Jedro

Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 pomeni nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop.

Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Podlaga za izdajo začasne odredbe je lahko le tista resna škoda, ki grozi neposredno tožniku, ki je konkretizirano opredeljena glede nastanka, oblike in obsega (tudi če ni navedena višina škode v določenem denarnem znesku, mora biti obseg škode določen) in ki je ni mogoče odvrniti nikakor drugače, kot z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Pri tem mora biti podana neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi z začasno ureditvijo stanja preprečiti. Poleg tega začasna odredba ne sme pomeniti nesorazmernega posega v javne koristi in v koristi nasprotnih strank.

Tako v pravni teoriji kot v sodni praksi ni sporno, da je tudi v primerih, ko se zahteva za izdajo začasne odredbe vsebinsko pokriva s tožbenim zahtevkom, začasno odredbo izjemoma sicer možno izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru sodbe, s katero bi nato sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje ter popraviti oziroma odpraviti posledice izdane začasne odredbe.

Začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi splošnih trditev in sklepanj, kar velja tudi, ko gre za nematerialno škodo.

Izrek

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je na to sodišče 12. 3. 2018 priporočeno po pošti vložila tožbo v upravnem sporu zaradi molka Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju toženka) glede zahteve za vpis tožnice v evidenčni in analitski informacijski sistem visokega šolstva v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju eVŠ).

2. V tožbi je navedla, da je A. s pravnomočno odločbo z dne 6. 10. 2008 podal pozitivno strokovno mnenje k ustanovitvi B.ter da je Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljevanju NAKVIS) tožnico 15. 9. 2016 vpisala v javno evidenco akreditiranih visokošolskih zavodov s članicami: C., Č. ter D.. Akreditacija tožnice in njenih članic je veljavna do 30. 9. 2020. Glede na določbe Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) je toženka v eVŠ dolžna vpisati vse podatke o akreditacijah visokošolskih zavodov v Republiki Sloveniji (RS), ki jih v svoje evidence vpiše NAKVIS. V teh evidencah je tožnica vpisana kot nosilec akreditacije visokošolskega zavoda v RS z omenjenimi članicami, prav tako so s tožnico kot nosilcem vpisani javnoveljavni študijski programi in študijski programi za izpopolnjevanje pri članicah tožnice, kot je navedeno na str. 4 in 5 tožbe. Toženka je seznanjena s podatki evidenc NAKVIS, kljub temu pa ni izvedla vpisa tožnice v eVŠ, ampak so tam tožničine članice vpisane kot samostojni visokošolski zavodi. V decembru 2017 so bili akti o ustanovitvi tožnice in njenih članic spremenjeni tako, da so usklajeni s podatki evidenc NAKVIS in 10. členom ZVis. Ob tem so bili spremenjeni tudi nazivi tožničinih članic, ki so sedaj E., F. ter G.. Tožnica je z dopisom z dne 5. 1. 2018 toženko seznanila s spremembami, ki so vpisane tudi v poslovni register, in jo zaprosila, da uredi vpis tožnice v spletni portal eVŠ ter da spremembe upošteva pri objavi razpisa za vpis v študijsko leto 2018/19. Toženka, ki je tožničino prošnjo oziroma zahtevo prejela 8. 1. 2018, tega ni storila. V dopisih z dne 12. 1. 2018 in 6. 2. 2018 je podala svoje razumevanje 10. člena ZVis (da je v razmerju univerza - članica pravna oseba zgolj univerza) in izrazila mnenje, da je bila v konkretnem primeru pravica do ustanovitve univerze realizirana v nasprotju z določbami veljavne zakonodaje. O tožničini prošnji z dne 5. 1. 2018 je bilo mogoče odločiti po skrajšanem postopku, saj se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi toženki znanih dejstev in bi ta tako po prvem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morala odločbo izdati in jo tožnici vročiti najpozneje v enem mesecu od prejema vloge, to je do 8. 2. 2018. Ker tega ni storila, jo je tožnica z dopisom z dne 1. 3. 2018, ki ga je toženka prejela 2. 3. 2018, pozvala, da o tožničini zahtevi za vpis v eVŠ odloči v nadaljnjih sedmih dneh, vendar toženka tudi po tem odločbe ni izdala. Zato je tožnica vložila tožbo zaradi molka, pri čemer se sklicuje na drugi oziroma tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje, da so izpolnjeni pogoji, da se tožnica vpiše v eVŠ kot akreditiran visokošolski zavod v RS z omenjenimi članicami in da se temu ustrezno vpišejo podatki o javnoveljavnih študijskih programih in študijskih programih za izpopolnjevanje pri tožničinih članicah. S tožbo je tako zahtevala, da se v primeru molka zakonsko domnevana odločitev o zavrnitvi vloge odpravi in nadomesti s pravilno odločitvijo, pri čemer primarno predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije samo odloči o vpisu, saj bi postopek pri toženki tožnici prizadel težko popravljivo škodo, ki jo opisuje v tožbi in nato še v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnica kot nepravilna zavrača stališča iz toženkinih dopisov z dne 5. 1. 2018 in 12. 1. 2018 ter ob sklicevanju na določbe 10. člena ZVis in Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) poudarja, da so fakultete, ki so njene članice, zavodi in s tem pravne osebe, katerih pravna sposobnost pa je takrat, ko izvajajo nacionalni program visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva RS, omejena. Kot je razvidno iz javne evidence NAKVIS, so omenjene fakultete akreditirane kot tožničine članice, ne kot samostojni visokošolski zavodi. Čim postane visokošolski zavod članica univerze, ex lege nastopi posledica iz 10. člena ZVis, to je, da posluje, ko gre za nacionalni program in javna sredstva, v imenu in za račun univerze, ki postane nosilec pravic in obveznosti dotlej samostojne članice.

3. Tožnica je v tožbi predlagala, naj sodišče razsodi: (1.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod se odpravi in se tožnica vpiše v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod ter se spremeni vpis E. in F. ter G., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da so odslej evidentirane kot članice tožnice. (2.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis javnoveljavnih študijskih programov in študijskih programov se odpravi in se v eVŠ vpišejo javnoveljavni študijski programi in študijski programi, kot je opredeljeno v treh tabelah, pri čemer se v rubriki „Vrsta zavoda“ navede tožnica, njena članica pa v rubriki „Ime zavoda“. (3.) Toženka je dolžna na dan prejema te sodbe v eVŠ izvesti vpisa iz 1. in 2. točke. Podrejeno je tožnica predlagala, naj sodišče razsodi: (1.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod se odpravi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe v spletni portal eVŠ vpiše tožnico kot samostojni visokošolski zavod, katerega člani so E. in F. ter G., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da jih odslej evidentira kot članice tožnice. (2.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis javnoveljavnih študijskih programov in študijskih programov se odpravi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe v spletni portal eVŠ vpiše javnoveljavne študijske programe in študijske programe, kot je opredeljeno v treh tabelah, pri čemer se v rubriki „Vrsta zavoda“ navede tožnica, njena članica pa v rubriki „Ime zavoda“. Še podrejeno pa je tožnica predlagala, naj sodišče razsodi: (1.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod se odpravi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe tožnico vpiše v spletni portal eVŠ kot samostojni visokošolski zavod, katerega člani soE. in F. ter G., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da jih odslej evidentira kot članice tožnice. (2.) Odločba toženke o zavrnitvi zahteve tožnice za vpis javnoveljavnih študijskih programov in študijskih programov se odpravi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe odloči o zahtevi tožnice za vpis v spletni portal eVŠ javnoveljavnih študijskih programov in študijskih programov, kot je opredeljeno v treh tabelah, pri čemer se v rubriki „Vrsta zavoda“ navede tožnica, njena članica pa v rubriki „Ime zavoda“. V vsakem primeru naj sodišče toženki naloži, da tožnici povrne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnica je hkrati s tožbo podala predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker toženka arbitrarno ni izvedla zahtevanega vpisa oziroma odločila o tožničini zahtevi, tožnici in njenim članicam nastajajo nepopravljive škodljive posledice, predstavljene že v tožbi, ki jih tožnica ponovno opisuje v predlogu za izdajo začasne odredbe (glej točke od a) do f) v nadaljevanju obrazložitve). Da bi preprečile prenehanje izvajanja dejavnosti (akreditiranih visokošolskih programov) v okviru nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva RS, bodo tožničine članice sicer prisiljene podpisati morebitne pogodbe in anekse kot samostojni visokošolski zavodi. Vendar toženka s takšno oblastno prisilo tožnici onemogoča izvajanje dejavnosti skladno z ZVis, od njenih članic pa zahteva nezakonito ravnanje.

