Jedro

Če listin ni mogoče uvrstiti ne med dejstva in dokaze, ki jih je navedla oziroma predložila stranka, ne med dejstva, ki so organu znana, in tudi ne med uradne podatke, ki jih ima organ, izvedbe teh dokazov ni mogoče obravnavati v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 1. odstavku 144. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Direktorata za kmetijstvo, št. 3313-51/2009/10 z dne 4. 1. 2010 se odpravi in se zadeva vrne organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za uvedbo agromelioracije na parc. št. 416 v katastrski občini ... V obrazložitvi navaja, da je v postopku po uradni dolžnosti pridobila lokacijsko informacijo Občine Medvode, iz katere izhaja, da je predmetno zemljišče opredeljeno kot drugo območje kmetijskih zemljišč in deloma kot območje gozdov. Po lokacijski informaciji in veljavnih prostorskih aktih je na tem območju dovoljena sanacija peskokopov in gramoznic. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema opis predvidenih del in dodaja, da je v mnenju ... zavoda z dne 27. 8. 2009 navedeno, da je bil opravljen terenski ogled predmetne parcele, pri katerem je bilo ugotovljeno, da bi bilo potrebno izvršiti sanacijo opuščenega kamnoloma in s tem vrniti parcelo v prvotno stanje, da bi služila namenu kmetijstva. Tožena stranka je zaprosila za mnenje tudi Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, inšpektor tega inšpektorata pa je na podlagi terenskega ogleda v mnenju z dne 16. 10. 2009 navedel, da načeloma podpira izvedbo agromelioracije, vendar sanacije opuščenega kamnoloma ali peskokopa ni mogoče šteti med agromelioracije po Zakonu o kmetijskih zemljiščih. Tožena stranka navaja še, da je tožeča stranka posredovala tudi naravovarstveno soglasje z dne 21. 8. 2008, v katerem Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, izdaja soglasje za sanacijo opuščenega kamnoloma na parc. št. 416/1 k.o. ... Tožena stranka nato povzema vsebino 80. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZKZ), ki opredeljuje pojem agromelioracije in meni, da obravnavani poseg v prostor ni agromelioracija. Sanacija peskokopa je potrebno urediti na podlagi rudarskega projekta za sanacijo peskokopa, ki ga določa Zakon o rudarstvu (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji). Nato navaja pogoje, ki jih Zakon o rudarstvu predpisuje za sanacijo peskokopa in dodaja, da je po končani sanaciji peskokopa možna izvedba agromelioracije.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z ugotovitvenim postopkom. Meni, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen, saj z vlogo ni zahtevala uvedbe agromelioracije na parcelni številki 416/1, temveč izdajo odločbe o uvedbi agromelioracije na zemljišču s parc. št. 416/1, k.o. ... Poleg tega tožena stranka ni imela formalne podlage za izdajo zavrnilne odločbe v 86. členu ZKZ, kot navaja v uvodu izpodbijane odločbe, temveč v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Že iz teh razlogov tožeča stranka meni, da je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožeča stranka dalje navaja, da ni bila seznanjena ne z mnenjem kmetijske inšpekcije z dne 16. 10. 2009, ne z vsebino lokacijske informacije Občine Medvode z dne 22. 9. 2009, ki ju je tožena stranka pridobila v postopku in nanju oprla svojo odločitev. To pomeni, da tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila seznanjena z rezultati dokaznega postopka, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka in s tem tudi nezakonitost izpodbijane odločbe.

