Jedro

Pogodba o poslovnem sodelovanju vsebuje nekatere elemente, značilne za monopolne sporazume. Vendar omejevanje konkurence ni v vsakem primeru prepovedano. V obravnavanem primeru nastopa tožena stranka kot distributer in se tako tudi opredeljuje v sporni pogodbi. Tožeča stranka, kot njen kupec, ki oskrbuje mrežo grosistov in detajlistov, ima položaj poddistributerja. V taki delitvi poslovne funkcije ene in druge stranke in glede na njuno vertikalno povezavo (distributer-prodajalec - poddistributer-kupec) je pridržanje klientele kupcu-poddistributerju dovoljeno. Če ne bi bilo tako, celoten posel, ki je brez dvoma dovoljen, ne bi imel smisla. Tožeča stranka od tožene uvaža zato, da bi oskrbovala svoje odjemalce, katerih mrežo je ustvarila z pripravo trga. V takem položaju in ko je tožena stranka kot distrubuter vezana nasproti svojemu inozemskemu dobavitelju med drugim tudi s ceno, sporne pogodbe ni mogoče šteti kot prepovedane. Posebno pa ni sprejemljivo, da se na to sklicuje tožena stranka, ki je z očitno kršitvijo pogodbenih določil o kontinuirani dobavi in o spoštovanju klientele tožeče stranke, le tej povzročila škodo in sama ravnala v nasprotju s prepovedjo nelojalne konkurence po 6. tč. 31.čl. tedaj veljavnega zakona o trgovini (Ur.l. SFRJ št.46/90).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke do tožeče stranke po pogodbi o poslovnem sodelovanju. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki in sicer tožeča kot kupec in tožena kot distributer sklenili dne 25.4.1991 pogodbo o poslovnem sodelovanju. Predmet pogodbe je bila prodaja pasje in mačje hrane iz programa podjetja M. F., katerega glavni zastopnik za Slovenijo je bila tožena stranka. Tožeča stranka se je zavezala dostaviti toženi spisek grosistov, ki jih oskrbuje z izdelki zastopniškega programa, in spisek detajlistov, ki jih trajno oskrbuje na podlagi pogodbenega razmerja. Tožena stranka se je zavezala, da v času trajanja pogodbe, ne bo oskrbovala kupcev tožeče stranke. V pogodbi je določen 60 dnevni odpovedni rok in pismena odpoved. Posebej je določeno, da če s kršitvijo pogodbenih določil eni stranki nastane škoda, jo mora druga stranka povrniti. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti glede izročitve spiska klientele in glede plačila računa št. 9500659, da pa tožena stranka ni izpolnjevala naročil, ki ji jih je tožeča stranka pošiljala v skladu s pogodbo. Skoraj v celoti je izpolnila le prvo naročilo, nadaljnja pa le v neznatnem obsegu. Zavzelo je stališče, da zahteve tujega partnerja, da se cene znižajo, tožeče stranke ne zadevajo, ker ni bila v neposrednem pogodbenem razmerju z njim. Ugotovilo je še, da tožena stranka ni izkazala, da bi pisno odpovedala pogodbo. Tožena stranka je pogodbo enostransko prekinila in pričela oskrbovati kupce tožeče stranke. Tožena stranka po prvostopni ugotovitvi ni pravnoveljavno odstopila od pogodbe, ni izpolnjevala naročil tožeče stranke in je oskrbovala klientelo tožeče stranke. S tem je kršila določila pogodbe in tožeči stranki povzročila premoženjsko škodo. Sodišče je ocenilo, da pomeni tako ravnanje tožene stranke tudi dejanje nelojalne konkurence po 30.čl. in 6.tč. 31.čl. tedaj veljavnega zakona o trgovini. Ugotovilo je ,da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči tudi na podlagi 9.čl. pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Potrdilo je dejanske in pravne ugotovitve prve stopnje in poudarilo, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za odstop od pogodbe, ker tožeča stranka pogodbe ni kršila. Zavzelo je stališče, da pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 25.4.1991 ni monopolni sporazum po 22. in 23. čl. tedaj veljavnega zakona o trgovini.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo v celoti ugodeno pritožbi tožene stranke zoper prvostopno vmesno sodbo. Navaja, da tožena stranka ni enostransko odstopila od pogodbe, temveč je toženi stranki le ustavila dobavo blaga v skladu s klavzulo na zaključnicah, po kateri je tretja dobava mogoča, če je plačana prva dobava. Je pa 30.11.1991 odpovedala pogodbo. Dobavo blaga je ustavila, ker tožeča stranka ni plačala računov, kot je to izrecno predvideno v zaključnicah. Zavrača stališče, da že samo naročilo pomeni pogodbo. Meni, da bi jo zaključnica vezala šele, ko bi jo podpisala. Ne glede na to pa se sklicuje na že omenjeno besedilo zaključnice o tretji dobavi, če je prva dobava plačana. Izpodbija tudi ugotovitev, da je tožeča stranka plačala račun št. 9500659 in podrobno obravnava poslovanje SDK. Poudarja, da je pogodba o poslovnem sodelovanju nična glede na 2. odstavek 23. člena tedaj veljavnega zakona o trgovini. Predstavlja namreč momopolni sporazum, ker določa, da tožena stranka ne bo prodajala blaga kupcem tožeče stranke, ta pa ne kupcem tožene stranke. Tudi določba o cenah je monopolni sporazum. Zato je ta pogodba nična.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijsko trditvijo, da tožena stranka ni enostransko odstopila od pogodbe, prihaja revidentka v nasprotje s svojimi povsem določnimi navedbami v odgovoru na tožbo (tč. III vloge z dne 5.5.1992, l.št. 28), kjer je navedla, da je bila prisiljena enostransko odstopiti od pogodbe in kupce na njihovo zahtevo sama oskrbovati. Revizijska navedba, ki to zanika in očita sodiščema napačno razumevanje okoliščin, torej ni v skladu s prejšnjimi navedbami tožene stranke. Pomeni novoto, ki pa na revizijski stopnji ni dovoljena (3. odst. 385.čl. ZPP) in se zato revizijsko sodišče z njo ne more ukvarjati. Tudi nadaljnje revizijske navedbe v zvezi s plačilom računa št. 9500659 se nanašajo na dejansko podlago izpodbijanih sodb in zanje velja isto. Bistveno je, da je tožeča stranka svoja virmanska nakazila pravilno opremila z označbo namena nakazila, ki izključuje vsak dvom o tem, kaj je plačala. Nadaljnje poslovanje s službo družbenega knjigovodstva ne more imeti neugodnih posledic za tožečo stranko, ki je ravnala pravilno in s tem opravila svoje obveznosti v zvezi s plačilom računa.

