Jedro

Gradnja na zemljišču v družbeni lastnini graditelju načeloma ni zagotavljala lastninske pravice na zemljišču po pravilu gradnje na tujem zemljišču, vendar v konkretnem primeru ni šlo za prenos lastninske pravice iz družbene v zasebno last, tožeča stranka pa naj bi razpolagala z ustreznimi dovoljenji za gradnjo objekta, kar daje tožeči stranki lastninskopravna upravičenja, posebej glede na kasnejše zakonske spremembe, ki so zagotovile enakost vseh oblik lastninske pravice in kasneje tudi odpravile družbeno lastnino.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine, parc. št. 1615 železnica 645 m2, k.o. S. Š., pri kateri je vpisana lastninska pravica na ime S. d.d., L., ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice na ime tožeče stranke, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba. Tožeča stranka je bila obsojena na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podatki spisa so v nasprotju z ugotovitvami sodišča, da tožeča stranka ni lastnica nepremičnine in da ni pridobila pravice uporabe pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je na podlagi gradbenega in uporabnega dovoljenja ter zapisnika o opravljeni kolavdaciji del dokazala, da je bila za gradnjo pridobljena pravica uporabe na zemljišču. Lastninsko pravico je pridobila na izviren način z gradnjo. Dobroverno in neprekinjeno posest je izvajala tožeča stranka kot tudi njena pravna prednica. P. L. in kasneje B. p. je bilo skladišče, vključno z železniškim tirom, izročeno zgolj v upravljanje objekta zaradi nemotenega funkcioniranja, saj je tožeča stranka svojih skladišč državnih blagovnih rezerv ne upravlja s svojimi ljudmi. Tožeča stranka je vložila tožbo 7. 12. 2006, ko je že veljal Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je v 274. členu določil, da se z uveljavitvijo tega zakona prenehajo uporabljati določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). SPZ določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico po preteku desetih let. Nepremičnina v času odločanja sodišča ni bila družbena lastnina, niti javno dobro, zaradi česar prejšnji vpis družbene lastnine v zemljiški knjigi ne more biti ovira za nemoten tek priposestvovanja. Tožena stranka ni navedla na podlagi katerega pravnega naslova je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Veljavna pravna podlaga pa ne more biti sklep stečajnega senata ali določba 3. člena ZLNDL.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obstaja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V sodbi so navedeni odločilni razlogi, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, prav tako pa ni nobenih nasprotij med dejstvi, ki se navajajo v sodbi in priloženimi listinami. Sodba sodišča prve stopnje je skrbno obrazložena. Izčrpno so navedeni materialnopravni predpisi in dokazi, na podlagi katerih je prvo sodišče ocenilo utemeljenost relevantnih dejstev in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodna praksa (še) ni dala dokončnega odgovora na sporna materialnopravna vprašanja, ki so predmet odločanja tudi v konkretni pravdni zadevi. Različne oblike lastnine, zakonski postopki lastninjenja družbene lastnine oziroma preobrazba družbene lastnine v zasebno, različna zakonodaja, zahtevajo pri odločanju o priznanju lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile družbena lastnina, poleg podrobnega poznavanja okoliščin konkretnega primera, tudi razumevanje temeljnih družbenoekonomskih odnosov, tako v času obstoja družbene lastnine, kot oblike privilegirane lastnine, kot v času prehoda v zasebno lastnino, kjer je bilo vzpostavljeno enako varstvo vseh oblik lastninske pravice. Preprečiti je potrebno, da bi se pravdnim strankam zagotavljalo sodno varstvo lastninske pravice, če do takšnega varstva niso upravičene, ob upoštevanju zakonskih ciljev pri preoblikovanju družbene v zasebno lastnino. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zato je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v dokaznem postopku vpogledalo le v dokazne listine in ni zaslišalo predlaganih prič. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izjemoma razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter na ta način pravdnima strankama zagotovilo pravico do pritožbe (355. člen ZPP).

7. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik; v nadaljevanju tožeča stranka) na podlagi dovoljenj pridobila pravico do gradnje na nepremičnini ali le služnostno pravico (ki jo tožena stranka vseskozi priznava tožeči stranki), ali je bila tožeča stranka na podlagi zatrjevanih originarnih načinov pridobitve lastninske pravice (gradnja na tujem zemljišču in priposestvovanje) dobroverna (dobroverna in zakonita posest po ZTLR in dobroverna lastniška posest po SPZ) ter ali je izkazana dobrovernost tožene stranke (oziroma njene pravne prednice; v nadaljevanju tožena stranka) pri pridobitvi lastninske pravice.