Poleg tega tožeča stranka navaja še, da je odločbo o uvedbi agromelioracije zahtevala zato, ker je to od nje zahtevala Agencija RS za okolje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za vnos zemeljskih izkopov na zadevni lokaciji. Ta upravni organ je namreč ugotovil, da se del obravnavane parcele nahaja v območju namenske rabe kmetijskih zemljišč, nato pa je iz dejstva, da je bilo v lokacijski informaciji pod točko 6.2. navedeno, da je dopustna sanacija peskokopov in gramoznic, napravil napačen sklep. Po stališču tožene stranke bi morala tožeča stranka zgolj zaradi dejstva, da prostorski načrt občine med dopustna dela uvršča sanacijo peskokopov in gramoznic, pridobiti rudarski projekt in ustrezno dovoljenje po določbah Zakona o rudarstvu. Tožeča stranka se s takim stališčem ne strinja, ker v obravnavani zadevi ne gre za peskokop, temveč za običajno degradirano gozdno zemljišče, ki je nastalo z nelegalnim izkopom kamna, po namenski rabi iz prostorskega načrta pa je deloma tudi kmetijsko zemljišče. Meni, da je sanacija peskokopov dopustna tam, kjer se je pridobivalo pesek in kjer je v prostorskem načrtu z namensko rabo predvidena ustrezna sanacija. V obravnavani zadevi namenska raba ustreza le gozdni in kmetijski rabi. Poleg tega tožeča stranka meni še, da ni mogoče vsakega degradiranega zemljišča imenovati peskokop ali kamnolom, saj se ta izraza lahko nanašata le na kraje, kjer se mineralne surovine izkoriščajo legalno. Le za takšne lokacije je treba po določbah 50. člena Zakona o rudarstvu pridobiti projekt in rudarsko dovoljenje. Gre za lokacije, ki so po obsegu in zahtevnosti praviloma bistveno večje od obravnavanega zemljišča. Zato tožeča stranka meni, da ni dolžna pridobiti dovoljenja za sanacijo po določbah Zakona o rudarstvu, o tem pa tudi ne more presojati kmetijska inšpekcija ali tožena stranka. Tožeča stranka je namreč podedovala zemljišče in ima po zakonu pravico do namenske rabe, zaradi česar je nameravala pridobiti odločbo po 86. členu ZKZ in okoljevarstveno dovoljenje za vnos zemeljskih izkopov. Po določbah Zakona o rudarstvu si z dovoljenjem za izvajanje del sploh ni mogoče pridobiti pravice do posega v prostor, saj se s takim dovoljenjem lahko odobrijo le tehnične rešitve po ustreznem projektu, kot izhaja iz 1. odstavka 50. člena Zakona o rudarstvu. Iz navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Poleg tega (smiselno) predlaga še, naj sodišče naloži toženi stranki povračilo stroškov upravnega spora v višini 350,00 EUR in sodne takse.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP), je treba, preden se izda odločbo, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, po 3. odstavku istega člena pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom. Po določbah ZUP je eden od takih primerov odločanje po skrajšanem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svojih zahtevi (1. točka 1. odstavka 144. člena ZUP) oziroma če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka 1. odstavka 144. člena ZUP). V teh primerih namreč po izrecni določbi 3. odstavka 144. člena ZUP stranke ni potrebno zaslišati.

Tožeča stranka ima prav, kot navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na dokaze, s katerimi je ni seznanila. Poleg zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 16. 10. 2009, ki ga tožeča stranka v tem smislu izrecno navaja, gre pri tem tudi za mnenje ... zavoda z dne 27. 8. 2009, ki ga tožena stranka prav tako navaja med razlogi za svojo odločitev. Ob tem iz upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožeča stranka s temi listinami lahko seznanila oziroma se do njih opredelila. Navedenih listin ni mogoče uvrstiti ne med dejstva in dokaze, ki jih je navedla oziroma predložila stranka, ne med dejstva, ki so organu znana, in tudi ne med uradne podatke, ki jih ima organ. Zaradi izvedbe teh dokazov ugotovitvenega postopka v obravnavanem upravnem postopku postopka ni več mogoče obravnavati kot skrajšani ugotovitveni postopek po 1. odstavku 144. člena ZUP, temveč gre za redni ugotovitveni postopek, pri katerem je treba upoštevati prej navedeno določbo 3. odstavka 9. člena ZUP in stranki omogočiti, da se izjavi o dejstvih, na katere organ opre svojo odločbo.

Poleg tega sodišče opozarja še, da se tožena stranka na naveden listine opira le formalno, oziroma povzema le mnenja institucij, ki so jih izdale, v ničemer pa ne obrazlaga, katera dejstva šteje na podlagi teh listin za dokazana oziroma na kakšne dejanske ugotovitve opira svoje sklepanje, da nameravani poseg ne ustreza opredelitvi agromelioracije iz 80. člena ZKZ. Sodišče zato sploh ni moglo vsebinsko obravnavati utemeljenosti tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, oziroma te odločbe ni moglo preizkusiti.

Obe navedeni kršitvi se v vsakem primeru štejeta za bistveni kršitvi pravil upravnega postopka (3. in 7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), zato je sodišče na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ugodilo in zadevo v skladu z določbo 3. odstavka istega člena vrnilo zadevo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. Po določbi 4. odstavka istega člena je ta organ pri ponovnem odločanju vezan na stališča Upravnega sodišča, ki se tičejo postopka.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožeči stranki omogočiti, da se na primeren način seznani z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev in da se o njih tudi izjasni, v obrazložitvi odločbe, ki jo bo izdala na podlagi tega postopka, pa bo morala med drugim določno navesti ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (2., 3. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP).

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrniti stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožeče stranke pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški v višini 80,00 EUR. Sodna taksa, ki jo tožeča stranka tudi zahteva v okviru povračila stroškov postopka, ni predmet odločanja o teh stroških, temveč morebitnega vračila na podlagi določbe 2. odstavka 36. člena Zakona o sodnih taksah.