Glede naročil, ki jih je tožeča stranka podajala na obrazcu tožene stranke "zaključnica", stališče tožene stranke ni v skladu s pogodbo o poslovnem sodelovanju. Revizijsko sodišče soglaša s tako razlago drugega odst. 2. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, namreč da enostranska naročila tožeče stranke, dana v okviru pogodbe o poslovnem sodelovanju, toženo stranko zavezujejo k dobavam. Tožena stranka bi smela izvajati posledice morebitnega neizpolnjevanja plačilnih obveznosti tožeče stranke, če bi postopala po 126.čl. ZOR, ne more pa se sklicevati na pravila o sočasnosti spolnitve po 122.čl. ZOR, če je imela tožeča stranka pravico plačati račune v 45 dneh (podpisane zaključnice na l. 21, 22. in 23 spisa).

Pogodba o poslovnem sodelovanju vsebuje nekatere elemente, značilne za monopolne sporazume. Vendar omejevanje konkurence ni v vsakem primeru prepovedano. V obravnavanem primeru nastopa tožena stranka kot distributer in se tako tudi opredeljuje v sporni pogodbi. Tožeča stranka, kot njen kupec, ki oskrbuje mrežo grosistov in detajlistov, ima položaj poddistributerja. V taki delitvi poslovne funkcije ene in druge stranke in glede na nuno vertikalno povezavo (distributer-prodajalec - poddistributer-kupec) je pridržanje klientele kupcu-poddistributerju dovoljeno. Če ne bi bilo tako, celoten posel, ki je brez dvoma dovoljen, ne bi imel smisla. Tožeča stranka od tožene uvaža zato, da bi oskrbovala svoje odjemalce, katerih mrežo je ustvarila z pripravo trga. V takem položaju in ko je tožena stranka kot distrubuter vezana nasproti svojemu inozemskemu dobavitelju med drugim tudi s ceno, sporne pogodbe ni mogoče šteti kot prepovedane. Posebno pa ni sprejemljivo, da se na to sklicuje tožena stranka, ki je z očitno kršitvijo pogodbenih določil o kontinuirani dobavi in o spoštovanju klientele tožeče stranke, le tej povzročila škodo in sama ravnala v nasprotju s prepovedjo nelojalne konkurence po 6. tč. 31.čl. tedaj veljavnega zakona o trgovini (Ur.l. SFRJ št.46/90).

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166.čl. ZPP, v zvezi s 1. odst. 154. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijsko sodišče šteje revizijski odgovor za utemeljen in je zato tožeča stranka upravičena do povrnitve stoškov zanj, vendar ker glede na odločitev z vmesno sodbo zdaj še ni znano, v kakšnem obsegu je tožeča stranka uspela v pravdi, stroškov ni bilo mogoče odmeriti in bo to storilo sodišče prve stopnje ob odločanju o višini tožbenega zahtevka.