mnenju tožnice podest na višini 3 do 4 metre sigurno bolj nevaren, kot veriga tik nad tlemi. Zavrnitev odškodninskega zahtevka, ker naj ne bi bila podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca, je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da naj bi toženkin zavarovanec že s tem, ko naj bi podest opremil z opozorilnimi nalepkami, ukrenil vse potrebno in ravnal s potrebno skrbnostjo po pravilih svoje stroke ter da ni zanemaril potrebne dolžnosti, da goste opozori na morebitno nevarnost. Toženka se s takšno obrazložitvijo ne strinja in meni, da same nalepke lastnika lokala ne morejo razbremeniti odgovornosti, tudi če bi dejansko bile nameščene na podestu, kar pa v dokaznem postopku ni bilo zagotovo potrjeno. Glede na to, da je vodja lokala izpovedal, da se je zavedal, da se lahko zgodi škodni dogodek, je bilo zgolj lepljenje nalepk po mnenju toženke premalo, da bi se razbremenil odgovornosti. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev zgolj na izpoved ene od prič, pri čemer so ostale priče izpovedale bistveno več, kot je njihove izpovedbe ocenilo sodišče prve stopnje, s čimer je podana protispisnost. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve ugotovilo, da je na podestu bilo pet opozorilnih nalepk, navedeno pa je trdila zgolj priča D. C.. Nobena od ostalih prič tega ni potrdila, nasprotno. Priča A. C. je potrdila, da opozorilnih nalepk ni bilo. Da ni bilo opozorilnih nalepk, je potrdila tudi priča N. R., saj iz prepisa zvočnega posnetka izhaja, da je priča na vprašanje sodišča, ali je videla kakšne opozorilne nalepke, odgovorila: ″Ne, ne bi mogla reči″. V zvezi z nadaljnjimi vprašanji o opozorilnih nalepkah se je priča sklicevala na svojo pisno izjavo z dne 10. 4. 2016, v kateri je navedla, da nalepk ni bilo. Sodišče prve stopnje se do izjave priče ni opredelilo, zgolj zaključilo je, da njena pisna izjava glede na dve in polletni zamik ni prepričljiva. Svojega zaključka o neprepričljivosti pisne izjave ni v zadostni meri obrazložilo glede na dejstvo, da je sledilo izjavi D. C., ki pa je bila podana pet let po škodnem dogodku. Priča N.Š. se nalepk ni spomnila, kar potrjuje navedbo tožnice, da nalepk ni bilo in ne ugotovitev sodišča, da so opozorila v obliki nalepk bila podana. Priča A. R. je v nasprotju s pričo D. C. povedal, da sta bili na podestu dve nalepki, posledično izpovedbi prič nista bili skladni. Priča T. K. je potrdil, da v letu 2013 sploh ni bil na kraju škodnega dogodka in da je le opravljal poizvedbe v zvezi s fotografijo, ki jo je v spis vložila toženka. Povedal je, da je pri raziskovanju ugotovil, da bi te nalepke lahko bile protestne nalepke v zvezi s študentskim delom in še, da misli, da iz te fotografije ne vidi, kaj je na teh nalepkah. Sodišče prve stopnje je brez dokaznega predloga pravdnih strank opravilo poizvedbe o obliki znaka, ki so ga študentje uporabljali na protestih v zvezi s študentskim delom in na podlagi svojih ugotovitev o obliki znaka obrazložilo, da je na le-tem bila obroba rdeče barve in ne črne in da je v njem bil piktogram človeka z lopato. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbe pravdnega postopka, ker 7. člen ZPP določa, da sme sodišče izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le, če iz obravnave izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, svoje odločbe pa ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. S tem je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer je s tem bila pravdnim strankam kršena pravica, da se do poizvedb sodišča, ki jih je le-to opravilo po zaključku glavne obravnave, opredeli. Zaradi nezakonitega postopanja strankama ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Brez trditvene podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje navedlo, da je življenjsko manj verjetno, da bi študenti lepili nalepke na tuj inventar, tudi do le-tega tožnici ni bila dana možnost opredelitve. Glede na življenjske izkušnje je namreč prav nasprotno, ob protestih se nalepke lepijo vsepovsod, še posebej na mesta, kjer so lahko vidne javnosti, ne glede na to, čigav je inventar. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izvedenimi dokazi navedlo, da je s prostim očesom na podestu videti opozorilne rumene nalepke s črno obrobo in piktogramom, ki ob pozornem pogledu ustreza vsebini piktograma za opozorilni znak ″nevarnost padca″. Iz fotografije ni razviden piktogram. Zapisalo je, da je nalepko kot znak za nevarnost padca prepoznala priča C., iz prepisa zapisnika pa izhaja, da ga priča K. ni prepoznala in da je obrazložila, da se iz fotografije ne vidi, kaj je na nalepki. Sodišče prve stopnje je dalje obrazložilo, da je dalo prednost objektiviziranemu listinskemu dokazu - fotografiji, iz katere pa ne izhaja, kar ugotavlja sodišče prve stopnje. Tako je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki, oziroma prepisi. Nekritično in neutemeljeno je v celoti sledilo izpovedbi C., ne pa ostalim pričam, pri čemer ni obrazložilo razlogov za tovrstno odločitev. Pričanje priče C. šteje za neverodostojno, ker naj bi bil bolj pozoren na poškodovano partnerico, kot pa na dele podesta, ki jih je nesel ven. Tako odločitev argumentira z navedbo, da je priča C. izpovedala, da je odnesla dva dela podesta, C. pa, da je le-ta bil sestavljen iz treh delov, pri tem pa sodišče prve stopnje spregleda, da je C. povedal, da je nosil ostanke podesta, C. pa je izpovedal, da se je zlomil zgolj en del podesta, in sicer sredinski. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da bi nalepke morale biti vsem vidne. To ugotovitev je obrazložilo z navedbami prič, da je tekom večera bila s podesta odstranjena hrana in pijača, pri tem pa ni upoštevalo, da so priče prav tako povedale, da so na podest odlagale jakne. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so nalepke bile vidne, če so sploh bile nalepljene, nobena od prič ni izpovedala, da je nalepke tistega večera videla. V skladu s sodno prakso za ekskulpacijo ne zadostuje, da so postavljeni opozorilni znaki, če so le-ti premalo opazni in neučinkoviti. To izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 513/2017, iz sodbe VSL I Cp 2550/2013 in sodbe VSL III Cp 717/2014. Če ne bi prihajalo do tega, da so obiskovalci plezali na podest, vodja D. C. ne bi opozarjal, da se to ne sme delati. Prav tako je pred tožečo stranko že nekaj minut na podestu plesala N. R.. Priče so potrdile, da je bil kraj škodnega dogodka slabo osvetljen, da so luči bile zatemnjene, oziroma ugasnjene, tako priča N. R. in D. C.. Opozorilni znaki na mestih, kjer so pokriti s prtom, hrano ali bundami, ne morejo šteti kot zadostno opozorilo in izpolnjeno dolžnost gostincev, da so dolžni zagotoviti varnost gostov. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj se ne strinja z navedbami tožnice, da je življenjsko in izkustveno preverljivo, da se v nočnih lokalih pleše tudi na podestih, ki so postavljeni višje od tal in da imajo nočni lokali pogosto postavljene tovrstne podeste prav z namenom plesa na njih. Navedlo je zgolj, da so priče povedale, da je namen podesta bil zakriti luknjo, kar ne pomeni, da goste niso šteli, da gre za površino namenjeno plesu. Če gosti ne bi videli podesta kot plesno površino, C. ob prihodu gostov na začetku zabave, na le-to je tožnica zamudila, ne bi opozarjal, da se ne smejo vzpenjati nanj. Tekom dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da je bil podest domače izdelave, posledično je bilo jasno, da ni imel nobenih atestov ali zagotovil proizvajalca, da ustreza kakršnimkoli standardom. Toženka (verjetno prav: tožnica) ni našla posebnih tehničnih predpisov za izdelavo podesta nad odptino v lokalu, saj ne gre za običajno opremo. Če je sodišče menilo, da tak predpis obstaja, bi ga lahko upoštevalo, tako kot si je samo pridobilo znake za nevarnost in upoštevalo Pravilnik o varnostnih znakih - nevarnost padca iz Pravilnika, ne da bi to navajala ali kot dokaz predložila toženka, sodišče je stranki obravnavalo neenako. Toženka se zaveda, da je za škodni dogodek tudi sama delno odgovorna, nikakor pa ne v celoti, kot je razsodilo sodišče prve stopnje.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala pritožbenim trditvam in predlagala zavrnitev pritožbe. Navajala je, da tožnica v pritožbi navaja nova dejstva in pritožbeno sodišče naj šteje, da je prekludirana: da je bil podest narejen doma, ker takšnih navedb ni nikoli podala in so tudi sicer brez osnove, tekom postopka ni podala ustrezne trditvene podlage o neustreznosti podesta, kar je sodišče še posebej obrazložilo v točki 23 izpodbijane sodbe, pritožbeni očitek neenakopravne obravnave pa je neutemeljen. Pritožbeno sklicevanje na navedene judikate je neutemeljeno, ker so neprimerljivi. Ni podana protispisnost, sodišče je izjave strank in prič ocenilo ter med seboj primerjalo. Tožnica neutemeljeno in le deloma povzema posamezne dele izpovedb zaslišanih prič, toženka še posebej izpostavlja, da je priča Cvek vnaprej izpovedala, da ni bilo gor nobene tiste tako kot rumene nalepke, čeprav mu je sodišče kasneje predočilo fotografije, kar je sodišče utemeljeno upoštevalo pri presojo verodostojnosti omenjene priče. S pritožbo je nedopustno širiti trditveno podlago, saj je zato prepozno (osvetljenost prostora, narava podesta in podobno).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nedovoljene pritožbene novote so pritožbene trditve: - da škodni dogodek ni bil neodvrnljiv, da bi zavarovanec toženke lahko obod pustil odprt ali bi ga snel, ko je odstranil hrano, - da je bil prostor slabo osvetljen, luči zatemnjene in ugasnjene, - da podest ni imel nobenih atestov in zagotovil proizvajalca, da ustreza kakršnimkoli standardom.

Teh trditev tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, v pritožbi pa ni izkazala, da jih ni mogla podati pravočasno brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Tožnica sicer nikoli ni zatrjevala ničesar o obstoju višinskih razlik na pohodni površini in ničesar o kakšnih stopnicah, ki naj bi bile osvetljene, tudi kraj nastanka škodnega dogodka ni bil niti na pohodni površini niti na stopnicah.

6. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica z lastno izpovedbo zanikala svojo trditev, da je bil na podestu sprva prt. Nerelevantna pa je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so priče izpovedale, da so na podest odlagale jakne. Tožnica namreč ni zatrjevala, da zaradi na podest odloženih predmetov nalepk za nevarnost padca ni videla, ampak je trdila, da nalepk za nevarnost padca sploh ni bilo na podestu.

7. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbi, da iz fotografije (priloga B 3) ne izhaja ugotovitev sodišča, da so na podestu vidne opozorilne nalepke. Iz te fotografije sta brez dvoma vidni in prepoznavni kot opozorilni nalepki za nevarnost vsaj dve nalepki. Jasno je vidna trikotna oblika s črno obrobo in rumenim poljem ter črno obarvano silhueto človeškega telesa, ki pada (vsebina piktograma za opozorilni znak ″nevarnost padca″). Ob ugotovljenem in neizpodbijanem dejstvu, da je bila fotografija v prilogi B 3 posneta 12. 10. 2013 in prav tako neizpodbijani ugotovitvi, da tožnica ni zatrjevala, da bi bil podest zamenjan v času od 12. 10. 2013 do 26. 10. 2013 (torej do dneva nastanka škodnega dogodka), pritožba ne more izpodbiti pravilnosti dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil podest v času škodnega dogodka opremljen z opozorilnimi nalepkami, ki so morale biti vidne vsem prisotnim ob njihovi zadostni in pričakovati pozornosti, ker je takšen zaključek prepričljiv in temelji na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov. Dejstvo je, da sta bili na podestu vsaj dve opozorilni nalepki, kot je to izpovedala priča R., zato neskladnost izpovedb prič C. in R. glede števila nalepk ne more ovreči pravilnosti zaključka, da so na podestu bile opozorilne nalepke.