a) Kot pojasnjuje tožnica, skladno z Razpisom za vpis v dodiplomske in enovite magistrske programe v študijskem letu 2018/2019 od 6. 2. 2018 do 30. 3. 2018 poteka vpis novih študentov v visokošolske zavode s prijavo na akreditirane študijske programe. Ker tožnica ni vpisana v eVŠ kot imetnik akreditacij, se študenti ne morejo vpisati na njene programe oziroma programe njenih članic. Drži, da se študenti lahko vpišejo na programe njenih članic, ki so v eVŠ vodene kot samostojni visokošolski zavodi, vendar je interes za vpis na program pri članici univerze večji. To pomeni izpad tako dohodka, kot tudi možnosti nudenja ustrezne izobrazbe študentom.

b) Kot nadaljnji primer škodljivih posledic tožnica utemeljuje, da bi morala koncesijska sredstva, ki so bila prvotno dodeljena njenim članicam (kot primer prilaga s Č. sklenjeno koncesijsko pogodbo, št. C3330-17-500119 z dne 8. 8. 2017), po njihovi včlanitvi v tožnico, glede na tretji odstavek 10. člena ZVis, prejemati tožnica, ki ima kot univerza pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva edina pravno subjektiviteto. Sredstva za izvajanje tega programa torej pripadajo in bi se morala neposredno nakazovati tožnici, pa se ne, ker ni vpisana v eVŠ. Posledično se tožnico in njene članice sili v nezakonito stanje, ko bi članice univerze v nasprotju z ZVis uporabljale javna sredstva v svojem imenu in za svoj račun, ne pa v imenu in za račun univerze. Tako prihaja do izpada finančnih sredstev pri tožnici zaradi nezakonitega zavračanja sklenitve pogodb in aneksov k pogodbam o financiranju izvajanja dejavnosti nacionalnega programa visokega šolstva iz sredstev RS (zavračanje prenosa koncesij s članic na tožnico). Za nadaljevanje programov bo zato obstoječim študentom treba zaračunati šolnino, kar bo imelo za posledico bodisi upad števila bodisi socialno stisko študentov, ki si tega stroška ne bodo mogli privoščiti. Toženka nadalje sili v neustrezno računovodenje, tudi glede odvajanja davčnih obveznosti, ker nezakonito onemogoča dokaz statusa akreditiranosti in članstva tožničinih članic. Tožnica se ne more ustrezno oblikovati in kadrovsko opremiti, saj je njeno delovanje brez vpisa v eVŠ dejansko onemogočeno.

c) Ker je tožnici onemogočen vpis v eVŠ, se ne more prijavljati na projekte in razpise, kjer je vpis prijavitelja v eVŠ določen kot pogoj (npr. razpisi Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, v nadaljevanju JŠRIPS, razpisi toženke), kar ima za posledico izgubo morebitnega dodatnega financiranja ter zaviranje obstoja in razvoja tožnice. Kot aktualni primer izpostavlja Javni razpis JŠRIPS "...", na katerega so se lahko prijavili visokošolski zavodi v RS, ki se na dan roka za oddajo vloge vodijo v eVŠ, izvajajo javno veljavne študijske programe ter imajo v študijskem letu 2016/2017 (prvo odpiranje) in v študijskem letu 2017/2018 (drugo odpiranje) vpisane študente. V roku za drugo odpiranje do 25. 10. 2017 je vlogo oddala C. in bila tudi izbrana, v času, ko bi bilo treba skleniti pogodbo, pa je že postala članica tožnice. Ta je kot pravna naslednica C. dne 15. 2. 2018 z JŠRIPS sklenila pogodbo o sofinanciranju izvajanja projektov št. 11083-19/2017 v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014 - 2020, po kateri je upravičena do sredstev za študentske projekte v višini 18.584,00 EUR, vendar je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, da tožnica predloži dokazilo o vpisu v eVŠ (v dokaz pravnega nasledstva po C.), na tožničino prošnjo je JŠRIPS pristal na podaljšanje roka za to do 14. 4. 2018. Sicer se pogodba ne bo štela za sklenjeno in bodo ta sredstva izgubljena, pri čemer je od 18.584,00 EUR kar 14.400 EUR namenjenih študentom. Gre za običajen pogoj, ki se bo ponavljal pri drugih razpisih in tožnici onemogočal normalno delo. Če tožnica in njene članice teh sredstev ne prejmejo, se študenti iz šibkih okolij zelo verjetno za mobilnost ne bodo odločili. Posledično je zaznati upad mobilnosti in nezanimanje zanjo (onemogočanje optimalnega razvoja mobilnosti).

č) V smislu težko popravljive škode tožnica nato navaja okrnjenost celotnega programa mobilnosti posameznikov Erasmus+ ter posledične finančne škode, ker tožničinim članicam grozi izpad tega programa. Kot je razvidno iz Posebnega razpisa za zbiranje predlogov - ..., ki je bil 1. 2. 2018 objavljen v Uradnem listu Evropske unije, je pogoj za prijavo na razpise Erasmus+ za visokošolske institucije iz držav članic podelitev univerzitetne listine Erasmus. Gre za pogoj, ki ga morajo izpolnjevati vse visokošolske ustanove, ki se želijo v okviru programa prijaviti na učno mobilnost posameznikov. Zaradi neurejenega statusa oziroma zavračanja vpisa tožnice v eVŠ, kljub izpolnjevanju vseh pogojev, prijava na programe Erasmus+ ne bo mogoča. d) Tožnici in njenim članicam je onemogočena zakonita javna predstavitev in promocija v skladu z dejanskim statusom. (Potencialnim) študentom ne more dati zakonitih informacij, niti tistih, ki izhajajo iz javnih evidenc NAKVIS, ker niso del eVŠ. Za visokošolska zavoda, kot sta E. ali F., je nedopustno, da bi podajala sporne informacije. To je pomembno z vidika percepcije visokošolskih zavodov v očeh javnosti in s tem tudi bodočih študentov. Posledično se zmanjšujejo prepoznavnost in ugled tožnice ter njenih članic.

e) Prihaja do izgube obstoječih in potencialnih partnerjev na nacionalni in transnacionalni ravni (sporazumi s sodišči, pisma o nameri, programi ... in drugi).

f) Ena najhujših nepopravljivih škodljivih posledic, ki nastajajo tožnici in njenim članicam, je nezadovoljstvo študentov zaradi nezakonitega stanja, ki ga je povzročila toženka. Del nepopravljive škode nastaja oziroma bi nastal samim študentom, kar bi se vselej povezovalo s tožnico. V praksi že sedaj obstaja zmeda med uporabniki njenih storitev.

