Jedro

Prokurist ni zakoniti zastopnik, temveč kvečjemu pooblaščenec, zato mora za zastopanje v pravdi izpolnjevati pogoje iz 87. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 791,54 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1, tako da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 17.882,53 EUR s pripadki, vse iz naslova opravljenih gradbenih del na objektu V. po računu št. 7/08. Tožena stranka mora tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 1.548,14 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo postopek, ker prokuristu tožene stranke ni dovolilo sodelovati na naroku. Prokurist res ni imel pri sebi pooblastila, lahko pa bi mu sodišče dovolilo, da ga v določenem roku predloži, do takrat pa bi mu dovolilo zastopanje. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj je bilo poslovanje med pravdnima strankama večplastno in je tožena stranka prevzela bremena tožeče stranke in jih še zdaj plačuje, zato ni nobenega pravnega niti moralnega razloga, da bi tožeča stranka toženi karkoli očitala. Celo nasprotno, obstaja dolg tožeče stranke do tožene. Vse to je želel prokurist razčistiti na glavni obravnavi, vendar mu sodišče ni dopustilo. Pa tudi sicer tožena stranka ni prepričana, da obstoječi predlogi za dokazovanje obeh strank niso bili smiselni in da bi sodišče kar počez štelo, da je vse tisto, kar navaja tožeča stranka, res, tožena pa je brez pravic. Zato je bil predlog v ugovoru, da se zasliši dolžnika gotovo na mestu. Sodišče je s tem, ko ni slišalo njene plati, kršilo ustavne pravice tožene stranke.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odreklo prokuristu možnost zastopanja v tej pravdi, ker prokurist ni zakoniti zastopnik, temveč kvečjemu pooblaščenec, zato mora za zastopanje v pravdi izpolnjevati pogoje iz člena 87. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za zastopanje pred okrožnim sodiščem potrebuje državni pravniški izpit. Tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da bi prokurist tak izpit imel (oziroma je v odgovoru na poziv sodišča celo pojasnila, da ga nima), zato v nobenem primeru ne bi mogel zastopati tožene stranke pred okrožnim sodiščem. Kršitev določb ZPP zato ni podana.

Ostale pritožbene trditve pomenijo nedopustno pritožbeno novoto po določbi 337. člena ZPP. Edine navedbe, ki jih je tožena podala do zaključka prve obravnave so bile navedbe iz ugovora na sklep o izvršbi, v kateri je trdila, da terjatev ne obstaja in da ni upniku ničesar dolžna ter da ji ni znano, na kaj se listina nanaša. Ker je tožeča stranka v nadaljevanju postopka natančno pojasnila svoj zahtevek, navedbe iz ugovora ne zadoščajo za uspeh. Tožeča stranka je imela možnost na navedbe odgovoriti, vendar tega do zaključka postopka na prvi stopnji ni storila, zato o kršitvi njenih ustavnih pravic ni mogoče govoriti. Glede navedb v pritožbi pa tožena stranka ni upravičila, zakaj jih ni mogla navesti že prej (dejstvo, da je na narok prišel prokurist, ki, kot zgoraj pojasnjeno, ni imel procesnega upravičenja za zastopanje, namreč ni opravičljiv razlog).

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo le še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini nagrade po tar.št. 3210, 6002 in 6007, skupaj 791,54EUR.