Jedro

Vrhovno sodišče se v nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem sodišče, ko odloča o pritožbi, po uradni dolžnosti pazi na kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil A. Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let ter z nadaljnjim pogojem, da mora v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe plačati oškodovanemu javnemu zavodu Zdravstveni dom Celje znesek v višini 7.025,65 EUR, to je znesek v katerem je sodišče na podlagi prvega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisodila oškodovanemu javnemu zavodu premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb ZKP ter kršitve določb materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zmotno je namreč stališče zahteve, da naj bi v postopku pred višjim sodiščem bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 420. členom ZKP), ker naj sodišče ne bi pravilno razlagalo določb Pravilnika o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v humani medicini. Za odločitev v tej kazenski zadevi namreč razlaga določb navedenega Pravilnika ni odločilna. Glede odločilnega vprašanja ali je zdravilo Dolantin bilo zaupano obsojencu v zvezi z zaposlitvijo oziroma opravljanjem njegove poslovne dejavnosti je v postopku bilo izvedenih dovolj drugih dokazov iz katerih to povsem jasno izhaja, zahteva pa jih tudi ne izpodbija. Kakšen pomen naj bi za to zadevo imela okoliščina, da tudi obsojencu kot bolniku pripada pravica do varovanja (nedotakljivosti) zasebnosti iz zahteve ni razvidno. Nobenega razloga ni, da ob vpisovanju podatkov v zdravstveno evidenco njegova zasebnost ne bi bila varovana, po drugi strani pa bi le na tak način bilo omogočeno, da se poraba zdravila nadzoruje. Če zagovornik z navedbami v zahtevi smiselno uveljavlja institut skrajne sile - z vidika potreb po obsojenčevem zdravljenju, pa z zahtevo tudi na tak način ne more uspeti. Ni namreč šlo za odvračanje nevarnosti, ki je ne bi bilo mogoče odvrniti na drug način - z uporabo zdravil v skladu s predpisanimi postopki - zato teh navedb ni mogoče upoštevati. Trditev, da obstaja precejšnje nasprotje med navedbami sodb in ugotovljenimi dejstvi, pa je v celoti neobrazložena in je zaradi tega ni mogoče upoštevati.

4. V izjavi, ki jo je podal zagovornik obsojenca na odgovor vrhovnega državnega tožilca ta vztraja na navedbah zahteve in poudarja, da je obsojenec dr. A. Ž. apliciral pacientu A. Ž. zdravilo, za katerega je kot zdravnik ocenil, da je ustrezen lek za pacientove zdravstvene težave, sicer pa zdravniki tudi sicer zagotovo mnogokrat po nepotrebnem predpisujejo pacientom večje količine zdravil kot jih potrebujejo, pa zaradi tega doslej še nihče ni bil obsojen.

B.

5. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik v tem, da je pritožbeno sodišče uporabo drugega odstavka 40. člena Pravilnika o razvrščanju predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v humanitarni medicini (v nadaljevanju Pravilnika) pripisalo obsojencu, čeprav je očitano, da zlasti nabava zdravila ni stvar posameznega zdravnika ampak zavoda. Nabava namreč predstavlja razmerje do proizvajalca oziroma prodajalca zdravila, se pravi do tretje osebe, ki apriori nima stičišča z zdravniki. Sodišče je po mnenju vložnika očitno „pomešalo“ evidence - knjige iz prvega in drugega odstavka 40. člena Pravilnika in to na škodo obsojenca.

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bil obsojenec spoznan za krivega, da si je prilastil kot zdravnik (torej kot oseba kateri so bile stvari zaupane v zvezi z njegovim delom) 3.686 komadov opioidnega analgetika Dolantin za aplikacijo pacientom v njegovi ambulanti in ambulanti nujne medicinske pomoči ter domu upokojencev ..., ki pa ga na to ni uporabil skladno z namenom za katerega ga je javni zavod Zdravstveni dom C. nabavil na podlagi njegovih naročil, ampak zase in si tako v škodo javnega zavoda Zdravstveni dom C. prilastil zdravila v skupi vrednosti 7.025,56 EUR. Sodišče torej ugotavlja, da je obsojenec bil zaposlen kot zdravnik v Zdravstvenem domu C., da je bil vodja na več področjih, da je bil on tisti, ki je sestavil zaprosilo za izdajo soglasja za nabavo Dolantina, da je bil on tisti, ki je navajal, da nabavlja zdravilo za potrebe nujne medicinske pomoči, da zdravilo ni bilo uporabljeno v skladu z namenom, temveč ga je uporabljal zase, čeprav v zaprosilu ne samo da tega ni navedel, (temveč kot je bilo že pojasnjeno je v zaprosilu navajal, da uporablja zdravilo za druge paciente), temveč tudi iz njegove kartoteke ni razvidno, da bi bila uporaba zdravila Dolantin potrebna za zdravljenje težav, ki jih je imel. Tako okoliščina, kot na to upravičeno opozarja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, ali je bila dolžnost obsojenca (zdravnika) ali dolžnost zdravstvenega zavoda voditi uradno pečateno knjigo evidenc o nabavi, porabi in zalogi zdravil ni pomembna, saj je sodišče nedvoumno ugotovilo, da evidence, ki pa jo je sicer dolžan voditi kot zdravnik po Pravilniku ni vodil tako, kot bi moral, oziroma uporaba tega opiata ni bila sledljiva. Res je sicer, kot nato v zahtevi opozarja zagovornik, da so notranje akte oziroma pravila skladna s Pravilnikom sprejeli šele po obravnavanem dogodku, vendar pa je sodišče na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da se je Pravilnik do tedaj neposredno uporabljal tudi glede predpisovanja zdravil, ki vsebujejo narkotične in psihotropne snovi, kakor tudi glede njihove uporabe.

7. Nadaljnje trditve v zahtevi, da je bila ekspertiza, delana na preskok, nepopolna, saj se ne ve, kaj skriva tisto, kar ni bilo pregledano, da je bil A. Ž. običajen drug pacient in da četudi v njegovem zdravstvenem kartonu ni bilo vseh podatkov to še ne pomeni, da je storil kaznivo dejanje temveč gre le za kršitev ukazane aktivnosti, da je imel kronične bolečine v križu in se je po zaužitem Dolantinu počutil bolje ipd., predstavljajo le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahtev za varstvo zakonitosti skladno z določilom drugega odstavka 420.člena ZKP ni dopustno vlagati.

8. S čim naj bi sodišče kršilo materialno pravo, vložnik v zahtevi ne obrazloži. Enako neobrazložene ostanejo tudi trditve, da razlogi glede kazenske odgovornosti niso jasni, poleg tega pa naj bi obstajalo precejšnje nasprotje med navedbami v sodbi ter ugotovljenimi dejstvi. S takšnimi očitki vložnik ne more uspeti, saj se Vrhovno sodišče v nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem sodišče, ko odloča o pritožbi po uradni dolžnosti, pazi na kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Pri tem pa ne zadošča, če vložnik samo očita kršitve zakona temveč mora kršitev tudi obrazložiti, če pa očita kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP pa mora pojasniti tudi vzročno zvezo med kršitvijo in (ne)zakonitostjo sodbe.

9. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da je zahteva ne glede na to, da v uvodu uveljavlja kršitev procesnega in materialnega zakona, v resnici vložena le iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena, višino sodne takse pa je sodišče določilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah, upoštevaje zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere.