Jedro

Višino prispevka za preživljanje ml. otrok določi sodišče glede na zmožnosti staršev in potrebe otrok. Preživnina, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, je primerna glede na v postopku ugotovljene zmožnosti vsakega od staršev, potrebe njunih otrok kot tudi glede na splošno znana dejstva o tem, kolikšne so potrebe otrok v enaki starosti, kot je starost otrok pravdnih strank. Tudi če ima tožnica višje dohodke od toženca, je ona tista, ki v pretežni meri skrbi za vzgojo in varstvo otrok in se to njeno delo in vzgojna skrb kompenzirata z njenim večjim dohodkom, zato je določitev preživnine po enakih delih za oba starša pravilna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka glede višine preživnine za čas od 1.12.1998 do izdaje sodbe nad zneskom 18.000,00 SIT razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med pravdnima strankama (1.točka izreka), mladoletna sinova pravdnih strank dodelilo v varstvo in vzgojo materi - tožeči stranki (2.točka izreka), toženi stranki pa od 1.12.1998 naložilo plačilo mesečne preživnine v znesku 35.000,00 SIT za vsakega otroka. Do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa plačevati do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec v skladu s sklepom vlade in obvestili centra za socialno delo, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (3.točka izreka).

Proti odločitvi o višini preživnine za čas od 1.12.1998 do izdaje sodbe nad zneskom 18.000 SIT, za čas od izdaje sodbe dalje pa nad zneskom 25.000,00 SIT, se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje nepravilno izračunalo povprečje njenih avtorskih honorarjev. Sodišče namreč ni upoštevalo njene navedbe, da znesek 200.000,00 SIT predstavlja izjemen honorar. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka v juliju in avgustu ne prejema avtorskega honorarja, poleg tega pa je za ugotovitev povprečnega mesečnega avtorskega honorarja potrebno upoštevati vseh 10 mesecev, ko tožena stranka ta honorar prejema. Pravilen izračun tako pokaže, da povprečni mesečni honorar tožene stranke znaša okoli 67.000,00 SIT, to pa je skoraj polovico manj, kot ga je izračunalo sodišče. Nadalje je tožena stranka sedaj izvedela, da tudi tožeča stranka prejema avtorski honorar in da ta letno znaša okoli 600.000,00 SIT. V zvezi s tem predlaga, da sodišče v ponovljenem postopku pribavi tožničino odločbo o dohodnini za leti 1998 in 1999. Materialne zmožnosti tožeče stranke so torej bistveno večje od toženčevih, zaradi česar meni, da bi bila primerna mesečna reživnina za enega otroka 25.000,00 SIT. Sodišče je za obdobje od 1.12.1998 do izdaje sodbe nepravilno priznalo enako višino kot za obdobje po izdaji sodbe, saj ni upoštevalo, da je tožena stranka v tem času že materialno mesečno prispevala za preživljanje otrok. Za to je predložila potrdila, enako pa je potrdila tudi tožeča stranka. Glede na to tožena stranka meni, da je primerna mesečna preživnina za čas od 1.12.1998 do 30.6.1999 največ 18.000,00 SIT mesečno. Tožeča stranka pa tudi ni predložila nobenega dokaza o tem, da dejansko plačuje najemnino za stanovanje. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka je v pritožbi navedla, da preživninski del sodbe izpodbija tudi iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa ni opredelila, v čem naj bi bile te kršitve. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkušalo le glede tistih procesnih kršitev, na katere mora po določbi 2.odstavka 365.člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Teh kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo.

Starši so dolžni preživljati svoje otroke (1.odstavek 123.člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 14/89, ZZZDR). Višino prispevka za preživljanje pa določi sodišče glede na možnosti vsakega izmed staršev in glede na otrokove potrebe (79.člen ZZZDR).

Sodišče druge stopnje se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je preživnina za sinova pravdnih strank za čas od izdaje sodbe dalje v višini 35.000,00 SIT povsem primerna glede na v postopku na prvi stopnji ugotovljene možnosti strank, potrebe njunih otrok, pa tudi z ozirom na splošnO znana dejstva o tem, kolikšne so potrebe otroka v enaki starosti, kot je starost sinov pravdnih strank. Pritožbeno sodišče zato meni, da tudi v pritožbi zatrjevano novo dejstvo, da tožeča stranka prejema avtorski honorar, v dokaz česar tožena stranka predlaga pribavo odločbe o dohodnini, ne more privesti do določitve preživninskega prispevka toženca v drugačni višini. Tudi če ima tožeča stranka višje dohodke od tožene stranke, je prav ona tista, ki v pretežni meri skrbi za varstvo in vzgojo otrok, zato se slednje kompenzira z njenimi večjimi dohodki. Sodišče prve stopnje je povprečne mesečne dohodke pravdnih strank izračunalo glede na njune prejemke v istem obdobju, to je od januarja do junija 1999, in gre za obdobje neposredno pred izdajo sodbe. Glede na podatke, zapisane v potrdilih, ki sta jih predložili stranki, je izračun pravilen. Tožena stranka je predložila podatke o svojih dohodkih le za pol leta, ne pa za celo leto, zato se v pritožbi ne more sklicevati na to, da je izračun njenega povprečnega mesečnega avtorskega honorarja nepravilen, ker sodišče tega podatka ni ugotavljalo z upoštevanjem vseh 12 mesecev. Slednje pa za izračun povprečja mesečnih prejemkov strank tudi ni potrebno in zadošča povprečje glede na obdobje petih zaporednih mesecev neposredno pred odločitvijo o višini preživnine.

Tožena stranka je v potrdilu o višini njenega avtorskega honorarja za predmetno obdobje v opombah res navedla, da je v mesecu januarju 1999 skupno prejela višji avtorski honorar, kot ga prejema sicer, ker je tega meseca prejela še dodaten enkraten honorar iz naslova 4 - letnega projekta. Da je temu tako, je mogoče ugotoviti tudi na podlagi primerjave s honorarji v ostalih mesecih. Vendar pa to dejstvo iz zgoraj navedenih razlogov ne more vplivati na določitev preživnine. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje za odločitev o višini preživninskega prispevka toženca za njegova otroka pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na tej podlagi višino preživnine materialnopravno pravilno odmerilo.

Pritožba tožene stranke zato v delu, ki se nanaša na preživnino za čas od izdaje sodbe dalje v znesku nad 25.000,00 SIT, ni utemeljena in kot tako jo je bilo treba zavrniti (368.člen ZPP).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče ni pravilno odmerilo preživnine za čas od 1.12.1998 do izdaje sodbe. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da njuna otroka od 1.12.1998 dalje živita pri materi. V zvezi z obdobjem po preselitvi otrok k materi je tožena stranka navajala, da je v tem času kupila smučarsko opremo za oba otroka, smučarske čevlje za enega, sandale, vetrovki in jakno, in v dokaz tega tudi predložila ustrezne račune. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka v predmetnem obdobju plačala le tri obroke za jezikovni tečaj starejšega sina. Vsi s strani tožene stranke predloženi računi se resda ne nenašajo na čas od decembra 1998 dalje, vendar pa z ozirom na to, da je tožeča stranka potrdila navedbe tožene stranke o njenem materialnem prispevku za otroka po odselitvi, se zaključek sodišča prve stopnje pokaže kot preuranjen. Iz tega razloga je bilo treba pritožbi tožene stranke glede preživnine za čas od 1.12.1998 do izdaje sodbe v znesku nad 18.000,00 SIT ugoditi in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.odstavek 370.člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje za pravilno določitev preživnine za čas po preselitvi otrok k materi oceniti izpovedi strank in s strani tožene stranke predložene račune.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4.odstavka 166.člena ZPP.