5. Navedene škodljive posledice pomenijo težko popravljivo škodo po 32. členu ZUS-1. Materialna škoda sicer sama po sebi praviloma ne predstavlja težko popravljive škode, vendar v tožničinem primeru ne gre le za takšno škodo, gre za pravico do njenega življenja, to je do delovanja kot visokošolskega zavoda z akreditacijo v skladu z ZVis, ki ga toženka onemogoča. Ne gre za vprašanje, ali bo imela premoženjska škoda za posledico slabši materialni položaj tožnice. Preprečitev možnosti za pridobivanje sredstev na razpisih bo imela za posledico ukinitev posameznih programov ali zmanjšanje njihove kakovosti. Od sredstev je namreč odvisen način izvedbe vsebin, od tega pa, kot je splošno znano, vpis študentov v prihodnjih letih. Zato ima zmanjšanje oziroma preprečevanje možnosti pridobivanja sredstev iz vseh razpoložljivih virov za tožnico dolgoročne posledice nepremoženjske narave. Gre za izgubo ugleda, ki je ni mogoče sanirati v kratkem času. Upad študentov se lahko zgodi že zaradi slabih izkušenj ene vpisane generacije, za povrnitev ugleda pa je potrebnih več študijskih let dokazovanja, da se je nivo kakovosti ustrezno dvignil. Že samo izpostavljeni Javni razpis JŠRIPS, pri katerem je delež financiranja študentov kar 14.400 EUR od 18.584 EUR, kaže, da bi sredstva omogočila višji nivo izvedbe programov oziroma dodatne vsebine, ki pritegnejo študente ter dvignejo kakovost njihovega študija in pridobljenih kompetenc, ki so vedno bolj v ospredju pri iskanju zaposlitve in so zato odločilne za vpis na določen visokošolski program pri različnih izvajalcih. Že samo dejstvo, da tožničine članice svojega delovanja ne morejo uskladiti z veljavno zakonodajo, je razlog, zaradi katerega se študenti za vpis v programe pri tožnici ne bodo odločali. Zmanjša se namreč zaupanje v visokošolski zavod, ugled le-tega pa je bodoče diplomante pomemben z vidika kasnejšega konkuriranja na trgu dela.

6. Ker gre za izobraževalno dejavnost, ki se v določenem obdobju izvaja ali pa ne, kasnejša nadomestitev nastale škode oziroma izpadlih sredstev z izplačilom sredstev npr. v obliki odškodnine, prisojene v ločenem pravdnem postopku, ne bi mogla nadomestiti posledic nezmožnosti realizacije projektov in programov v času do odločitve sodišča. Zavrnitev izdaje predlagane začasne odredbe bi bila v nasprotju z ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, saj sodba v upravnem sporu, s katero bi bila izpodbijana odločba odpravljena, ne bi izboljšala tožničinega pravnega položaja za obdobje do njene pravnomočnosti, ki je ključnega pomena za obstoj tožnice. Z začasno ureditvijo ne bo prizadeta javna korist, ki je v preglednosti pravnih razmerij ter zakonitem delovanju vseh udeležencev v pravnem prometu, zlasti tistih, ki izvajajo javno službo. Po mnenju tožnice ni niti ene situacije, v kateri bi bila ob izdani predlagani začasni odredbi prizadeta javna korist oziroma korist toženke. Ker gre za negativno dejstvo, ga ni mogoče niti potrebno posebej dokazovati. Interes ... je že po naravi stvari usklajen z javnim interesom.

7. V predlogu za izdajo začasne odredbe se tožnica sklicuje na dokaze, predlagane v tožbi (torej za dokazovanje utemeljenosti tožbe); prilaga Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske programe v študijskem letu 2018/2019 (strani 1-7); predlaga, da se vpogleda na spletu objavljen javni razpis; prilaga s Č. sklenjeno koncesijsko pogodbo, št. C3330-17-500119 z dne 8. 8. 2017, ter z JŠRIPS sklenjeno pogodbo o sofinanciranju izvajanja projektov, št. 11083-19/2017, svojo v tej zvezi podano prošnjo za podaljšanje roka z dne 6. 3. 2018 ter po elektronski pošti prejet odgovor JŠRIPS z dne 8. 3. 2018. Predlaga tudi zaslišanje svoje zakonite zastopnice A.A..

8. Po navedenem je tožnica predlagala, da sodišče izda naslednjo začasno odredbo: (1.) Tožnica se vpiše v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod ter se spremeni vpis E. in F. ter G., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da so odslej evidentirane kot članice tožnice, vse do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. (2.) V eVŠ se, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, vpišejo javnoveljavni študijski programi in študijski programi, kot je opredeljeno v treh tabelah, pri čemer se v rubriki „Vrsta zavoda“ navede tožnica, njena članica pa v rubriki „Ime zavoda“. (3.) Toženka je dolžna na dan prejema te sodbe v eVŠ izvesti vpisa iz 1. in 2. točke. Podrejeno je tožnica predlagala izdajo sledeče začasne odredbe: (1.) Toženki se naloži, naj v roku 3 dni od prejema te začasne odredbe v spletni portal eVŠ do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu vpiše tožnico kot samostojni visokošolski zavod ter spremeni vpis C., Č. in D., ki so vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da bodo vpisane kot članice univerze. (2.) Toženki se do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu naloži, naj v roku 3 dni od prejema te začasne odredbe v spletni portal eVŠ vpiše javnoveljavne študijske programe in študijski programe, kot je opredeljeno v treh tabelah, pri čemer je v rubriki „Vrsta zavoda“ navedena tožnica, njena članica pa v rubriki „Ime zavoda“.

9. Z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 16. 3. 2018, je tožnica, v zvezi z navedbami točke 4. c) te obrazložitve, sporočila, da je z JŠRIPS sklenila aneks, s katerim je bil rok za izpolnitev odložnega pogoja podaljšan do 14. 4. 2018 (podpisani izvod z datumom 9. 3. 2018 sklenjenega aneksa je prejela 14. 3. 2018). Tako lahko še vedno izpolni pogoj iz zadevne pogodbe, kar pomeni, da tožnici in študentom kot posrednim prejemnikom sredstev škoda še ni nastala, a še vedno grozi.

10. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pojasnila, da je izdala odločbo, št. 6033-35/2018/2 z dne 13. 3. 2018, s katero je zavrnila vlogo tožnice za vpis v eVŠ in njeno vlogo za izdajo potrdila o vpisu tožnice v eVŠ, izdala pa je tudi sklep, št. 6033-35/2018/2 z dne 13. 3. 2018, o zavrženju vloge E. za izdajo potrdila o vpisu tožnice v eVŠ. O navedenih vlogah tožnice in E. z dne 1. 3. 2018 je tako odločila, še preden je 14. 3. 2018 prejela tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

11. Po mnenju toženke tožnica ni izkazala izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1, njena izdaja pa bi bila tudi v nasprotju z določbami ZVis. Po prvem odstavku 82a. člena tega zakona se podatki za eVŠ evidenco visokošolskih zavodov zbirajo za visokošolske zavode, ki so nastali v skladu z ZVis, kar pomeni, da je zbiranje oziroma vnos podatkov v eVŠ dopusten samo ob izpolnitvi ustreznih materialnopravnih določb ZVis. V konkretnem primeru je bila pravica ustanovitve tožnice kot zasebne univerze realizirana v nasprotju z ZVis, saj glede na določbe 10. člena tega zakona članica univerze v razmerju do univerze ne more imeti statusa neodvisne, samostojne pravne osebe in ne lastnega ustanovitvenega akta. Članica univerze je notranja organizacijska enota univerze, prek katere univerza izvaja študijske programe, torej ne more obstajati kot zavod znotraj zavoda, saj bi bilo to v nasprotju z določbami tako ZVis kot ZZ. Kljub ustanovitvi tožnice poleg nje po podatkih evidence AJPES še vedno obstajajo trije samostojni visokošolski zavodi (E. in F. ter G.), ki se sicer deklarirajo za tožničine članice tožnice, pri čemer pa ima vsak svoj akt o ustanovitvi ter se izkazuje z lastno pravno in poslovno sposobnostjo. Tožnica kljub več opozorilom v ustanovitvenem aktu ni uredila univerzalnega pravnega nasledstva in torej ni uredila statusa članic univerze skladno z ZVis. Zato je toženka z odločbo z dne 13. 3. 2018 zavrnila njeno vlogo za vpis v eVŠ, kot tudi vlogo tožnice za izdajo potrdila o njenem vpisu v eVŠ.

12. Toženka zavrača navedbe, da tožnici in omenjenim trem fakultetam, ki jih šteje za svoje članice, zaradi nevpisa tožnice v eVŠ in nevpisa fakultet kot njenih članic, nastajajo nepopravljive škodljive posledice. Toženka je z vso potrebno skrbnostjo preprečila nastanek kakršnih koli škodnih posledic, ki bi sicer lahko nastale kvečjemu zaradi ravnanj same tožnice. Ne more iti za oblastno prisilo, če je toženka s pravočasno pripravo aneksov glede spremembe imen fakultet, ki sta koncesionarki (E. in F.), poskrbela, da niti njima niti na koncesionirane študijske programe vpisanim študentom ni nastala kakršna koli škoda glede izvajanja teh programov. Tako je poskrbela tudi za nemoteno izplačevanje mesečne koncesnine navedenima fakultetama, ki sta glede na ustanovitvena akta in podatke AJPES še vedno samostojna visokošolska zavoda in ne članici tožnice. Tej sploh ni mogla nastati kakršna koli škoda, ker gre za univerzo, ki nima članic skladno z ZVis in sama ne more izvajati študijskih programov (prvi odstavek 3. člena ZVis). Prav tako tožnica ni pogodbena stranka koncesijskih pogodb. Škodne posledice glede izvajanja koncesioniranih študijskih programov bi lahko nastale le E. in F., kar je toženka preprečila. Poudarja, da tožnica škode ni konkretizirala po obsegu in višini ter toženka ne more začeti plačevati koncesnine novi pogodbeni stranki kot koncesionarju, če iz nobenega akta ne izhaja pravno nasledstvo. Koncesije za izvajanje študijskih programov z E. in F. bo lahko prenesla na tožnico šele, ko bo ustrezno urejeno pravno nasledstvo glede fakultet in zakonito urejen njihov položaj kot članic znotraj univerze. Šele takrat bo tožnica tudi imela položaj univerze skladno z ZVis in bo lahko vpisana v eVŠ kot univerza z navedenimi članicami. Ker financiranje študijske dejavnosti na koncesioniranih študijskih programih E. in F. s strani toženke ni bilo prekinjeno, tudi ne drži tožničina navedba, da bo za nadaljevanje izvajanja študijskih programov vpisanim študentom treba zaračunavati šolnine - to bi bilo v nasprotju z ZVis, koncesijsko odločbo in koncesijsko pogodbo. V zvezi z navedbami tožnice, da se študenti ne morejo vpisati na njene študijske programe, toženka pojasnjuje, da je upoštevala podatke iz evidence AJPES in je v eVŠ ustrezno spremenila imena samostojnih visokošolskih zavodov (C., Č. in D. so vpisane z novimi imeni E. in F. ter G.). Sprememba imen je bila upoštevana tudi v razpisih za vpis za študijsko leto 2018/2019, ki so se nanašali na koncesionirane študijske programe E. in F.. Vlada RS je k tem razpisom dala soglasje; njena Služba za zakonodajo v medresorskem usklajevanju na gradivo za sklep o soglasju ni imela pripomb.

