Jedro

V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zoper sklepe o davčni izvršbi zagotovljena v skladu s 157. členom ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega 8 dnevnega roka za vložitev pritožbe, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi. Zakonska ureditev, ki določa prekluzivni rok za vložitev pravnega sredstva, sama po sebi ni nedopustna oziroma neskladna z Ustavo ali EKČP. Tožnik nasprotnega v obravnavanem primeru s svojimi povsem splošnimi navedbami in pavšalnimi ugovori ni uspel utemeljiti. Zakaj bi bil zakonsko predpisani 8-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi nerazumen, argumentirano ni pojasnil. Njegovo zatrjevanje, da je 8-dnevni ali 15-dnevni rok za pritožbo zoper takšen sklep prekratek, je namreč ostalo povsem posplošeno, na ravni pavšalnega zatrjevanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.S sklepom, št. DT 4933-88027/2016-5 z dne 31. 7. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS ali prvostopenjski organ) pod 1. točko izreka pritožbene postopke zoper sklepe FURS o davčni izvršbi, št. DT 4933-42473/2016-3, št. DT 4933-44932/2016-3, št. DT 4933-44933/2016-3, št. DT 4933-74296/2016-3, št. DT 4933-74304/2016-4 in št. DT 4933-88027/2016-3, vsi z dne 7. 7. 2020 (v nadaljevanju: sklepi o davčni izvršbi), združila v en postopek, voden pod št. DT 4933-88027/2016, ter nato pod 2. točko izreka pritožbo kot prepozno zavrgla.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa uvodoma izhaja, da je prvostopenjski organ odločitev o združitvi postopkov sprejel na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ob ugotovitvi, da se vložena pritožba zoper vse sklepe o davčni izvršbi nanaša na eno stranko ter da gre za isto dejansko stanje in isto pravno podlago. Nato prvostopenjski organ pojasnjuje, da je na podlagi 143. člena, v povezavi s 156. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), po predlogih Okrajnega sodišča v Kopru in Okrajnega sodišča v Piranu, ki jih konkretno navede, začel postopke davčne izvršbe z izdajo sklepov o davčni izvršbi zoper tožnika kot dolžnika z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima ta na računu pri A., d.d., Koper, zaradi izterjave sodne takse v skupnem znesku 282,00 EUR, stroškov kazenskega postopka v skupnem znesku 160,67 EUR, pridobljene premoženjske koristi v znesku 300,00 EUR in stroškov izdaje sklepov v skupni višini 60,00 EUR. V sklepih o davčni izvršbi je bilo v pouku o pravnem sredstvu med drugim navedeno, da lahko dolžnik v roku 8 dni od dneva vročitve sklepa zoper tega vloži pritožbo pisno ali ustno na zapisnik pri FURS in v njej izpodbija le sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi izvršilnega naslova, ter da po 157. členu ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

3.V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ ugotavlja, da so bili sklepi o davčni izvršbi tožniku vročeni 8. 7. 2020, kar je razvidno iz sporočil vročevalca, in sicer skladno s prvim odstavkom 87. člena ZUP. 8-dnevni pritožbeni rok je začel teči 9. 7. 2020 in se je v skladu z drugim odstavkom 100. člena ZUP iztekel 16. 7. 2020. Tožnik je pritožbo zoper sklepe o davčni izvršbi poslal pisno po pošti s priporočeno pošiljko dne 29. 7. 2020, kar je razvidno iz poštnega žiga na ovojnici. Pritožbo je torej vložil 29. 7. 2020, to je po poteku pritožbenega roka, zato jo je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP kot prepozno zavrgel.

Odločba drugostopenjskega organa

4.Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-498-2-194/2020-2 z dne 28. 5. 2021, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ uvodoma pojasni, da se lahko v predmetnem pritožbenem postopku uveljavljajo le ugovori, ki bi utegnili omajati pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel pritožbo, ne pa ugovori, ki se nanašajo na izvršilne naslove ali na sklepe o davčni izvršbi oziroma postopek njihove izdaje - teh pritožbenih ugovorov zato drugostopenjski organ ni presojal.

5.Drugostopenjski organ povzema določbe 85. člena ZDavP-2 in 87. člena ZUP o vročanju odločb, sklepov in drugih dokumentov ter določbe prvega in drugega odstavka 68. člena, drugega odstavka 100. člena in 101. člena ZUP, ki urejajo začetek teka in štetje rokov ter pravočasnost vložitve pravnih sredstev. Ugotavlja, da so bili sklepi o davčni izvršbi tožniku osebno vročeni 8. 7. 2020. V teh sklepih je bil tožnik v okviru pouka o pravnem sredstvu poučen, da lahko zoper posamezen sklep vloži pritožbo v osmih dneh od vročitve sklepa. Navedeni rok je pričel teči z naslednjim dnem po vročitvi sklepov o davčni izvršbi, to je 9. 7. 2020, in se je iztekel 16. 7. 2020. Drugostopenjski organ nato navede, da je tožnik pritožbo zoper sklepe o davčni izvršbi vložil priporočeno po pošti 19. 8. 2020, ter ugotavlja, da je bila pritožba vložena po izteku 8-dnevnega roka (ki se je iztekel 16. 7. 2020) in torej prepozno. Zato je prvostopenjski organ v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 240. člena ZUP ravnal pravilno in zakonito, ko je pritožbo zavrgel in je ni vsebinsko presojal.

6.V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi očitki, da določitev 8-dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev temeljnih pravnih aktov, drugostopenjski organ pojasnjuje, da določitev pritožbenega roka ni v diskreciji davčnega organa, temveč ima podlago v ZDavP-2, ki je lex specialis v razmerju do ZUP. V drugem odstavku 157. člena ZDavP-2 je določeno, da se pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve sklepa pri davčnem organu, ki ga je izdal. Kot še dodaja, drugostopenjski organ ni pristojen za presojo, ali je zakonsko določen pritožbeni rok skladen z določbami Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

7.Glede pritožbenega očitka, da davčni organ ni ravnal v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZUP (to je načelom pomoči prava neuki stranki), drugostopenjski organ izpostavi, da je bil tožnik v pravnem pouku sklepov o davčni izvršbi poučen, da je rok za pritožbo 8 dni od dneva vročitve sklepa, kar pomeni, da je prvostopenjski organ s tem poskrbel, da tožniku neukost ali nevednost ne bi bila v škodo pravic, ki mu gredo po zakonu. Z zapisom v pouku o pravnem sredstvu, da je pritožbeni rok 8 dni od vročitve sklepa, je tudi jasno povedano, da gre za koledarske dni, in zato tožnik ni mogel biti z ničemer zapeljan na misel, da bi se v rok šteli le delovni dnevi.

8.Glede na pritožbene navedbe, da ni bilo nobenega javnega sojenja na sodišču, kar omogoča 24. člen Ustave, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je davčni organ, kot izhaja iz 146. člena v zvezi s 156. členom ZDavP-2, pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti ter ima tako pristojnost tudi za odločanje o pritožbah, ki jih zoper sklepe o davčni izvršbi vložijo stranke. Pravica do sodnega varstva pa se nato zagotavlja v okviru upravnega spora v skladu z Zakonom o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

9.V zvezi s tožnikovim očitkom, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni imel možnosti, da bi bil kot stranka zaslišan v skladu z 9. členom ZUP ter da bi lahko izvajal dokaze v svojo korist, drugostopenjski organ obrazloži, da je bil izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, glede katerega ZUP v 1. točki prvega odstavka 144. člena določa, da lahko organ v skrajšanem ugotovitvenem postopku o zadevi odloči takoj, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Prvostopenjski organ je namreč razpolagal z zadostnimi podatki (vročilnice sklepov ter informacije, razvidne iz pisemske ovojnice o tem, kdaj je bila vložena pritožba zoper sklepe o davčni izvršbi), da je lahko ugotovil, ali je bila pritožba vložena (ne)pravočasno, zato ni bilo potrebe po zaslišanju tožnika. Ta pa tudi ni izkazal, s čim naj bi prvostopenjski organ kršil 5. člen ZDavP-2, torej da ni ugotovil vseh dejstev, pomembnih za sprejem odločitve, ter v čem naj ne bi ravnal skladno s 6. členom ZDavP-2. Pavšalno očitanih kršitev Ustave, EKČP in ZDavP-2 drugostopenjski organ ni ugotovil, prav tako ne drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s tožnikovimi navedbami o kazenski odgovornosti uradnih oseb pa še pojasni, da lahko v skladu s 146. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, drugostopenjski organ pa takšnega ravnanja v predmetnem postopku ni zaznal.

Tožbene navedbe

10.Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zato zoper ta sklep vlaga tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se vsebinsko presoja tožnikova pritožba zoper sklepe o davčni izvršbi ter se izvršilni postopek ustavi. Ob tem naj se upošteva, da je treba vsakomur zagotoviti primeren čas za vložitev pravnega sredstva ter da sta 8-dnevni ali 15-dnevni rok neprimerna oziroma prekratka in kot takšna onemogočata pravico do pravnega sredstva, ki je dana z Ustavo. Upoštevajo naj se tudi vse omejitve izvršbe na denarna sredstva, kot tudi, da FURS, ki ni sodna veja oblasti, postopka ni izvedla skladno z zakoni in Ustavo.

