Jedro

Naročilnica ima pomen ponudbe v smislu 22. člena OZ. Vsaki enostranski listini pa pravna pravila ne pripisujejo posledic ponudbe za sklenitev (prodajne) pogodbe, temveč se lahko izjava (ki ne vsebuje bistvenih sestavin) podredi zgolj pravilom o pogajanjih ali pa gre za popolnoma nezavezujočo izjavo, za katero niso predpisani nobeni pravni učinki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo še v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 93104/2010 z dne 7. 7. 2010 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka ter naslovnemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi in tožeči stranki prisodi še stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in naslovnemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani gospodarski spor je spor majhne vrednosti, zato se sme s pritožbo sodba sodišča prve stopnje izpodbijati le iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. V skladu s 15. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007, v nadaljevanju OZ) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah. Glede na določbe OZ se lahko soglasje volj pogodbenih strank (kot predpostavka veljavne sklenitve pogodbe) oblikuje na različne načine. V primeru dane ponudbe se obstoj soglasne volje ugotavlja na podlagi institutov ponudbe in sprejema ponudbe. Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila (22. člen OZ). Če naslovnik ponudbo sprejme (28. člen OZ), je pogodba sklenjena, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo.

7. Naslovno sodišče skladno s citiranimi zakonskimi določili, ki jih je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Listina, poimenovana telefonsko naročilo (A 2), pod rubriko »pogovor prodajalca« in datumom 22. 4. 2009 sicer vsebuje pristavek LAN 1 OK, ki predstavlja oznako produkta (blaga), katerega plačilo je predmet obravnavanega gospodarskega spora, vendar pa je glede na določilo 15. člena OZ pravno odločilnega pomena, na kar je pravilno opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče, da sporna listina po vsebini ni pogodba, saj sama zase ne dokazuje soglasja volj o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe – blagu in njegovi ceni.

8. Vsled navedenemu torej ni zmotno materialno pravno stališče prvostopenjskega sodišča, da dokument, ki ga tožeča stranka imenuje telefonska naročilnica (A 2), ni pogodba. Sodišču prve stopnje pri njegovi presoji namreč ni mogoče očitati niti napačne uporabe pravne norme niti napačnega silogizma. Napačen pa ni niti nadaljnji sklep sodišča prve stopnje, da predloženi računalniški izpis ne predstavlja naročilnice. Slednja ima namreč po ustaljeni sodni praksi pomen ponudbe v smislu 22. člena OZ (1). Ker naročilnica (A 2) ne izraža volje tožeče stranke, da je v primeru sprejetja zavezan oziroma ne izraža njene volje, da želi zgolj na podlagi omenjene listine skleniti pogodbo, niti iz nje ni mogoče razbrati bistvenih sestavin prodajne pogodbe, je po prepričanju naslovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Vsaki enostranski listini pravna pravila ne pripisujejo posledic ponudbe za sklenitev (prodajne) pogodbe, temveč se lahko izjava (ki ne vsebuje bistvenih sestavin) podredi zgolj pravilom o pogajanjih ali pa gre za popolnoma nezavezujočo izjavo, za katero niso predpisani nobeni pravni učinki (2).

9. Obličnost kot pogoj za veljavno sklenitev pogodbe lahko predpisuje zakon, lahko pa se zanjo dogovorita tudi stranki. OZ za veljavno sklenitev prodajne pogodbe, kot je obravnavana, ne predvideva posebne oblike, iz elektronskega izpiska (B 1) pa je moč razbrati s strani tožeče stranke predvidene načine, ki bi v primeru aktivnosti tožene stranke pomenili sprejem ponudbe. Ker tožeča stranka zgolj s predložitvijo „telefonske naročilnice“ (A 2) ni dokazala sprejema ponudbe v eni izmed vnaprej določenih oblik, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo še, ali med pravdnima strankama obstoji ustni dogovor o prodaji zgoščenke iB.. Glede na to, da je tožena stranka zanikala ustno naročilo sporne zgoščenke, tožeča stranka pa v dokaz svojih navedb ni predložila ustreznega dokaza, je prvostopenjsko sodišče tudi v tem delu uporabilo ustrezno materialno pravo 30. člena OZ in na njegovi podlagi utemeljeno zaključilo, da tožničina terjatev za plačilo iB. na podlagi vtoževanega računa št. 791005197 z dne 19. 6. 2009 ni utemeljena.

10. Tožeča stranka s pritožbeno navedbo, da je predlagala zaslišanje U. K., ki bi pojasnil celoten potek sklenitve in realizacije posla, neutemeljeno graja tudi kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP. Iz predmetnega spisa takšna zahteva pritožnice namreč ne izhaja. Tako tožeča (v pripravljalni vlogi z dne 19. 12. 2011) kot tudi tožena stranka (v pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2011) sta se izvedbi naroka izrecno odpovedali, kar je še razlog več, da pritožnica z obravnavanim očitkom ne more uspeti. Po pooblastilu določila 2. odstavka 454. člena ZPP je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu majhne vrednosti zato pravilno izdalo sodbo brez razpisa naroka, saj je po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala.

11. Ker tožeča stranka s preostalimi pritožbenimi navedbami, tj. da tožnica ne bi poslala CD-ja, če ne bi bilo telefonskega naročila (A 2), da sta bili pravdni stranki na podlagi takšnega načina telefonskega naročanja v poslovnem odnosu že od leta 2007 ter da iz računalniškega izpisa o telefonskem naročilu izhaja, da je tožena stranka naročila CD, ki ji je bil kasneje tudi poslan, izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji in s tem uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, se naslovno sodišče do slednjega ni opredelilo.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) VSL Sodba I Cpg 498/2010. (2) Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, avtor: dr. Vesna Kranjc, str.: 238.