Jedro

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nevestnega dela z blagajno dne 21. 5. 2020, ko je povzročila manko v znesku 45,96 EUR. Kupec ji je plačal z bankovcem za 500,00 EUR in ker v blagajni ni imela dovolj menjalnine, ji je druga stranka, ki je imela pet bankovcev po 100,00 EUR, pomagala, takrat pa se je tožnica zmedla in naredila napako pri vračilu denarja kupcu. Tožnica je napako priznala in želela toženi stranki razliko poplačati, vendar so ji rekli, da to ni potrebno. V zvezi s tem dogodkom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za podobno kršitev kot v mesecu novembru 2019, in sicer za kršitev določb prvega odstavka 33. člena ZDR-1 in 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je upoštevalo, da dne 21. 2. 2020 ni šlo za enkraten dogodek, saj se takšno ravnanje pri tožnici ponavlja. Tako je pravilno zaključilo, da tudi v tem primeru ni vestno izpolnjevala svojih delovnih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2020, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja 14. 7. 2020 dalje, vključno z obračunom plače v mesečnem znesku 1.130,00 EUR, prijavo v obvezna zavarovanja od 14. 7. 2020 dalje ter vpisom delovne dobe v matično evidenco. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Sodbe v delu, kjer sodišče navaja, da so viški oziroma manki nastali po krivdi tožnice, ni mogoče preizkusiti glede na dejstvo, da toženka že v opozorilu navaja, da ne ve, zakaj so nastali, tožnica pa se zaradi tega ne more izjasniti. Postopek je pokazal, da ti nastajajo na vseh blagajnah in da tožena stranka ni nikoli sprejela akta, na podlagi katerega bi določala odgovornost blagajnikov za njihov nastanek. S tem, ko je sodišče tožnico bremenilo za „nadpovprečno število blagajniških razlik v mesecu novembru“ je kršilo 8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo, da je tožnica svojo odgovornost za blagajniške razlike vsebinsko in argumentirano prerekala in je šlo dejansko za neugotovljene razlike, nastale predvsem zaradi drugih sistemskih, tehničnih ali drugih razlogov. Glede na izčrpne ugovore tožnice, da razlike na blagajnah nastajajo praktično vsak dan in izpovedi prič A.A. ter B.B., da se to ni nikoli obravnavalo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, zaključka sodišča o pogostosti blagajniških razlik pri tožnici, ni mogoče preizkusiti. Če bo pritožbeno sodišče ugotovilo, da v tem primeru ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa gre za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja tudi na to, da je šlo v opozorilu z dne 16. 1. 2020 za neugotovljene razlike, za katere ni nujno, da jih je povzročila tožnica. Prav tako se ne strinja z zaključkom sodišča pri tožničinem ravnanju s kupko C.C., saj razloga, da ta kupka nakupa ni izvedela tako, kot bi ga morala, ne gre pripisati le tožnici, ampak tudi prodajalki D.D., sodišče pa tudi ni upoštevalo izjave Hrvatice, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj so priče izpovedale, da viški oziroma manki vsakodnevno nastajajo na vseh blagajnah poslovalnic, torej pri vseh blagajnikih. Iz postopka izhaja, da so viški oziroma manki dveh vrst, in sicer ugotovljeni in neugotovljeni ter da so bili pri tožnici neugotovljeni, ker za njih ni bil pojasnjen razlog nastanka. Dokazni postopek je pokazal tudi, da razloge za viške oziroma manke raziskuje referent za blagajne, ki je odgovorna oseba, blagajnik pa mu pri tem nudi le pomoč, zato je tožena stranka tožnico neutemeljeno bremenila za odgovorno, ker da ni sodelovala in raziskovala viškov in mankov. Tožnica je redno sodelovala z referentko za blagajne. Zaradi tega ni utemeljen zaključek sodišča, da ni bila pripravljena vključevati se v raziskavo svojih napak, kar je bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Iz izpovedi prič izhaja, da tožena stranka nima sprejetega nobenega akta, ki bi določal, da bi viški oziroma manki lahko pomenili kršitev pogodbe o zaposlitvi, še posebej ne neugotovljeni, prav tako pa ni definirano, kdaj se štejejo za tako pogoste, da bi se šteli kot kršitev pogodbe o zaposlitvi. To tudi ne izhaja iz memoranduma z dne 13. 6. 2019. Blagajniki za neznane viške in manke sploh ne odgovarjajo. Iz postopka pa izhaja tudi, da kadrovska služba tožene stranka zaradi tega sploh ni izdajala opozoril in odpovedi, zato je bila tožnica izjema. Po zvišanju plače vsem blagajnikom zaradi grožnje s stavko, se je vodstvo očitno odločilo tožnico v januarju povračilno sankcionirati z opozorilom in nato še z odpovedjo. Tako je očitno izkazana njena neenakopravna obravnava, ker je bila aktivna članica sindikata.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z mankom v višini 45,96 EUR z dne 21. 5. 2020 navedlo, da je to podobna kršitev kot v novembru 2019, saj iz opozorila z dne 16. 1. 2020 izhaja, da vzrok viškov in mankov v novembru 2019 ni bil ugotovljen, zato ta manko ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Manko z dne 21. 5. 2020 je bil enkraten in nenameren dogodek, ki nastaja v rednem delovnem procesu, za katerega tožena stranka niti ne zahteva pokritja zneska. Postopek je pokazal, da je tožnica izkupiček vedno odnesla v trezor, ker pa ji vodja blagajn očitno ni dala jasnih navodil, kaj naj naredi z viškom denarja po njegovem preštetju, je nekajkrat ravnala nerazumno, ker je bila zmedena, vendar pa je o tem vedno obvestila nadrejene, toženi stranki pa z njenim ravnanjem ni nikoli nastala nobena škoda. Poudarja še, da iz sodne prakse (VIII Ips 71/2007 z dne 22. 1. 2008) izhaja, da se manjše napake ali odstopanja od delovnih zahtev lahko dogodijo delavcem v vsakodnevnem delovnem procesu, vendar pa vsako malomarno ravnanje delavca še ne more pomeniti utemeljenega krivdnega razloga in ne preprečuje delavcu nadaljevanja delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da sam obstoj viškov oziroma mankov zanjo ni bil nikoli sporen, tožnici pa je bilo očitano, da so bili ti prepogosti in da ni bila aktivna pri ugotavljanju vzrokov zanje. Tožnica je bila kljub večmesečnemu uvajanju pri svojem delu malomarna in načina dela ni spremenila kljub prejetim ustnim in pisnim opozorilom. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj je svoje ugotovitve oprlo na izvedene dokaze. Navedbe, da sodišče prve stopnje ni naredilo pravilnega sklepa, ker ni upoštevalo soodgovornosti prodajalke D.D., ki bi morala kupko C.C. usmeriti k prostemu blagajniku in ne k tožnici ter da sodišče ni upoštevalo izjave druge stranke v knjigi pritožb, so pritožbene novote. Neupravičeno se sklicuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je v pritožbi iz konteksta iztrgala izjave prič B.B. in A.A.. S tem pa hoče prikazati, da so pogosti viški povsem običajni, kar pa glede na izpovedi prič ne drži. V nasprotju z listinami v spisu glede uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava tožnica navaja, da je prejela vsa opozorila in dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi samega nastanka viškov in mankov. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica malomarno opravljala svoje delo in ni upoštevala navodil delodajalca ter da so njeni številni ugovori neutemeljeni. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodbe jasne opredelitve o vseh za odločitev bistvenih razlogih, ki si med seboj niso v nasprotju, prav tako je sodišče prve stopnje skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, kar pomeni, da je dokazna ocena skrbna in pravilna. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. V tem sporu tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je dne 29. 6. 2020 na podlagi 3. alineje prvega dostavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), po tem ko jo je tožena stranka skladno z določbami prvega odstavka 85. člena ZDR-1 dvakrat, tj. 16. 1. 2020 in 18. 2. 2020, pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi ob ponovni kršitvi.