13. Na javne razpise se še naprej lahko prijavljajo vse tri fakultete, tožnica pa se bo lahko, ko bo odpravila razloge na svoji strani, zaradi katerih ne more biti vpisana v eVŠ. V primeru Javnega razpisa JŠRIPS, ki ga izpostavlja tožnica, bi se pogodba lahko sklenila z E., ki ji torej dejansko tožnica sama preprečuje prejem sredstev po Javnem razpisu. Tudi v programu Erasmus+ lahko v sodelujejo fakultete, saj so vpisane v eVŠ. Toženka je z E. in F. sklenila anekse k pogodbam o sofinanciranju projektov na podlagi javnih razpisov iz kohezijskih sredstev, pri katerih sta bili pred spremembo imena pogodbeni stranki C. in Č., ter je torej tudi v teh primerih omogočila nemoteno financiranje projektov in preprečila nastanek škodnih posledic. Nezakonito stanje je povzročila tožnica s sprejemom štirih z ZVis neskladnih ustanovitvenih aktov in z neustreznim vpisom štirih pravnih oseb v sodni register. Torej sama z nezakonitimi ravnanji vpliva na slabo javno podobo ter neustrezno in zavajajoče informiranje študentov, kar povzroča njihovo nezadovoljstvo, tako pa vpliva tudi na izgubo obstoječih in potencialnih poslovnih partnerjev. Glede na povedano po mnenju toženke niti tožnici niti omenjenim trem samostojnim visokošolskim zavodom niso mogle nastati nepopravljive škodne posledice, niti ni mogla biti prizadeta javna korist. Slednjo je toženka varovala prav z izdajo odločbe in sklepa z dne 13. 3. 2018, saj je zavrnila predlog za vpis v eVŠ, za katerega ni zakonite podlage, oziroma je zasledovala javni interes v smislu dejstva, da so v eVŠ kot uradni evidenci, vzpostavljeni na podlagi ZVis, vpisani ustrezni podatki. Ureditev stanja, kot jo zahteva tožnica v obravnavanem predlogu, se sploh ne more izkazati za potrebno, saj bi bila po navedenem nezakonita, z izvršitvijo začasne odredbe pa kršena javna korist oziroma javni interes. Toženka predlaga, da sodišče primarni in podredni predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Sodišču je nato predložila še vročilnico, iz katere izhaja, da je bila odločba z dne 13. 3. 2018 tožnici vročena 15. 3. 2018. 14. Na poziv sodišča, naj glede na izdano odločbo z dne 13. 3. 2018 v skladu z 39. členom ZUS-1 v roku 15 dni sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na novi upravni akt, se je tožnica odzvala z vlogo z dne 23. 3. 2018, ki jo je sodišče prejelo 26. 3. 2018. Kot navaja, je toženka z odločbo z dne 13. 3. 2018 (v nadaljevanju tudi izpodbijana odločba) v 1. točki izreka zavrnila vlogo tožnice z dne 1. 3. 2018 za vpis v eVŠ, v 2. točki izreka zavrnila vlogo tožnice z dne 1. 3. 2018 za izdajo potrdila o vpisu v eVŠ in v 3. točki izreka odločila, da stroški v tem postopku niso nastali. Tožnica poudarja, da je vlogo za vpis v eVŠ podala že 5. 1. 2018, z dopisom z dne 1. 3. 2018 ni podala nove zahteve, ampak toženko pozvala, naj odloči o že podani vlogi. Ker ni povsem jasno, ali je z izpodbijano odločbo toženka odločila o zahtevi z dne 5. 1. 2018, tožnica - ki sicer meni, da so v vsakem primeru izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu in da je za njene interese relevantna le presoja izpodbijane odločbe - iz previdnosti vztraja tudi pri tožbi zaradi molka. Dodaja, da sama ni nikoli zahtevala izdaje potrdila o vpisu v eVŠ niti tega ne zahteva v tem upravnem sporu, zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve iz 2. točke izreka odločbe z dne 13. 3. 2018, na katero zato tožbe ne razširja. Glede na navedeno spreminja tožbeni zahtevek v 1. točki primarnega in obeh podrejenih zahtevkov. Primarni zahtevek se tako v tej točki glasi: Točka 1. (izreka) izpodbijane odločbe se odpravi, zahtevi tožnice z dne 5. 1. 2018 za vpis v eVŠ se ugodi in se tožnica vpiše v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod ter se spremeni vpis E. in F. ter G., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da so odslej evidentirane kot članice tožnice. Prvi podrejeni zahtevek se v zadevni točki glasi: Točka 1. (izreka) izpodbijane odločbe se odpravi, zahtevi tožnice z dne 5. 1. 2018 za vpis v eVŠ se ugodi in se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe v spletni portal eVŠ vpiše tožnico kot samostojni visokošolski zavod, katerega članice so E. in F. ter G., ki so v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da so odslej evidentirane kot članice tožnice. Drugi podrejeni zahtevek pa: Točka 1 (izreka) izpodbijane odločbe se odpravi ter se toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe odloči o zahtevi tožnice z dne 5. 1. 2018 o vpisu v spletni portal eVŠ. Kot nadalje navaja tožnica, je toženka z izpodbijano odločbo generalno zavrnila vpis v eVŠ, zaradi česar sprememba tožbenega zahtevka (primarnega in obeh podrejenih) v 2. točki ni potrebna, kar pa ne pomeni, da tožnica ne zahteva, da sodišče odloči o obveznosti toženke za uskladitev vpisov glede študijskih programov ob upoštevanju statusa fakultet kot članic tožnice. Pripominja, da ni relevantno, ali je toženka odločbo izdala, preden je prejela poziv sodišča, ampak je bistveno, da je to storila po preteku roka za odločitev in preteku dodatnih 7 dni od prejema ponovnega tožničinega poziva.

15. Tožnica kot nepravilno zavrača toženkino stališče, da je zbiranje oziroma vnos podatkov v eVŠ dopusten le ob izpolnitvi ustreznih materialnopravnih pogojev po določbah ZVis. Zakon takšne presoje toženki ob izvajanju vpisa v eVŠ ne nalaga in ne dopušča, ampak je dolžna zgolj pridobiti podatke iz evidenc drugih organov in jih vpisati v eVŠ. Pristojnost za presojo glede akreditacije visokošolskih zavodov in akreditacije študijskih programov, ki sta predmet vpisa v eVŠ, ima izključno NAKVIS in ne toženka. Tožnica je status imetnika akreditacije visokošolskega zavoda prejela s pravnomočno odločbo z dne 6. 10. 2008, čemur je sledil vpis s pripadajočimi članicami v javno evidenco akreditiranih visokošolskih zavodov, ki jo vodi NAKVIS. Na tej podlagi je toženka dolžna tožnico vpisati v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod s pripadajočimi članicami, skladno s spremenjenim statusom pa prilagoditi tudi vse vpise v evidenci študijskih programov. Njeno ravnanje pomeni kršitev pravic tožnice do zakonitega statusnega organiziranja, ustreznega uradnega evidentiranja ter financiranja in delovanja, pa tudi zlorabo uradnega položaja toženke zaradi nezakonitega prevzema pristojnosti drugega državnega organa, s čimer krši temeljna načela pravnega reda RS, ustavno načelo enakosti in druge ustavno zagotovljene pravice tožnice.

16. Po mnenju tožnice so brez podlage tudi trditve toženke, da naj bi storila vse za preprečitev kakršnih koli škodnih posledic. Če arbitrarno in nezakonito sili tožničine članice, da s podpisom aktov brez zakonite podlage prejemajo sredstva iz sklenjenih koncesijskih pogodb, ki bi jih glede na 10. člen ZVis morala prejemati tožnica, to ne pomeni, da tožnici ne nastaja škoda. Nasprotno, ker sredstev ni prejela, nima sredstev za izpolnitev svojih obveznosti. Akti, na podlagi katerih članice prejemajo koncesijska sredstva, pa bi se lahko kot nični razveljavili oziroma odpravili, s čimer bi se lahko zaustavilo izvajanje programov fakultet. Zgolj dejstvo, da na pisni listini, ki določa obveznost toženke za izplačilo iz koncesije, kot upravičenka ni neposredno navedena tožnica, ni pomembno. Tožnica nadalje navaja, da je škodo konkretizirala po obsegu in višini, kolikor je pač to mogoče. To je izrecno storila glede z JŠRIPS sklenjene Pogodbe o sofinanciranju izvajanja projektov št. 11083-19/2017. V drugih primerih škode ni mogoče točno določiti v specifični vrednosti, je pa iz dejanskih okoliščin jasno razvidno, da nastaja. To velja za škodo na ugledu, onemogočenem vpisu oziroma izgubi študentov, nezmožnosti pridobivanja novih in izgubi obstoječih poslovnih partnerjev, onemogočeni javni predstavitvi in onemogočeni prijavi na projekte in razpise. ZUS-1 v 32. členu ne zahteva določitve škode po obsegu in višini, kar pomeni, da je ni treba vselej ovrednotiti v denarnem znesku. Tožnica vztraja, da bi študentom morala zaračunavati šolnine. Kot brezpredmetne zavrača navedbe toženke, da je omogočen vpis na programe članic kot samostojnih visokošolskih zavodov, kar smiselno velja tudi za prijavljanje na razpise. Če se prijavijo članice in ne tožnica, bodo to storile v nasprotju z zakonsko ureditvijo in pogoji razpisa. Ker v trenutku prijave članice nimajo pravne subjektivitete, se bo morala njihova prijava zavreči ali izločiti brez nadaljnje presoje. Te pomanjkljivosti se naknadno ne da odpraviti. Začasna odredba je zato nujna za preprečitev težko popravljive škode, ki grozi tožnici, posledično pa njenim strankam in študentom. Prizadetosti javne koristi ne more biti, saj je varovana s presojo preko pristojnega organa (NAKVIS). Vztrajanje toženke pri nezakonitem stanju bi v skrajnem primeru lahko imelo za posledico prenehanje delovanja tožnice v škodo študentov, ki so vpisani na akreditirane in koncesionirane študijske programe tožnice.