8. Pritožba sama povzema, da je priča R. na vprašanje sodišča, ali je videla kakšne opozorilne nalepke, zaslišana kot priča odgovorila: ″Ne, ne bi mogla reči″. Glede na tako njeno izpovedbo je zaključek sodišča prve stopnje o neprepričljivosti njene pisne izjave povsem prepričljiv in pravilen. Povsem neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje sledilo izjavi D. C., ki je bila podana pet let po škodnem dogodku. Vse priče so bile zaslišane pet let po dogodku, to izhaja iz spisovnega gradiva. Brez dvoma ima večjo dokazno moč izpovedba zaslišane priče, ki je opozorjena na posledice krivega pričanja, kot pa pisna izjava priče, ki jo pridobi pravdna stranka izven postopka in brez opozorila priči o posledicah podaje krive izjave.

9. Pritožba sama trdi, da se N.Š., zaslišana kot priča, ni spomnila nalepk. V nadaljevanju pa zmotno sklepa, da to potrjuje navedbo tožnice, da nalepk ni bilo in ne ugotovitve sodišča so opozorila v obliki nalepk bila podana. Takšna izpovedba priče po presoji pritožbenega sodišča potrjuje le to, da priča ni vedela izpovedati niti o obstoju niti o neobstoju opozorilnih nalepk. Sodišče prve stopnje pa pravilno ni dokazno ocenilo njene izpovedbe z zaključkom, da potrjuje obstoj opozorilnih nalepk.

10. Priča T. K. je v izpovedbi res potrdil, da v letu 2013 ni bil na kraju škodnega dogodka in da je le opravljal poizvedbe v zvezi s fotografijo, ki jo je v spis vložila toženka. Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da fotografija v prilogi B3 predstavlja stanje podesta v času škodnega dogodka. Po presoji pritožbenega sodišča ni pomembno, kaj iz te fotografije zmore razbrati priča, odločilno je, ali je sodišče prve stopnje pravilno razbralo in ugotovilo vsebino te fotografije, ki je dokaz. Pritožbeno sodišče pa ne more pritrditi pritožbi, da iz fotografije v prilogi B 3 ne izhaja ugotovitev sodišča, da so na podestu vidne opozorilne nalepke, pritožbeno sodišče po vpogledu priloge B 3 ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Tudi pritožbeno sodišče je po vpogledu v fotografijo v prilogi B3 na njej prepoznalo vsaj dve opozorilni nalepki trikotne oblike in rumene barve s črno obrobo ter črno silhueto človeškega telesa, ki pada. Če tožnica iz fotografije ne razbere opisane oblike in barve nalepk, to ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izpovedbe prič C., C., R., Š. in R. ter pravilno dokazno ocenilo fotografijo v prilogi B3 ter tako pravilno ugotovilo dejstvo, da je podest bil v času škodnega dogodka opremljen z nalepkami z opozorilom za nevarnost padca, in sicer vsaj z dvema nalepkama. Očitek o protispisnosti (in s tem očitek o storjeni bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je torej povsem neutemeljen in tudi ne drži pritožbena trditev, da je svojo odločitev sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izpovedbo ene od prič. Priči C. in R. sta izpovedala o obstoju opozorilnih nalepk, priča C. je obstoj le-teh zanikala, priči N.R. in N.Š. pa o obstoju ali neobstoju le-teh nista izpovedali. Sodišče prve stopnje pa je dovolj obrazložilo razloge, zakaj ni sledilo priči C..

12. Res je sodišče prve stopnje po končani glavni obravnavi pridobilo podatke v zvezi z obliko opozorilnega znaka, ki so ga študenti uporabljali na protestih v zvezi s študentskim delom in obrazložilo svoje ugotovitve o obliki tega znaka ter je s tem ugotovilo dejstva izven trditev pravdnih strank, pravdni stranki se do teh dejstev nista mogli opredeliti.

Vendar po presoji pritožbenega sodišča te ugotovitve sodišča prve stopnje niso vplivale in tudi niso mogle vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Dejstvo o tem, kakšne so bile nalepke, ki so jih uporabljali študenti na protestih, ni pravno pomembno. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedb prič in fotografije v prilogi B 3 pravilno ugotovilo dejstvo, da je bil podest opremljen z opozorilnimi nalepkami (torej vsaj z dvema) za nevarnost padca. Zato pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 7. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

13. Pritožba ne izpodbija v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, da je lesen podest pokrival odprtino stopnišča v nadstropju lokala, da je podest služil za odlaganje hrane in pijače, da je bila višina podesta najmanj en meter nad pohodno površino prostora v nadstropju, kjer se je odvijala rojstnodnevna zabava in da dostop nanj ni bil urejen, da ni bilo stopnic. Ob upoštevanju še dejstva, da sta bili na podestu vsaj dve opozorilni nalepki za nevarnost padca, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati nikakršne opustitve dolžne skrbnosti, niti profesionalne skrbnosti, pri zagotavljanju varnosti gostov v gostinskem lokalu in mu ni mogoče naprtiti odgovornosti za tožničin padec in posledično škodo.

14. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo in pravilno obrazložilo razloge za zaključek, da je glede na velikost, višino, položaj, kjer je bil nameščen podest brez urejenega dostopa za premagovanje višinske razlike in glede na njem odloženo hrano, povsem jasno, da obravnavani podest ni namenjen, da bi se na njem stalo ali celo plesalo in da je to moralo biti znano povprečnemu gostu gostinskega lokala in tudi tožnici glede na njeno starost 39 let. Poudarilo je, da glede na določno ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru ne vzdržijo realne presoje tožničine trditve, da je življenjsko in izkustveno preverljivo, da se v nočnih lokalih pleše tudi na podestih, postavljenih višje od tal, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega nestrinjanja s trditvijo tožnice.

Sodišče prve stopnje je torej za konkretni podest obrazložilo razloge za zaključek, da je jasno, da ni bil namenjen plesanju na njem in da je to moralo biti znano tudi tožnici.

15. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na tožničine trditve, da bi moral toženkin zavarovanec podest ustrezno ojačati ali zaščititi, toženka odgovorila, da tožnica ni izkazala, da podest ni ustrezal tehničnim predpisom glede vgrajene gostinske opreme, tožnica pa je odgovorila le z navedbo, da če bi bil podest ustrezen, se ne bi zrušil. Pritožba ne izpodbija niti zaključka sodišča prve stopnje, da je to posplošena trditev tožnice in da zanjo tudi ni predlagala ustreznega dokaza, ker gre za strokovno vprašanje s področja gradbeništva.

Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o neenakem obravnavanju pravdnih strank, ker sodišče prve stopnje ni samo upoštevalo predpisa, če je menilo, da obstaja poseben tehničen predpis za izdelavo podesta nad odprtino v lokalu. Nosilni razlog za zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica svojih trditev o neustreznosti podesta in posledični nedopustnosti podesta ni izkazala, je ugotovljeno dejstvo, da tožnica za svojo trditev, ki jo je toženka prerekala, ni predlagala ustreznega dokaza.

16. Materialnopravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da podest s premerom 1,5 metra, višino (najmanj) en meter nad nivojem tal, ki je pokrival obod zaprte okrogle oblike iz prozornega pleksi materiala in nanj ni bilo dostopa, ki bi omogočal sestop na njegovo površino, ki je služila za odlaganje hrane in pijače, sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari.

