Jedro

Zahtevek za znižanje cene je mogoče uveljavljati le kot sankcijo v okviru jamčevanja za stvarne napake, ni pa ga mogoče uveljavljati kot zahtevek iz garancije

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v znesku 5.227.697,00 SIT s pp in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 316.539,00 SIT. Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Pravočasno se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v njeno korist, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je prijavila tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo dokaze, ker ni ocenjevalo vsakega dokaza v povezavi z drugimi in da je zmotno ugotovilo, da so bile tožniku napake ob sklenitvi pogodbe znane. Pri tem pritožnik v pritožbi ne navede, katerega dokaza prvostopno sodišče ni ocenilo oz. ga je ocenilo zmotno. Pritožba v tem delu tako niti ni obrazložena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri tem svojem stališču izhajalo iz trditev tožeče stranke same, ko je v tožbi navedla, da je leasing pogodbo za sporni avtobus z leasingodajalcem A. d.o.o. tožnik sklenil dne 9.2.1999 in na podlagi ugotovljenega dejstva, da je ob sklenitvi pogodbe dne 9.2.1999 tožeča stranka vedela, da so se na avtobusu pojavljale napake vse od 12.5.1998, ko ga je imela v posesti, saj je tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe dne 9.2.1999 razpolagala z mnenjem izvedenca I. K. z dne 27.1.1999. Nobeni od teh dejanskih ugotovitev tožeča stranka v pritožbi ne oporeka in jih ne izpodbija. Čim pa je tako, pa ni nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožeči stranki ob sklenitvi pogodbe dne 9.2.1999 niso bile neznane pomanjkljivosti na avtobusu.

Tožeča stranka nadalje očita sodišču, da je v izpodbijani sodbi spregledalo, da je zahtevek temeljila na tem, da je tožena stranka izdala za avtobus garancijo, kar posledično pomeni, da odgovarja za vso nastalo škodo, ki je tožniku nastala in da je zato zahtevek neutemeljeno zavrnilo sklicujoč se na ugotovitev, da so bile tožeči stranki ob sklenitvi pogodbe napake na spornem avtobusu znane. Pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo, da tožeča stranka temelji odškodninski zahtevek tudi na garanciji in da je zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka za napake vedela ob sklenitvi pogodbe dne 9.2.1999, je neutemeljen, saj se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ukvarjalo tudi s to podlago tožbe. Sodišče je v zvezi s to podlago ugotavljalo dejstva, kdaj je iztekel garancijski rok za avtobus (12.5.1999) ter kakšne zahtevke in kdaj jih je tožeča stranka naslavljala toženi stranki. Pri tem je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki znotraj garancijskega roka postavljala zahtevke za odpravo napak in da jih je tožena stranka tudi odpravljala in da tožeča stranka ni trdila, da je tožena stranka napake odpravljala nekvalitetno. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dne 4.5.1999 toženi stranki postavila zahtevek za znižanje cene avtobusa in v zvezi s tem ugotovilo, da je to zahtevek, ki bi ga toženka lahko uveljavljala le kot sankcijo v okviru jamčevanja za stvarne napake, ne more pa takega zahtevka uveljavljati kot zahtevek iz garancije. Rok za odgovornost za stvarne napake pa je v tem času namreč že potekel. Nadalje je ugotovilo, da iz tožnikovega dopisa z dne 12.5.1999 izhaja, da je postavil jamčevalni zahtevek iz naslova garancije - izročitev novega vozila, vendar je ugotovilo, da ta zahtevek ni bil vložen znotraj garancijskega roka oz. da je bil vložen po preteku garancijskega roka. Vseh teh dejanskih ugotovitev pritožnik ne izpodbija. Za uspešno uveljavitev pravice do povrnitve škode na temelju garancije, ki ima značilnosti škode zaradi zaupanja (kar vtoževana škoda ima), morajo biti po 2. odst. 488. člena ZOR (ki ga je potrebno uporabiti tudi pri odškodnini iz naslova garancije), izpolnjene vse (tudi posebne) predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarno napako, zlasti tudi predpostavki pravočasnega obvestila in pravočasne sodne uveljavitve zahtevka v enoletnem roku. Poleg tega mora za uspešno uveljavljanje odškodnine po 1. odst. 502. člena ZOR pogodbena stranka dokazati, da stvar v garancijskem roku ne deluje brezhibno, nato pa ravnati v skladu s 507. členom ZOR. Torej mora napake pravočasno grajati in nato tožbo pravočasno vložiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka napake na avtobusu odpravljala. Takšne ugotovitve dejanskega stanja prvostopnega sodišča pritožnik niti ne napada. Po 507. členu ZOR pravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval njeno popravilo ali zamenjavo stvari (razen če mu je ta s prevaro to onemogočil, za kar pa v tej pravdi ne gre). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dopis za zamenjavo vozila naslovila na toženo stranko dne 12.5.1999, ki ga je tožena stranka prejela po izteku roka. Ker pa je tožeča stranka tožbo vložila šele 17.1.2002, kar je vsekakor po izteku enoletnega prekluzivnega roka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka niti ni vložila sodnega zahtevka skladno s 507. členom ZOR.

Poleg tega pa je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi zato, ker iz trditev tožeče stranke ni mogoče sklepati, da je zatrjevana škoda posledica nepravilnega delovanja avtobusa. Sodišče druge stopnje namreč ne more pritrditi posplošenemu zaključku sodišča prve stopnje, da bi se bilo mogoče strinjati s tožečo stranko glede obstoja vzročne zveze. Tožeča stranka v tej pravdi kot škodo vtožuje zneske, ki jih je plačala ob sklenitvi zakupne pogodbe z dne 22.5.1998 in sicer polog leasingodajalcu dne 12.5.1998 v znesku 2.817.600,00 SIT, dva obroka po predmetni zakupni pogodbi z dne 4.7.1998 in 26.8.1998 v skupnem znesku 1.301.956,50 SIT ter znesek plačan dne 12.5.1998 za zavarovanje vozila v skupnem znesku 1.108.141,00 SIT, vse skupaj v višini 5.227.697,00 SIT. Tožeča stranka v tej pravdi torej ne vtožuje zneskov, ki jih je plačala po odstopu zakupodajalca od zakupne pogodbe, saj je sama navedla, da je slednji odstopil od leasing pogodbe dne 14.6.1999. Gre torej za izdatke tožeče stranke, ki so ji nastali zaradi sklenitve leasing pogodbe in jih torej ni plačala zato, ker avtobus ne bi deloval. Da pa bi te zneske lahko uveljavljala kot škodo od tožene stranke, bi morala zatrjevati in izkazati dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da prej navedenih pogodbenih izdatkov ni mogla nadomestiti zaradi neuporabe avtobusa. Tožena stranka je namreč v svoji vlogi z dne 1.4.2004 (list. št. 20-22) ugovarjala vzročni zvezi in navajala, da je bil neposredni vzrok za izgubo plačil tožeče stranke odstop zakupodajalca A. d.o.o. od zakupne pogodbe, kar pa je bilo posledica dejstva, da tožeča stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti po zakupni pogodbi. Razlog domnevni plačilni nezmožnosti tožeče stranke ni bil v tem, da tožena stranka ni ugodila njenim zahtevam iz dopisov z dne 5.5.1999 in 17.5.1999, temveč razlog izhaja iz predhodnega obdobja, za katerega tožeča stranka toženi ničesar ne očita. Po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka s takšnim ugovorom trditveno in dokazno breme preusmerila na tožečo stranko, ki konkretnih trditev v tej smeri ni podala. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo, da tožnik ni ponudil dokazov oz. podatkov, koliko časa avtobusa zaradi popravil ni mogel uporabljati, zato ni mogoče sklepati, da so vtoževani zneski posledica napak na vozilu.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče spoznalo, da tožeča stranka s pritožbo ne more biti uspešna. Ker niso podani niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).