11.Uvodoma v tožbi kot pravni temelj navaja 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 16., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 125., 127. in 153. člen Ustave, 257., 258., in 288. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter 6., 7., 13. in 17. člen EKČP, skupaj s Protokoli, Splošno deklaracijo človekovih pravic in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Našteva še sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevah Vaskrsić proti Sloveniji, Flisar proti Sloveniji, Kariž proti Sloveniji, Mesesnel proti Sloveniji, Milenović proti Sloveniji, Mavrič proti Sloveniji in Kastelic proti Sloveniji. V nadaljevanju citira vsebino 14., 23., 24., 25. in 33. člena Ustave ter 6. člena EKČP in 1. člena Protokola k EKČP, glede katerih navaja, da jih FURS oziroma drugostopenjski organ pri odločanju ni upošteval.

12.Tožnik meni, da je 8-dnevni pritožbeni rok prekratek za vložitev pravnega sredstva ter da se mu s tako kratkim pritožbenim rokom onemogoča varstvo in uveljavljanje pravic, ki mu gredo po zakonu, Ustavi in EKČP. FURS očita, da pritožbenega roka ni določila skladno z ZUP, ki v 235. členu predpisuje 15-dnevni rok. Postopek FURS tudi sicer ni bil zakonit, saj skladno z Ustavo in EKČP ni bil izveden pravdni postopek, v katerem bi bil s sodbo ugotovljen tožnikov dolg do države in njegova višina. Poleg tega organ ni upošteval četrtega odstavka 7. člena ZUP, ki določa, da neukost stranke ne sme biti v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Tožnik poudarja, da 25. člen Ustave vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe brez omejitev, zato je nezakonita obrazložitev FURS, da je vložena pritožba prepozna. Tudi EKČP vsakomur zagotavlja primeren čas za obrambo, kar pa s pritožbenim rokom 8 dni ni zagotovljeno. Meni, da je organ dolžan, ne glede na zamujeni rok, vsebinsko presojati pritožbo, ne pa jo zavrniti z utemeljitvijo, da je prepozna. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, izdano v pravdnem postopku. Izvršba brez sodbe sodišča pomeni kršitev 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Policija ni izvedla poštenega postopka, zato izvršba ni zakonita. Tožniku v postopku ni bila dana možnost, da bi bil kot stranka zaslišan (9. člen ZUP) in bi lahko izvajal dokaze v svojo korist, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka po ZUP. FURS mu pred izdajo odločbe ni v skladu s 146. členom ZUP omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter ni v skladu s 138. členom ZUP pred izdajo odločbe ugotovila vseh za odločitev pomembnih dejstev in okoliščin. Organ mora pri izvršbi upoštevati tudi 160. člen ZDavP-2, ki omejuje davčno izvršbo. V zadevi ni bilo javnega sojenja ter možnosti priprave obrambe in zagovora, kot to določa 29. člen Ustave. Zaradi vseh kršitev (neupoštevanja Ustave, EKČP in sodb ESČP) gre za kazensko odgovornost uradnih oseb po 257., 258. in 288. členu KZ-1. Ustava je najvišji pravni akt, ki so mu zakoni podrejeni, saj morajo biti skladni z njo (153. člen Ustave). FURS bi moral upoštevati 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ter 14. člen Ustave, ki prepoveduje diskriminacijo. Tožnik še navaja, da ni zakonske podlage za izvršbo na nadomestilo za invalidnost, ki je izvzeto iz izvršbe in je poseg nanj nezakonit. FURS ni sodna oblast, torej ne more soditi državljanu, saj, kot določa 23. člen Ustave, lahko sodi le sodnik na sodišču. Tožniku pa je bilo brez sodbe sodišča in predhodne ustne obravnave ter zaslišanja poseženo v zasebno lastnino, ki jo varuje 33. člen Ustave in 1. člen Prvega protokola k EKČP. FURS tudi ni upošteval določb 5. in 6. člena ZDavP-2.

