Jedro

Ker je bilo pri toženi stranki zniževanje plač v letu 1992 nezakonito, tožniki pa so v postopku lastninskega preoblikovanja lahko uporabili le sorazmerni del v izdanih listinah - certifikatih priznanih zneskov, so upravičeni do izplačila razlike v gotovini, z zakonitimi zamudnimi obrestm od 15.07.1997 dalje do plačila, saj je imela tožena stranka možnost uporabe certifikatov vse do 14.07.1997, ko je bila podpisana pogodba s Skladom RS za o prenosu in prodaji delnic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Prvotožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka ... d.d. dolžna plačati: - tožniku V. K. 231.089,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1997 dalje, - tožniku D. B. 189.501,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1997 dalje in - tožniku Đ. K. 140.094,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1997 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku V. K. povrniti 149.379,00 SIT stroškov pravdnega postopka, D. B. ter Đ. K. pa 265.806,15 SIT stroškov pravdnega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2000 dalje do plačila, v primeru zamude pod izvršbo. Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba navaja, da tožena stranka tožnikov ni prikrajšala, po tem, ko so pristali, da certifikate za manj obračunane plače vložijo v lastninjenje tožene stranke v postopku notranjega odkupa. Dejstvo je, da so bili po uveljavljeni sodni praksi tožniki upravičeni do izplačila v denarju le, v kolikor bi toženka njihove plače znižala po kolektivni pogodbi dejavnosti pod 85% osnove in v kolikor ne bi sami pristali na sodelovanje v lastninjenju podjetja s tem zneskom. Temu pa ni bilo tako in tudi tožniki ne trdijo, da terjajo kaj več kot razliko do 100 % plač in tudi ne izpodbijajo podpisa svojih izjav. V nominalni višini je ta razlika med strankami nesporna in sodišče neutemeljeno obrazlaga upravičenost oz. neupravičenost zniževanja plač. Tudi tožniki omenjajo (K.), da je pri toženki tekel postopek v zvezi z zniževanjem plač v letu 1991, toženec pa je v postopku opozoril, da pred istim sodiščem tečeta še postopka pod opr. Pd 530/97 in 531/97, vendar sodišče prve stopnje teh spisov ni vpogledalo. Tožena stranka meni, da ima ta listina, potem ko so jo tožniki podpisali, značaj izvensodne poravnave. V celotnem postopku je toženec opozarjal, da je sklenjana pogodba o odkupu delnic med toženecem in SRD in da, po aneksu z dne 14.7.1999, postopek notranjega odkupa še traja. Ker toženec odkupuje delnice razreda E na račun in v imenu tožnikov, bodo ti na ta način neupravičeno obogateni, saj bodo prejeli delnice, poleg tega pa tudi plače v gotovini. Prvotožeča stranka V. K. je odgovoril na pritožbo. Prereka vse navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v letu 1992 neutemeljeno oz. nezakonito zniževala plače tožnikov, zato jim pripada razlika do polne plače po Kolektivni pogodbi za gradbene dejavnosti (Ur.l. RS, št. 3/91) oz. po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90). Po določbi 1. odst. 25.a čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) so lahko delavci potrdila o premalo izplačanih plačah uporabili v postopku internega odkupa delnic oz. je lahko podjetje opravilo vplačilo delnic za notranji odkup na podlagi potrdil, ki jih je izdalo zaposlenim na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom SKPG določajo kolektivne pogodbe dejavnosti. Po ZLPP je interni odkup delnic potekal tako, da je podjetje najprej preneslo družbeni kapital na Sklad za razvoj, potem pa je moralo takoj odkupiti od Sklada 20% delnic. V nadaljnjih štirih letih je moralo podjetje od Sklada odkupiti vsako leto najmanj eno četrtino delnic, ki jih je preneslo na Sklad. Le prvi odkup se je lahko realiziral z vplačilom potrdil, saj je moralo podjetje po določbi 8. odst. 25. člena ZLPP kupnino oz. potrdila o premalo izplačanih plačah prenesti Skladu še pred vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register, za vse nadaljnje odkupe pa je 3. odst. 25. člena predvidel le gotovinsko plačilo. Enako izhaja tudi iz predložene pogodbe o prenosu in prodaji delnic - notranji odkup na obroke (priloga B14), iz katere je razvidno (določilo 7.2.3.), da podjetje (tožena stranka) svojo pravico do odkupa uveljavi tako, da delnice določenih serijskih številk v določenih rokih, v skladu s točko 7.2.2. te pogodbe (torej delnice E razreda), odkupi za imetnika za gotovino, po ceni delnice iz pogodbe. Tudi iz aneksa k tej pogodbi z dne 14.07.1999 izhaja, da se odkupi delnic opravijo za gotovino - določilo 2.1.1. Ker se ti (nadaljnji) odkupi delnic izvršijo za gotovino, ne pa na podlagi potrdil o premalo izplačanih plačah, ki so se lahko uporabili le ob prvem odkupu, niso utemeljene navedbe tožene stranke, da je tožba preuranjena in da bi tožniki še vedno lahko uporabili razlike po potrdilu pri internem odkupu delnic. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da so tožniki s podpisom izjav pristali na izvensodno poravnavo, zaradi katere jim tožena stranka ne bi ničesar več dolgovala. Kot izhaja iz samih predloženih potrdil, je že tožena stranka predvidela, da bo v postopku internega odkupa uporabljen le sorazmerni del zneskov premalo izplačanih plač, zato glede preostanka ni mogoče šteti, da so se tožniki s podpisom te izjave temu odpovedali. Ker je bilo torej zniževanje plač v letu 1992 nezakonito, tožniki pa so v postopku lastninskega preoblikovanja lahko uporabili le sorazmerni del v izdanih listinah - certifikatih priznanih zneskov, so upravičeni do izplačila razlike v gotovini, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.07.1997 dalje do plačila, saj je imela tožena stranka možnost uporabe certifikatov vse do 14.07.1997, ko je bila podpisana pogodba s Skladom o prenosu in prodaji delnic (priloga B 14). Ker niso podani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ni zaslediti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvotožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, ki pa jih pritožbeno sodišče ni priznalo, saj odgovor na pritožbo ni z ničemer prispeval k večji razjasnitvi stvari.