Jedro

Revidentka v reviziji vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča in glede katerega pavšalno uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izpostavila. Njeno nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe in navajanje revizijskih razlogov, brez navedbe konkretnega pravnega vprašanja, pa za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 351-284/2014-2 z dne 22. 12. 2014. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ kot prepozno zavrgel tožničino pritožbo zoper gradbeno dovoljenje, št. 351-226/69-6/2 z dne 17. 12. 1969. Tožena stranka je z odločbo, št. 35108-22/2015-2-0641114 z dne 30. 3. 2015, tožničino pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnila.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka navaja, da uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1)(1). V nadaljevanju revizije nato navaja revizijske razloge in svoje nestrinjanje z izpodbijano sodbo. V zvezi s tem se sklicuje tudi na odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se je sklicevalo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Navaja, da jih sodišče prve stopnje napačno razume, saj iz obrazložitve odločb I Up 760/2001 in U 1822/1995 izhaja, da je bil naslovnik vedno dvakrat obveščen o prispelem pismu. Iz odločbe I Up 541/2002 pa izhaja stališče Vrhovnega sodišča, da ima vročitev akta pomembne posledice za naslovnika in morajo biti zato dosledno upoštevana pravila o vročanju.

6. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015). Predvsem mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti, katero je tisto pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Če uveljavlja odstop od sodne praske Vrhovnega sodišča, pa mora najprej konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavlja odstop, in nato opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbami, s katerimi utemeljuje odstop, ter zatrjevani odstop konkretno utemeljiti.

7. Revidentka v reviziji vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča in glede katerega pavšalno uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izpostavila. Njeno nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe in navajanje revizijskih razlogov, brez navedbe konkretnega pravnega vprašanja, pa za dovoljenost revizije ne zadošča.(2)

8. Ker revidentka ni jasno in konkretno navedla, glede katerega pravnega vprašanja pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, uveljavljeni pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

9. Revidentka tudi ni izkazala, da je v obravnavni zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). V zvezi s tem namreč v reviziji, razen pavšalne navedbe, da ima sodba zanjo zelo hude posledice, ni podala nobenih konkretnih navedb.

10. Glede na obrazloženo pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

(2) Enako odločbe VS RS, kot npr.: X Ips 276/2013, X Ips 474/2014, X Ips 356/2015, X Ips 87/2016 in druge.