Odgovor toženke na tožbo

13.Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ter predlaga, da se tožba zavrne. Izpostavlja, da se v tem upravnem sporu preizkuša izključno odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe zoper sklepe o davčni izvršbi kot prepozne. Med strankama pa niti ni sporno, da je bila pritožba zoper sklepe o davčni izvršbi vložena prepozno, saj temu tožnik ne oporeka niti v pritožbi in ne v tožbi. Po mnenju toženke na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati njegovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč zgolj splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer teh kršitev ne konkretizira, temveč zgolj navaja besedilo posameznih določb, zato jih ni mogoče aplicirati na obravnavani primer.

Odločitev sodišča

14.Tožba ni utemeljena.

15.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Že prvostopenjski organ je v obrazložitvi navedenega sklepa navedel ključne razloge za sprejeto odločitev, le-to pa je dodatno argumentiral še drugostopenjski organ in se pri tem opredelil do tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

16.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa, torej sklepa št. DT 4933-88027/2016-5 z dne 31. 7. 2020, s katerim je prvostopenjski organ kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklepe o davčni izvršbi. Tožnikove navedbe in ugovori, ki se navezujejo na pravilnost in zakonitost sklepov o davčni izvršbi ali izvršilnih naslovov, ki so bili podlaga za izdajo sklepov o davčni izvršbi, zato za odločitev v tem upravnem sporu niso relevantne in se zato do njih sodišče v tem postopku, enako kot predhodno že drugostopenjski organ, ni opredeljevalo.

17.ZUP določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico do pritožbe (prvi odstavek 229. člena) ter da je zoper sklep pritožba dovoljena takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno (prvi odstavek 258. člena). Pritožbo se vloži v 15 dneh, če ni z zakonom drugače določeno (prvi odstavek 235. člena ZUP, glej tudi tretji odstavek 258. člena ZUP). Že v prvem odstavku 3. člena pa ZUP določa, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno upravno področje v posebnem zakonu urejena drugače, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno. Takšen poseben zakon, ki skladno s to določbo in določbo prvega odstavka 235. člena ZUP določa drugačen pritožbeni rok, je ZDavP-2. Ta zakon namreč v drugem odstavku 157. člena določa, da se pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve tega sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi.

18.V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZUP se na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben upravni postopek, postopa po določbah posebnega zakona; po določbah ZUP pa se postopa v vseh tistih vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom. Gre za subsidiarno uporabo ZUP, ki se v davčnem postopku uporablja glede začetka, teka oziroma štetja rokov in s tem povezanih vprašanj ugotavljanja pravočasnosti pravnega sredstva, saj v ZDavP-2 ta vprašanja niso posebej urejena. V skladu z drugim odstavkom 235. člena ZUP se pritožbeni rok šteje za vsako osebo od dneva vročitve odločbe oziroma sklepa. Pritožba se vloži pri organu, ki je izdal odločbo oziroma sklep na prvi stopnji (prvi odstavek 239. člena ZUP). Vloga (torej tudi pritožba) je vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok (prvi odstavek 68. člena ZUP). Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek 68. člena ZUP). Če je pritožba vložena prepozno, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom (drugi odstavek 240. člena ZUP).

19.V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da so bili sklepi o davčni izvršbi tožniku vročeni 8. 7. 2020 (da ne bi bilo tako, namreč niti ne zatrjuje), prav tako ni spora o tem, da je bil tožnik v pravnem pouku sklepov o davčni izvršbi poučen, da je zoper sklep dopustna pritožba v roku 8 dni od njegove vročitve (da ne bi bilo, tožnik tudi niti ne trdi). 8-dnevni pritožbeni rok je tožniku začel teči naslednji dan po vročitvi sklepov o davčni izvršbi (glej drugi odstavek 100. člena ZUP), to je 9. 7. 2020, zadnji dan tega roka pa je bil 16. 7. 2020. Tožnik te ugotovitve ne prereka, prav tako ne prereka ugotovitve, ki jo je skladno s podatki upravnih spisov navedel že prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je tožnik pritožbo zoper sklepe o davčni izvršbi vložil 29. 7. 2020. To pa je po izteku zakonsko predpisanega pritožbenega roka, kar pomeni, da je bila pritožba vložena prepozno in jo je kot takšno prvostopenjski organ moral zavreči na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP. Sodišče pri tem pripominja, da pomotna navedba še kasnejšega datuma vložitve pritožbe v odločbi drugostopenjskega organa na odločitev ne vpliva.