7. Iz pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov izpeljala skladno z zakonskimi določbami in da je obravnavana odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

8. Tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki podpisali dne 11. 11. 2019, zaposlena na delovnem mestu blagajnika, s temeljno nalogo izvajanja gotovinskega in negotovinskega poslovanja ter podporo prodaji.

9. Tožnici je tožena stranka dne 16. 1. 2020 podala prvo pisno opozorilo. Prvi očitek iz tega opozorila je bil, da je tožena stranka v novembru 2019 pričela opažati viške in manke ob tožničinem zaključku blagajne. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi manko v višini 140,00 EUR povzročila tožnica. Tožnica ostalih blagajniških razlik v postopku sploh ni prerekala, zato je utemeljeno zaključilo, da jih je povzročila in pri tem ravnala malomarno. Ker je bila tožničina temeljna naloga iz pogodbe o zaposlitvi izvajanje gotovinskega in negotovinskega poslovanja, je bila dolžna to nalogo skladno s prvim odstavkom 33. člena ZDR-1 in 7. členom pogodbe o zaposlitvi opravljati vestno in sicer tako, da do blagajniških razlik ne prihaja, oziroma si prizadevati, da bi jih bilo čim manj. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala vestno.

10. Po drugem očitku iz prvega opozorila je tožnica dne 8. 12. 2019 nepravilno zaključevala blagajno, saj je v nasprotju s pravili štela denar na blagajniškem pultu, ko so bile stranke še v trgovini, vrečko z denarjem pa je pri tem pustila na vsakomur dosegljivem mestu na blagajniškem pultu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v zvezi s poslovanjem na blagajni dne 13. 6. 2019 sprejela memorandum, ki ga je šteti za splošni akt oziroma zavezujoče navodilo o načinu dela blagajnikov. Ta določa, da so blagajniki dolžni ves dnevni izkupiček, vključno z menjalnino, darilnimi karticami in slipi pos terminala spraviti v varnostno vrečko in jo prinesti v administracijo v sef sobo, da denarja ne smejo šteti na blagajni, ampak v sef sobi in da enako velja tudi za menjalnino. Ker je tožnica potrdila, da je bila z memorandumom seznanjena in da je tega dne denar dejansko sortirala na blagajniškem pultu, je sodišče pravilno ugotovilo, da je ravnala v nasprotju z memorandumom (navodili delodajalca) in tako vsaj iz malomarnosti kršila delovno obveznost, da mora ravnati v skladu z navodili delodajalca, ki jo določata prvi odstavek 34. člena ZDR-1 in 7. člen njene pogodbe o zaposlitvi.

11. V zvezi s tretjim očitkom iz prvega opozorila, in sicer neprimernim vedenjem dne 8. 12. 2019 do kupke C.C., ki je zoper njo podala pritožbo o nespoštljivem in nekorektnem odnosu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica ravnala malomarno, ker se ni prepričala, da je bilo naročilo izdaje blaga za to stranko že na blagajni in jo je poslala nazaj na oddelek, s tem pa je kršila delovne obveznosti.

12. V zvezi s pisnim opozorilom z dne 18. 2. 2020 je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica dne 27. 1. 2020, ko je ob zaključevanju blagajne ugotovila višek v višini 50,00 EUR, pa ga v poročilu ni evidentirala, ampak je o tem preko SMS obvestila nadrejeno in ga je pustila v blagajni namesto v varnostni vreči z dnevnim izkupičkom, ravnala v nasprotju z navodili v memorandumu, po katerih mora blagajnik ves dnevni izkupiček pospraviti v varnostno vrečo in vsega v varnostni torbi pospraviti v sef.

13. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje tudi v zvezi z drugim očitkom iz opozorila z dne 18. 2. 2020. Dne 13. 2. 2020 se je tožnica po štetju denarja ponovno vrnila v sef sobo in sodelavko prosila, da odpečati že zapečateno vrečo z dnevnim izkupičkom. Ker ta tega ni hotela storiti, se je tožnica vrnila s kuverto in jo odložila v administraciji na mizo A.A.. Sodelavka je tožnici obljubila, da bo A.A. povedala, da je tožnica nekaj dodala, čeprav ji tožnica ni povedala, za kaj gre. Tožnica bi za oddano kuverto z gotovino lahko povedala tudi A.A., ki je bila še v službi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnica znova storila kršitev kot dne 27. 1. 2020, saj denarja iz sobe s sefom blagajniki skladno z memorandumom ne smejo nositi.

14. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nevestnega dela z blagajno dne 21. 5. 2020, ko je povzročila manko v znesku 45,96 EUR. Kupec ji je plačal z bankovcem za 500,00 EUR in ker v blagajni ni imela dovolj menjalnine, ji je druga stranka, ki je imela pet bankovcev po 100,00 EUR, pomagala, takrat pa se je tožnica zmedla in naredila napako pri vračilu denarja kupcu. Tožnica je napako priznala in želela toženi stranki razliko poplačati, vendar so ji rekli, da to ni potrebno. V zvezi s tem dogodkom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za podobno kršitev kot v mesecu novembru 2019, in sicer za kršitev določb prvega odstavka 33. člena ZDR-1 in 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je upoštevalo, da dne 21. 2. 2020 ni šlo za enkraten dogodek, saj se takšno ravnanje pri tožnici ponavlja. Tako je pravilno zaključilo, da tudi v tem primeru ni vestno izpolnjevala svojih delovnih obveznosti.

15. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je torej tožena stranka tožnici očitala nevestno delo na delovnem mestu, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in nespoštovanje zahtev ter navodil delodajalca, kar so kršitve prvega odstavka 33. in prvega odstavka 34. člena ZDR-1 in hkrati kršitve 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da niti manko in tudi ne višek v blagajni pri toženi stranki nista bila kot kršitvi opredeljena v aktu tožene stranke. Tožnica je bila pri toženi stranki dvakrat, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljeno opozorjena zaradi nevestnega dela, pa je še kar naprej delo opravljala nevestno. Ker je tožena stranka v memorandumu z dne 13. 6. 2019 postavila določene zahteve, kako morajo blagajniki ravnati z blagajniškimi vplačili, ki so bila hkrati tudi navodila v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je tožnica ravnala v nasprotju s priporočili in zahtevami tožene stranke kot delodajalca.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je pri tožnici prišlo do mankov oziroma viškov večkrat kot pri ostalih blagajnikih, da ostali blagajniki niso iz sefa odnesli denarja in ga čez noč pustili v blagajni, ter da se je bila tožnica manj od ostalih blagajnikov pripravljena vključevati v raziskavo njenih napak, čeprav je za tak primer imela zagotovljeno menjavo v blagajni. Tako je neutemeljeno tožničino pritožbeno sklicevanje na sodno prakso VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 71/2007, saj v obravnavani zadevi ni šlo za manjše napake ali odstopanja od delovnih zahtev, ki se lahko zgodijo delavcem v vsakodnevnem delovnem procesu. Tožena stranka tožnice tudi ni obravnavala drugače kot ostalih delavcev, saj je tudi pri njej upoštevala, da ima bolne starše, prav tako pa ni bila obravnavana drugače zaradi njenega članstva v sindikatu, saj so člani tudi drugi zaposleni in nihče zaradi tega ni bil obravnavan drugače kot zaposleni, ki niso člani sindikata.

17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri čemer poudarja, da tožnica tudi v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je dala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in katere je sodišče upoštevalo ter se do njih argumentirano opredelilo.

18. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih stranki nista priglasili.