Jedro

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, torej za stranki, ki sta pogodbo sklenili (načelo relativnosti obligacijskih razmerij). Obveznosti zavezujejo stranko, ki jih je s pogodbo prevzela, pravice pa gredo načeloma upniku, kateremu se je dolžnik zavezal. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti iz pogodbe, ki je bila sklenjena med drugima dvema osebama. Ker tožeča stranka ni pogodbena stranka, na podlagi te pogodbe nima pravice zahtevati izpolnitve niti v korist ene izmed pogodbenih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo glavni (primarni) tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka družbi G. d. o. o. izstavi veljavno in za vknjižbo lastninske pravice sposobno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim mu bo dovolila vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah z ID znakom 000 in 001 (točka I. izreka).

2. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka (stanovanjska zadruga X., v nadaljevanju: SZ) izstavi veljavno in za vknjižbo lastninske pravice sposobno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim ji bo dovolila vknjižbo lastninske pravice pri prej navedenih nepremičninah (točka II. izreka).

3. S sklepom je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o drugem podrejenem tožbenem zahtevku (točka III. izreka).

4. Zoper sodbo, to je zoper točko I. in II. izreka odločbe, se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Podrejeno je predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bila tožena stranka 16. 7. 2014 izbrisana iz sodnega registra. Izpodbijana sodba je bila izdana 29. 5. 2013, rok za pritožbo pa se je iztekel v juniju oziroma juliju 2013. Vsa pritožbena procesna dejanja so bila opravljena pred prekinitvijo postopka zaradi izbrisa stranke iz sodnega registra brez likvidacije, zato je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi (2. odstavek 207. člena ZPP smiselno; enako na primer odločba VSL, opr. št. I Cpg 1250/2012).

8. V obravnavanem primeru je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka (SZ) pridobila lastninsko pravico na nepremičninah 000 in 001 k. o. X. na podlagi pogodbe o oddaji in menjavi stavbnega zemljišča v območju urejanja za gradnjo stanovanjsko obrtnega objekta št. ... z dne 28. 8. 1995, ki jo je med drugimi sklenila z Mestno občino Ljubljana.

9. Tožena stranka (SZ) je po tožbenih trditvah sklenila prodajno pogodbo z družbo G. d. o. o. dne 19. 8. 1996, pri čemer je bila družba G. d. o. o. kupec.

10. Tožeča stranka je končno še trdila, da je s pogodbo z dne 15. 12. 1997 pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah od družbe G. d. o. o. (kupoprodajna pogodba št. 07-04-97 z dne 15. 12. 1997, kasneje še sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke M. R. T. SV 750/98 z dne 30. 7. 1998).

11. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje dejstva štelo za priznana.

12. Tožeča stranka v svoji pritožbi graja zmotno uporabo materialnega prava. Pravilnost uporabe materialnega prava pa mora preizkusiti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem ni vezano na pritožbene razloge.

13. Tožeča stranka ali pa družba G. d. o. o. na nepremičninah ni pridobila lastninske pravice s sklenitvijo prodajne pogodbe, saj lastninska pravica tožeče stranke ali družbe G. ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Že potrditvah tožeče stranke namreč do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo sploh ni prišlo (prim. prvostopenjsko sodbo, r. št. 10 in 12). To pa je bilo tudi v času sklenitve vseh treh pogodb predpostavka za pridobitev lastninske pravice (33. člen ZTLR).

14. Odločitev prvostopenjskega sodišča o glavnem tožbenem zahtevku je pravilna, čeprav iz drugega materialnopravnega razloga, kot ga je navedlo sodišče prve stopnje. S tem zahtevkom je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka (SZ) na podlagi pravnega posla (pogodba z dne 19. 8. 1996), izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist svojega sopogodbenika (družbe G. d. o. o.). G. d. o. o. celo niti ni stranka tega postopka.

15. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 148. člena ZOR oziroma sedaj prvi odstavek 125. člena OZ), torej za stranki, ki sta pogodbo sklenili (načelo relativnosti obligacijskih razmerij). Obveznosti zavezujejo stranko, ki jih je s pogodbo prevzela, pravice pa gredo načeloma upniku, kateri se je dolžnik zavezal(1). Za odločitev o pritožbi je odločilno, da tožeča stranka ni bila pogodbena stranka pogodbe z dne 19. 8. 1996. Pogodbeni stranki sta bili namreč SZ in G. d. o. o., kot je že bilo opisano. V obravnavanem primeru torej tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti iz pogodbe, ki je bila sklenjena med drugima dvema osebama. Ker tožeča stranka ni pogodbena stranka pogodbe z dne 19. 8. 1996, na podlagi te pogodbe tudi nima pravice zahtevati izpolnitve v korist ene izmed pogodbenih strank(2). Pravice, da v tovrstnem primeru zahteva izpolnitev obveznosti, pa ji ne daje tudi noben zakon(3).

16. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena. Upoštevajoč stališče, ki ga je v zvezi s primarnim zahtevkom zavzelo sodišče druge stopnje, pa je tudi odveč sklicevanje tožeče stranke na v pritožbi navedene sodne odločbe, na katere se je v izpodbijani sodbi sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

17. Podrejeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker naj bi tožeča stranka ne imela pravnega temelja (zavezovalnega pravnega posla), da od tožene stranke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v svojo korist. Odločitev sodišča prve stopnje je glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka nedvomno pravilna, saj že iz trditev tožeče stranke izhaja, da ona in tožena stranka (SZ) medsebojno nista sklenili nobenega pravnega posla. Tožeča stranka torej nima pravnega temelja za svoj zahtevek do tožene stranke. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje tožeča stranka v tem delu s pritožbo ni uspela omajati oziroma izpodbiti. Zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na že podano obrazložitev sodišča prve stopnje (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

18. Razlog, iz katerih je tožeča stranka izpodbijala sodbo, torej ni podan. Sodišče druge stopnje pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo nobenih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, kom. k 125. členu, pod 1 (stran 656).

(2) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 324/1994 z dne 8. 11. 1995. (3) Tako tudi sodba VSL I Cpg 909/2007 z dne 26. 11. 2008.