17. Kot je tožnica pojasnila v nadaljnji vlogi, je ob ponovni preučitvi ugotovila, da je zahtevek oblikovala tako, da vključuje zahtevo, da se tožnica vpiše v eVŠ kot "samostojni visokošolski zavod", s čimer je želela poudariti, da sama ni članica drugega visokošolskega zavoda. To pa lahko ustvari zmedo, ker ZVis pojem samostojni visokošolski zavod ureja v 11. členu ter ga pridržuje za fakultete in umetniške akademije, ki niso javni visokošolski zavodi, in visoke strokovne šole. Iz dosedanjih navedb tožnice sicer jasno izhaja, kakšno je bistvo njene zahteve. Glede na povedano popravlja svoj zahtevek, kot sledi: - v 1. točki primarnega tožbenega zahtevka tako, da se besedilo "in se tožnica vpiše v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod" nadomesti z besedilom "in se tožnica vpiše v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov"; - v 1. točki podrejenega tožbenega zahtevka tako, da se besedilo "v spletni portal eVŠ vpiše tožnico kot samostojni visokošolski zavod" nadomesti z besedilom "v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov vpiše tožnico"; - v 1. točki primarnega zahtevka predloga za izdajo začasne odredbe tako, da se besedilo "se vpiše v eVŠ kot samostojni visokošolski zavod" nadomesti z besedilom "se vpiše v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov"; - v 1. točki podrejenega zahtevka predloga za izdajo začasne odredbe tako, da se besedilo "v spletni portal eVŠ do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu vpiše tožnico NU kot samostojni visokošolski zavod" nadomesti z besedilom "v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu vpiše tožnico NU". Ne glede na navedeni pojem ni dvoma, da zahtevek vključuje tudi pojem visokošolski zavod, zato lahko sodišče v okviru obstoječega oziroma spremenjenega zahtevka odloči tudi, da se tožnica vpiše le kot visokošolski zavod s članicami.

18. Po presoji sodišča so bile, glede na navedbe tožnice in tožbi priložene listine ter predložene spise zadeve, ob vložitvi tožbe izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, po tožničini razširitvi tožbe na izpodbijanje odločitve iz 1. točke izreka odločbe toženke z dne 13. 3. 2018 pa so podane predpostavke za takšno izpodbojno tožbo.

19. Sodišče je tako predlog za izdajo začasne odredbe (ki ga je tožnica podala kot primarni in podrejeni predlog) obravnavalo po vsebini ter odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz naslednjih razlogov:

20. ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

21. Glede na opisano ureditev začasna odredba po 32. členu ZUS-1 pomeni nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Predvsem ni namenjeno temu, da bi se preko tega instituta presojalo utemeljenost tožbe oziroma tožnikove možnosti za uspeh s tožbo - ta presoja in s tem povezane navedbe in dokazi zato za odločanje o utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe niso relevantni. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta oziroma brez začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepa I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017 in I Up 16/2015 z dne 19. 2. 2015) mora tako tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v zahtevi povsem konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, obliko in obseg oziroma višino škode, utemeljiti, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, in za navedeno predložiti dokaze. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, mora poleg tega še konkretno predlagati, na kakšen način naj se začasno uredi stanje. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme, pri čemer mora upoštevati, da v postopku odločanja o začasni odredbi sodišče odločitev opre na zahtevi predložene dokaze ter ne opravi glavne obravnave in ne izvaja dokazov, kot so zaslišanja. Tožnica torej svojega dokaznega in še manj trditvenega bremena ne more izpolniti s podanim predlogom za zaslišanje svoje zakonite zastopnice A.A..

22. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Podlaga za izdajo začasne odredbe je lahko le tista resna škoda, ki grozi neposredno tožniku, ki je konkretizirano opredeljena glede nastanka, oblike in obsega (tudi če ni navedena višina škode v določenem denarnem znesku, mora biti obseg škode določen) in ki je ni mogoče odvrniti nikakor drugače, kot z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Pri tem mora biti podana neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi z začasno ureditvijo stanja preprečiti (prim. sklepa Vrhovnega sodišča, I Up 69/2016 z dne 30. 3. 2016 in I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015). Poleg tega začasna odredba ne sme pomeniti nesorazmernega posega v javne koristi in v koristi nasprotnih strank.

23. V konkretnem primeru tožnica zahteva izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. In sicer zahteva, da se na podlagi tovrstne začasne odredbe začasno, do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu, H. vpiše v eVŠ, in sicer v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov, ter da se spremeni vpis E. in F. ter G., ki so sedaj v eVŠ vpisane kot samostojni visokošolski zavodi, tako, da bodo vpisane kot članice tožnice. Kot izhaja iz navedb tožnice, poleg tega zahteva tudi, da se začasno, do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu, v eVŠ pri programih, ki so sedaj tam (konkretno v eVŠ evidenci študijskih programov) vpisani kot programi omenjenih samostojnih visokošolskih zavodov, vpiše tožnica kot univerza, omenjeni zavodi pa kot njene članice.

24. Zaradi razumevanja vsebine obravnavane zahteve sodišče pojasnjuje, da ZVis v 81c. členu določa, da se za potrebe ugotavljanja upravičenosti pravic študentov do študija in drugih pravic v breme javnih sredstev, načrtovanja politike in spremljanja delovanja visokega šolstva, spremljanja mreže visokošolskih zavodov in študijskih programov, obveščanja javnosti ter za raziskovalnoanalitične in statistične namene oziroma za izvajanje statističnih, socialno-ekonomskih in drugih raziskovanj s področja visokega šolstva vodi elektronska zbirka podatkov o visokem šolstvu v RS, ki zajema podatke o visokošolskih zavodih, o javnoveljavnih študijskih programih, vključno s soglasji glede transnacionalnega izobraževanja in študijskih programih za izpopolnjevanje, o prijavljenih za vpis, o prijavljenih za subvencionirano bivanje oziroma podaljšanje subvencioniranega bivanja študentov, o študentih in diplomantih, o izvajalcih visokošolske dejavnosti ter o zasebnih visokošolskih učiteljih. Zbirka teh podatkov se imenuje eVŠ, sestavljajo pa jo v drugem odstavku 81c. člena ZVis navedene evidence, med njimi evidenca visokošolskih zavodov in evidenca študijskih programov. V skladu s tretjim odstavkom istega člena ZVis se eVŠ vodi elektronsko; podatke iz evidenc, ki sestavljajo eVŠ, obdeluje toženka kot upravljavec eVŠ. ZVis nato v 81č. členu ureja eVŠ evidenco visokošolskih zavodov, v kateri se vodijo podatki o akreditiranih visokošolskih zavodih v RS1, v 81d. členu pa eVŠ evidenco študijskih programov, v kateri se vodijo podatki o javnoveljavnih študijskih programih in študijskih programih za izpopolnjevanje2. Zagotavljanje podatkov za eVŠ oziroma zbiranje podatkov je opredeljeno v 82. in 82a. členu ZVis. V 83a. členu pa ZVis ureja uporabo evidenc eVŠ in dostop do njih, pri čemer določa, kateri subjekti (kot so prijavljeni na študij, izvajalec visokošolske dejavnosti, NAKVIS, visokošolski zavod, organizacije oziroma delodajalci, ki posredujejo začasna in občasna dela študentom) in kako lahko dostopajo do podatkov v posameznih evidencah eVŠ ter za vodenje katerih postopkov oziroma za kakšne namene.

25. Kot izhaja iz predstavljenega tožbenega predloga oziroma zahtevka (primarnega in podrejenih) ter predloga za izdajo začasne odredbe (primarnega in podrejenega), se v obravnavanem primeru vsebina predlagane začasne odredbe v bistvenem pokriva z vsebino tožbenega zahtevka. Tako v pravni teoriji kot v sodni praksi ni sporno, da je tudi v primerih, ko se zahteva za izdajo začasne odredbe vsebinsko pokriva s tožbenim zahtevkom, začasno odredbo izjemoma sicer možno izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru sodbe, s katero bi nato sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje ter popraviti oziroma odpraviti posledice izdane začasne odredbe (tako odločba Ustavnega sodišča, št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ter sklepa Vrhovnega sodišča, št. I Up 59/2013 z dne 7. 3. 2013 in I Up 138/2014 z dne 24. 4. 2014).

26. Po presoji sodišča navedeni pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Če bi se na podlagi izdane začasne odredbe začasno, do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu, izvršili vpisi oziroma spremembe podatkov v eVŠ, kot predlaga tožnica, v primeru, da bi nato sodišče tožbo zavrnilo, teh vpisov oziroma vseh pravnih posledic, ki bi na njihovi podlagi nastale, za nazaj ne bi moglo odpraviti in vzpostaviti stanja, kot če začasnih vpisov nikoli ne bi bilo. Pri tem je treba upoštevati, da vpisi v evidence eVŠ, kot izhaja iz določb ZVis in nenazadnje navedb same tožnice, nimajo pomena le v spornem razmerju med tožnico in toženko, ampak so pomembni za uveljavljanje pravic in pravnih koristi tretjih oseb in imajo torej posledice tudi za pravna razmerja tretjih oseb (kot izhaja že iz 83. člena ZVis predvsem študentov, pa tudi drugih subjektov). Že zaradi tega vidika, kot tudi z vidika domneve o pravilnosti podatkov, vpisanih v eVŠ kot uradni evidenci (179. člen ZUP), skozi katero se odraža v tem smislu poudarjen javni interes glede zaupanja v podatke uradnih evidenc, za začasno vpisovanje (sprememb) podatkov v eVŠ na podlagi začasnega ukrepa, pred pravnomočno odločitvijo o tožbi, po presoji sodišča ni podlage.

27. Tudi sicer po presoji sodišča tožnica v svojem predlogu ni utemeljila in izkazala težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po določbah ZUS-1. Kot rečeno, relevantna je le tista škoda, ki grozi neposredno sami tožnici. Kolikor se torej ta sklicuje na škodo, ki naj bi pretila drugim pravnim subjektom (in v tem smislu omenja študente ter svoje druge stranke, pa tudi fakultete, ki jih šteje kot svoje članice, vendar obenem od tožnice ločene pravne osebe), te navedbe in z njimi povezani dokazi za odločitev o tožničinem predlogu za začasno pravno varstvo niso pomembni. Nadalje, izdajo začasne odredbe lahko utemeljuje le tista škoda, ki izvira neposredno iz pravnega razmerja, na katero se nanaša tožba, in ki je ni mogoče odvrniti drugače, kot s predlagano začasno odredbo. Zato s škodnimi posledicami, ki izvirajo iz drugih pravnih razmerij in so v razmerju do izpodbijanega akta toženke le posredne, oziroma v zvezi s katerimi ima tožnica možnost drugega sodnega varstva, zahteve za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu ne more utemeljiti. Predvsem pa je, kot tudi že obrazloženo, podlaga za izdajo začasne odredbe lahko le tista težko popravljiva škoda, katere nastanek, obliko in obseg je mogoče konkretno opredeliti. Če to ni mogoče oziroma to ni storjeno, ne gre za škodo v smislu 32. členu ZUS-1. Začasne odredbe namreč ni mogoče izdati na podlagi splošnih trditev in sklepanj, kar velja tudi, ko gre za nematerialno škodo. Kolikor torej tožnica meni, da ji določene škode in njenega obsega ni treba konkretizirati oziroma dokazovati, ker da logično nastaja, sodišče takšnemu razlogovanju z izdajo začasne odredbe ne more slediti.

28. V zvezi z navedbami tožnice, ki se nanašajo na Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske programe v študijskem letu 2018/2019, sodišče ugotavlja, da razpis za vpis v študijske programe posebej ureja 40. člen ZVis in pri tem določa, da si morata javni visokošolski zavod in koncesionirani visokošolski zavod o vsebini razpisa pred objavo pridobiti soglasje Vlade RS. V tem okviru (v zvezi z odločitvijo o soglasju) bi tožnica morala iskati pravno varstvo za uveljavljanje ugovorov, ki nanašajo na konkretni razpis. Tudi sicer pa tožnica glede tega navaja, da se študenti ne morejo vpisati na njene programe oziroma programe njenih članic, nato pa sama pove, da se študenti lahko vpišejo na programe njenih članic, ki so v eVŠ vodene kot samostojni visokošolski zavodi. Vendar da je interes za vpis na program pri članici univerze večji, kar pomeni izpad tako dohodka, kot tudi možnosti nudenja ustrezne izobrazbe študentom. Te trditve so povsem pavšalne in neizkazane ter že zato podlage za izdajo začasne odredbe ne morejo pomeniti.