8. Tir se je na nepremičnini gradil leta 1977, v času veljavnosti Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), vendar je sodna praksa tudi za navedeno obdobje uporabljala določbe ZTLR za priposestvovanje in za gradnjo na tujem zemljišču. Tožeča stranka s tožbo zahteva, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine, ki jo je pridobila originarno s priposestvovanjem ali z gradnjo na tujem zemljišču. Zahtevek ni oblikovan kot izbrisna tožba, čeprav iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da naj bi bil neveljaven vpis lastninske pravice na pravnega prednika tožene stranke, ker sklep stečajnega senata (1) ni bil veljavni temelj za vpis, kakor tudi ne določba 3. člena ZLNDL (v nadaljevanju ZLNDL )

. Trditve glede zakonitosti vpisa so se zato upoštevale le kot del dejstev, s katerimi je tožeča stranka zatrjevala nedobrovernost (pravnega prednika) tožene stranke pri pridobitvi lastninske pravice. Odločilna pa je okoliščina, ali je pravni prednik tožeče stranke v času gradnje pridobil dovoljenje za gradnjo tira zato, da bi pridobil na nepremičnini pravico uporabe ali zato, da bi pridobil služnostno pravico. Če je gradnja povezana s pridobitvijo služnostne pravice, je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Prvo sodišče o navedenih spornih dejstvih ni zaslišalo prič, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

9. Sodišče prve stopnje ima prav, da tožena stranka na podlagi določbe 29. člena ZTLR ni mogla priposestvovati nepremičnine, vendar to velja le za obdobje, ko je bila družbena lastnina privilegirana oblika lastnine. Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, se upoštevajo določila SPZ (prvi odstavek 269. člena SPZ). Dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR sta glede trajanja priposestovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ (drugi odstavek 269. člena SPZ). Glede začetka priposestvovalne dobe bo treba upoštevati Ustavni amandma št. IX k Ustavi SR Slovenije, ki je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke Amandmaja, Ur. l. SRS, št. 32/89) ter posebej Ustavo Republike Slovenije, ki je odpravila družbeno lastnino, kot obliko privilegirane lastnine, ki je bila sicer dokončno odpravljena z lastninjenjem nepremičnin v družbeni lastnini po ZLNDL (7. člen ZLNDL). Pomembna bo okoliščina, na kakšni podlagi je pravni prednik tožene stranke pridobil upravičenje za izločitveni zahtevek v stečajnem postopku in nenazadnje ali je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma končani postopek lastninskega preoblikovanja L. h. d. d. trenutek, ko začne teči rok za priposestvovanje (2). Tožeča stranka ne more biti v slabšem položaju, kot če bi vodila postopek proti družbi L. d. d., če ne bi prišlo do izbrisa družbe zaradi stečaja. Glede (ne)dobrovernosti (pravne prednice) tožene stranke pri vpisu v zemljiško knjigo, je potrebno pojasniti, da iz stečajnega sklepa ni razviden veljavni pravni temelj, zato sklep najverjetneje ne more biti veljavna pravna podlaga za vpis (3), kakor tudi ne 3. člen ZLNDL (4), saj tožena stranka nepremičnine nikoli ni imela v uporabi. Ali so poleg tožeče stranke nepremičnino uporabljali tudi drugi subjekti, v tem postopku ni odločilna okoliščina, če se bo izkazalo, da tožeči stranki pripada lastninska pravica na nepremičnini.

10. Tudi v zvezi z pravnim temeljem gradnje na tujem zemljišču bo odločilna okoliščina, ali je pravna prednica tožeče stranke pridobila dovoljenje za gradnjo v smislu pridobitve služnostne pravice ali z namenom, da bo pridobila pravico uporabe kot obliko lastninske pravice, ki sicer na družbeni lastnini ni obstajala. Gradnja na zemljišču v družbeni lastnini graditelju načeloma ni zagotavljala lastninske pravice na zemljišču po pravilu gradnje na tujem zemljišču, vendar se v konkretnem primeru zatrjujejo posebne okoliščine: da ni šlo za prenos lastninske pravice iz družbene v zasebno last, da je tožeča stranka razpolagala z ustreznimi dovoljenji za gradnjo objekta, da L. ni nasprotoval gradnji in da je imela na nepremičnini izključno posest tožeča stranka ter da nepremičnina za družbo L. ni bila del družbenih sredstev, ki pripada družbeni pravni osebe (primerjaj 265. člen Zakona o združenem delu). Navedene okoliščine (če bodo dokazane) pa lahko dajejo tožeči stranki lastninskopravna upravičenja (5), posebej glede na kasnejše zakonske spremembe, ki so zagotovile enakost vseh oblik lastninske pravice in kasneje tudi odpravile družbeno lastnino. Pri presoji takšnega varstva lastninske pravice ni mogoče odreči varstva zgolj zato, ker gre za kolizijo z družbeno lastnino kot prej privilegirano obliko lastnine. Predvsem bo potrebno ugotavljati razmerje oziroma upravičenja pravnega prednika tožeče stranke oziroma kasneje tožeče stranke v razmerju do imetnice pravice uporabe družbe L. in ali bi bil enak tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice proti navedeni družbi utemeljen.

11. Glede na obrazloženo, so pritožbeni razlogi utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev.

(1) Okrožnega sodišča v Ljubljani St 89/98-9-27/2 z dne 2. 4. 2001 v stečajnem postopku L. h. d.d., ki je bil vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik uporabe nepremičnine.

(2) Glej sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 489/2008 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/95. (3) Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 642/2001. (4) Glej odločbo Ustavnega sodišča Up 1381/08; deloma povzeta v sodbi prvega sodišča na strani 6. (5) Glej Marija Krisper Kramberger: Gradnja brez pravice uporabe za graditev na zemljišču v družbeni lastnini in pravni status tako zgrajene stavbe, Pravnik št. 1-2/1987, stran 27-40. (6) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/95.