Iz podesta samega po sebi ni izvirala nikakršna škodna nevarnost za okolico, torej za goste lokala, ki so se nahajali v nadstropju, kjer se je nahajal tudi podest in ta zanje ni predstavljal nevarnosti v funkciji odlagalne površine, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila njegova redna uporaba in njegov namen.

Podlaga objektivne odgovornosti niso stvari, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja, niso pa nevarne same po sebi (tako VS RS v zadevi II Ips 394/2011). Tožnica je nepravilno uporabila predmetni podest, ker ga je uporabila za ples in na način, da je premagala višinsko razliko najmanj 1 meter od podesta do tal in zlezla na podest, čeprav za dostop nanj ni bilo stopnic in čeprav je videla, da služi za odlaganja hrane in pijače in čeprav so bile na podestu nalepke za nevarnost padca, ki jih je lahko videla najkasneje ob tem, ko se je vzpela na podest in čeprav je na njem že plesala njena prijateljica. Slednjega v pritožbi niti ne izpodbija. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke oziroma njegov delavec C. ob prihodu gostov ob začetku zabave goste ustno seznanjal, da se ne sme vzpenjati na podest, čeprav tožnica tega opozorila ni slišala in ob neizpodbiti ugotovitvi, da so bile na podestu nalepke za nevarnost padca, ki jih je tožnica lahko videla vsaj ob vzpenjanju na podest, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo moč pričakovati, da se bo tožnica kljub opozorilom povzpela na podest in bo prišlo do škodnega dogodka, da torej škodni dogodek ni bil pričakovan za toženkinega zavarovanca. Nasprotna pritožbenega trditev je neutemeljena.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, ki ga pritožba ne izpodbija, da je tožnica z lastno izpovedbo zanikala svojo trditev, da je bil podest pokrit s prtom. Torej ne drži pritožbena trditev, da so bili opozorilni znaki pokriti s prtom. V času vzpenjanja tožnice na podest, na le-tem ni bilo več hrane in pijače, to je bilo odstranjeno. Zato ni utemeljena pritožba, da so opozorilni znaki bili pokriti s hrano (če bi bila na njem hrana, bi to bil še dodaten razlog za povsem neprimerno ravnanje tožnice). Da bi bile na podest odložene bunde, ki bi prekrivale opozorilne znake, tožnica nikoli ni trdila, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, saj je vseskozi zatrjevala, da opozorilnih znakov sploh ni bilo.

18. Pritožbeno izpostavljena odločba VSL II Cp 513/2017 in trditev, da za ekskulpacijo krivdne odgovornosti ne zadostuje, da so postavljeni opozorilni znaki, če so ti premalo opazni in neučinkoviti, so brezpredmetne. Tožnica ni zatrjevala premajhne opaznosti in neučinkovitosti opozorilnih nalepk - znakov, temveč je zatrjevala njihov neobstoj.

Odločba VSL III Cp 717/2014 ne obravnava primerljivega primera, ker v predmetni zadevi tožnica ni zatrjevala slabe svetlobe, kot pomembne okoliščine nastanka škodnega dogodka.

Tudi odločba VSL I Cp 2550/2013 je neupoštevna, ker obravnava odškodninsko odgovornost imetnika psa in opozorilni znak za psa ni zadoščal ob dejstvu, da je bil pes na tako dolgi verigi, da je dosegel celotno dvorišče, kamor je prišel oškodovanec.

Tudi odločba VSL I Cp 576/2009 obravnava neprimerljiv škodni dogodek.

19. Pritožba ne izpodbija odločitve o stroških pravdnega postopka.

20. Glede na vse obrazloženo izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Pritožba tudi ni uspela izpodbiti pravilnosti ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, sodišče prve stopnje pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da toženkin zavarovanec ni niti objektivno niti krivdno odškodninsko odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledično tožničino škodo, da tožbeni zahtevek torej ni utemeljena.

Pritožba je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. O pritožbenih stroških toženke ni odločeno, ker jih toženka ni niti zaznamovala.