20.Tožnik ugovarja, da naj bi bil postopek pri FURS nezakonit, ker njegova obveznost ni bila ugotovljena s sodbo v pravdnem postopku, kar pa ni ugovor, ki bi bil relevanten in s katerim bi lahko uspel v tem upravnem sporu. Kot je bilo že pojasnjeno, je predmet tega sodnega postopka zgolj presoja, ali je prvostopenjski organ utemeljeno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklepe o davčni izvršbi kot prepozno, ne pa presoja pravilnosti ali zakonitosti samih sklepov o davčni izvršbi oziroma izvršilnih naslovov, ki so bili podlaga za njihovo izdajo. Ne glede na to sodišče tožniku v pojasnilo dodaja, da se v pravdnem postopku odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa (1. člen ZPP). V pravdnem postopku se ne odloča o neporavnanih davčnih obveznostih ali njihovi izterjavi, pač pa so za pobiranje davka in pripadajočih dajatev pristojni davčni organi, FURS pa je pristojen tudi za davčno izvršbo z namenom izterjave drugih denarnih nedavčnih obveznosti, pri čemer postopa po določbah ZDavP-2 (prim. 146. in 16. člen tega zakona). Zato ne gre slediti tožniku, kolikor FURS, ker to ni sodni organ, oporeka pristojnost za odločanje v predmetni zadevi in kolikor meni, da bi FURS ali drugostopenjski organ morala v zadevi postopati po določbah ZPP (glej še 2. člen ZDavP-2). Glede na vse že povedano tudi ne gre slediti tožnikovemu očitku, da sta mu navedena organa s tem, ko nista izvedla javnega sojenja, odrekla pravico, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (možnost za to je imel že v pritožbi zoper izpodbijani sklep); neutemeljeno pa je tudi njegovo sklicevanje na posamezne sodbe ESČP, ki se ne nanašajo na vprašanja prepoznih pritožb oziroma drugih pravnih sredstev v postopku davčne izvršbe, pač pa na sodne postopke, kar pa obravnavani postopek pred toženko nedvomno ni.

21.Sodišče tudi ne sledi tožniku, ko se sklicuje, da je glede na 25. člen Ustave oziroma določbe EKČP vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva brez kakršnih koli omejitev in da je zato odločitev davčnega organa, ki je njegovo pritožbo zoper sklepe o davčni izvršbi zavrgel kot prepozno, neutemeljena. Iz določb Ustave ali EKČP ne izhaja, da stranka pri vlaganju pritožbe ne more biti z ničemer omejena, pač pa, da mora biti pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva v postopku, tudi upravnem, zagotovljena in da je zagotovljena vsem pod enakimi pogoji. V konkretnem primeru je bila tožniku pravica do pritožbe zoper sklepe o davčni izvršbi zagotovljena v skladu s 157. členom ZDavP-2, vendar pa tožnik ni spoštoval zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe, ki je enak za vse, ki jim je izdan sklep o davčni izvršbi. Zakonska ureditev, ki določa prekluzivni rok za vložitev pravnega sredstva, sama po sebi ni nedopustna oziroma neskladna z Ustavo ali EKČP. Tožnik nasprotnega v obravnavanem primeru s svojimi povsem splošnimi navedbami in pavšalnimi ugovori ni uspel utemeljiti. Zakaj bi bil zakonsko predpisani 8-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi nerazumen, argumentirano ni pojasnil. Njegovo zatrjevanje, da je 8-dnevni ali 15-dnevni rok za pritožbo zoper takšen sklep prekratek, je namreč ostalo povsem posplošeno, na ravni pavšalnega zatrjevanja.

22.Tožnik še navaja, da naj bi mu bile v postopku kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave, to je načelo enakosti pred zakonom oziroma prepoved diskriminacije ter pravica do enakega varstva pravic, vendar tudi te trditve ostajajo na ravni neargumentiranega zatrjevanja. Enako velja za njegove ostale tožbene ugovore glede bistvenih kršitev določb postopka (ZUP in ZDavP-2) ter kršitev drugih zakonov, Ustave, EKČP in njenih Protokolov, Splošne deklaracije človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, saj teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja posamezne člene aktov oziroma njihovo besedilo), kot tudi ne ugovora, da naj bi toženka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila njegovo pravico do zasebne lastnine. Do trditev oziroma ugovorov, ki so pavšalni, pa se sodišče ni dolžno opredeljevati.

23.Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba zoper izpodbijani sklep ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v tem upravnem sporu lahko odločilo brez izvedene glavne obravnave, za kar ima podlago v določbi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (to so ugotovitve, kdaj so bili tožniku vročeni sklepi o davčni izvršbi, kdaj je vložil z izpodbijanim sklepom zavrženo pritožbo in da je bilo to po izteku z zakonom predpisanega roka), med tožnikom in toženko ni sporno.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 235, 235/1, 235/2 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 157, 157/2

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.