29. Tožnica predlog za začasno pravno varstvo nadalje utemeljuje s stališčem, da bi morala glede na tretji odstavek 10. člena ZVis ona prejemati koncesijska sredstva, ki so bila prvotno dodeljena njenim članicam, pa jih ne, ker ni vpisana v eVŠ. Kot primer prilaga med toženko kot koncedentom in Č. kot koncesionarjem sklenjeno koncesijsko pogodbo, št. C3330-17-500119, s katero pogodbeni stranki opredeljujeta medsebojne pravice in obveznosti (to je izvedbo in financiranje študijske dejavnosti ter s študijem povezane interesne dejavnosti študentov od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2020), temelječo na koncesiji, ki je bila (kot je razvidno iz 2. člena koncesijske pogodbe) koncesionarju podeljena za izvajanje rednega študija po tam navedenih študijskih programih z odločbami Vlade RS, in sicer na podlagi prvega odstavka 47. člena ZVis. Kolikor gre za materialne posledice oziroma materialno škodo, ta sama po sebi po ustaljeni sodni praksi, kot je seznanjena tudi tožnica, ni težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1. Sicer pa sodišče v zvezi s temi navedbami pojasnjuje, da se po prvem odstavku 47. člena ZVis koncesija za opravljanje javne službe v visokem šolstvu dodeli z odločbo Vlade RS3 na podlagi javnega razpisa. V javnem razpisu se, kot izhaja iz tretjega odstavka istega člena, navedejo zlasti predmet koncesije, pogoji za opravljanje javne službe, čas, za katerega se dodeljuje koncesija, rok, do katerega se sprejemajo prijave, ter rok, v katerem bodo prijavljeni obveščeni o izbiri. Razmerja med koncedentom in koncesionarjem se v skladu s četrtim odstavkom 47. člena ZVis uredijo s pogodbo o koncesiji, ki se sklene v pisni obliki. In sicer se, kot določa peti odstavek istega člena, s pogodbo uredijo zlasti obseg in začetek izvajanja javne službe, rok za odpoved koncesije, sredstva, ki jih za opravljanje javne službe zagotavlja koncedent, ter upravljanje in razpolaganje s premoženjem, pridobljenim iz javnih sredstev. Vprašanja glede koncesije ter razmerij med koncedentom in koncesionarjem, kar zajema tudi vprašanja, ki se nanašajo na izvrševanje koncesijske pogodbe ter na prenos koncesije oziroma spremembe koncesijskega razmerja, so po navedenem predmet urejanja z odločbo pristojnega organa iz 47. člena ZVis ter s koncesijsko pogodbo. Sodno varstvo (tudi začasno) se glede vprašanj koncesije, ki so predmet urejanja z odločbo pristojnega organa, zagotavlja v upravnem sporu zoper takšno odločbo. Sodno varstvo (tudi začasno) v sporih glede (kršitve) pravic in obveznosti iz razmerij med koncedentom in koncesionarjem, ki so predmet urejanja s koncesijsko pogodbo, pa se zagotavlja v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti (1. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z določbami Zakona o sodiščih. Zato z navedenimi ugovori tožnica izdaje začasne odredbe v tem upravnem sporu ne more utemeljiti. Sicer pa so njene nadaljnje s temi ugovori povezane (v 4. točki te obrazložitve pod točko b) predstavljene) navedbe pavšalne, nekonkretizirane in kot takšne podlage za začasno odredbo ne dajejo.

30. Tožnica pojasnjuje, da se ne more prijavljati na projekte in razpise (npr. JŠRIPS, toženke), kjer je vpis prijavitelja v eVŠ določen kot pogoj, kar ima za posledico izgubo morebitnega dodatnega financiranja ter zaviranje obstoja in razvoja tožnice. Kot primer izpostavlja Javni razpis JŠRIPS "...", po katerem bi lahko pridobila 18.584,00 EUR sredstev, od katerih je 14.400 EUR namenjenih študentom. Navaja, da gre za običajen pogoj, ki se bo ponavljal pri drugih razpisih in ji onemogočal normalno delo. Dodaja, da se, če tožnica in njene članice teh sredstev ne prejmejo, študenti iz šibkih okolij za mobilnost zelo verjetno ne bodo odločili ter da je posledično zaznati upad mobilnosti in nezanimanje zanjo (onemogočanje optimalnega razvoja mobilnosti). Kot že povedano, je za odločanje o obravnavanem predlogu relevantna le tista škoda, ki grozi neposredno tožnici (sklicevanje na škodo oziroma interese študentov in drugih pravnih subjektov za to odločanje torej ni pomembno) in ki izvira neposredno iz pravnega razmerja, na katero se nanaša tožba, ne pa iz vseh morebitnih drugih razmerij oziroma odločitev, pri katerih bi sporno pravno razmerje lahko imelo pomen (za kar gre po mnenju sodišča pri teh tožničinih navedbah) in ki je ni mogoče odvrniti drugače kot s predlagano začasno odredbo. Povračilo materialne škode je od toženke ob izpolnjenih zakonskih pogojih mogoče uveljaviti z ustreznimi zahtevki v pravdnem postopku. To velja tudi za materialno škodo (v višini 18.584,00 EUR), kolikor bi ta tožnici nastala zaradi izgube sredstev v primeru konkretnega Javnega razpisa JŠRIPS. Kolikor pa tožnica zatrjuje, da ne gre le za (navedeno) materialno škodo, pa je ostala na ravni splošnih zatrjevanj oziroma sklepanj, na podlagi katerih začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni mogoče izdati. Kot že rečeno, mora biti za to škoda, tudi nematerialna, konkretno opredeljena tako glede nastanka, oblike kot tudi obsega.

31. Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki te obrazložitve, tudi tožničine pavšalne navedbe o okrnjenosti celotnega programa mobilnosti posameznikov Erasmus+ ter sklicevanje na (neopredeljene) posledične finančne škode, ker tožničinim članicam grozi izpad tega programa, podlage za izdajo predlagane začasne odredbe ne dajejo.

32. Glede na vse obrazloženo po presoji sodišča izdaje predlagane začasne odredbe, tudi ob upoštevanju njene predhodno opisane narave oziroma posledic, ne morejo utemeljiti niti splošne navedbe, da je tožnici in njenim članicam onemogočena zakonita javna predstavitev in promocija ter da se posledično zmanjšuje prepoznavnost in ugled tožnice ter njenih članic, kot tudi ne nekonkretizirane in neizkazane navedbe, da prihaja do izgube obstoječih in potencialnih partnerjev na nacionalni in transnacionalni ravni (sporazumi s sodišči, pisma o nameri, programi VTI in drugi) ter pavšalno sklicevanje na nezadovoljstvo študentov oziroma na zmedo med uporabniki tožničinih storitev. V tej zvezi sodišče pripominja, da imajo tožnica in njene članice možnost, da (potencialnim) študentom in ostalim zainteresiranim pravnim subjektom pojasnijo trenutno situacijo. Izdaja predlagane začasne odredbe, na podlagi katere bi se določeni podatki oziroma njihove spremembe v eVŠ (zgolj) začasno vpisali, pa prav z vidika varstva pravic in pravnih koristi tretjih oseb ter varstva njihovega zaupanja v podatke evidenc eVŠ, ne bi bila na mestu.

33. Ker glede na vse navedeno po presoji sodišča niso izpolnjeni v 32. členu ZUS-1 določeni pogoji za izdajo (primarno in podrejeno) predlagane začasne odredbe, je sodišče tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

34. Stroški, nastali v zvezi z obravnavanim predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Kdo bo nosil stroške, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh v sporu. Glede na navedeno bo torej tudi o stroških, povezanih s predlogom za izdajo začasne odredbe, odločeno s končno sodno odločbo.

1 V eVŠ evidenci visokošolskih zavodov se vodijo podatki, kot so, med drugim, enolični identifikator univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda, enolični identifikator članice univerze, ime, skrajšano ime in vrsta visokošolskega zavoda, podatek o tem, ali gre za javni ali zasebni visokošolski zavod, akreditacijska odločba in odločba o podaljšanju akreditacije s številko in datumom, datum začetka in zaključka veljavnosti akreditacije. 2 V eVŠ evidenci študijskih programov se vodijo podatki, kot so enolični identifikator in ime študijskega programa, enolični identifikator in ime univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda, enolični identifikator in ime članice univerze, akreditacijska odločba ter odločba o podaljšanju akreditacije s številko in datumom, datum začetka in zaključka veljavnosti akreditacije ter datum zaključka javne veljavnosti. 3 Razen v primeru, ko gre za opravljanje javne službe dejavnosti študentskih domov - v tem primeru se v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZVis koncesija dodeli z odločbo ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo, prav tako na podlagi javnega razpisa.