Jedro

Glede na podani opis predhodnih dogodkov na Madžarskem po mnenju sodišča ni razloga za domnevo, da bi tožnikom na Madžarskem grozila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali da bi tam obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom združila upravne zadeve tožnikov v en postopek in odločila, da ne bo obravnavala njihovih prošenj za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. V obrazložitvi sklepa pojasnjuje, da so tožniki vložili ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Predhodno so bili že nastanjeni v azilnem domu, od koder so bili dne 6. 2. 2014 po dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Madžarsko, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. V Republiko Madžarsko so bili vrnjeni le štiri dni pred podajo njihovih ponovnih prošenj. Po prvem odstavku 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba), mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Dublinska uredba v b. točki prvega odstavka 18. člena določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Tožena stranka je pristojnemu organu Republike Madžarske posredovala prošnjo v obliki standardnih obrazcev za ponovni sprejem prosilcev. Prejela je odgovor, da je Republika Madžarska odgovorna država članica za obravnavanje prošenj, saj so tožniki po izvedeni dublinski predaji zaprosili za mednarodno zaščito, kasneje pa istega dne odstopili od svojih prošenj in samovoljno zapustili Republiko Madžarsko ter se vrnili v Republiko Slovenijo, kjer so na Policijski upravi Murska Sobota ponovno zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Tožniki se v tožbi sklicujejo na drugi in tretji odstavek 3. člena Dublinske uredbe, ki omogočata, da država članica obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo predloži državljan tretje države, če predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožniki so zatrjevali obstoj takšnih okoliščin, zato bi morala tožena stranka preučiti, ali bi bile s predajo tožnikov Madžarski kršene njihove temeljne človekove pravice. Tožena stranka ni preizkusila varnosti predaje, kar bi po mnenju tožnikov morala storiti. V izpodbijanem sklepu ni nikakršne dokazne ocene v zvezi s temi okoliščinami. Prvi tožnik je pri podaji prošnje pojasnil, da so jih madžarski varnostni organi prepeljali v institucijo, ki je izgledala kot zapor, zadržali so jih dve uri, nato pa odpeljali v drug kraj, kjer so čakali še eno uro in pol, ko je prišla prevajalka, ki ni niti znala albansko. Poleg tega so na Madžarskem ljudje, s katerimi je v sporu na Kosovem. Drugo tožnica pa je povedala, da so jih na Madžarskem pričakali policisti in na drugi policijski postaji so jih dali v sobo z železnimi vrati in majhnim oknom, postelje pa so bile brez odej, nato pa so čakali na prevajalko, ki ni znala albansko. Ljudje so jih grdo gledali, če je šla na stranišče, so jo nadzirali. Iz več poročil izhaja, da je stanje na Madžarskem glede azilnih postopkov in pogojev za sprejem prosilcev slabo. Po predaji Madžarski druga prošnja ne zaustavi deportacije in je lahko prosilec deportiran, še preden se vsebinsko odloči o njegovem primeru. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru prosilca iz Sudana iz Avstrije Madžarski ustavilo transfer zaradi razmer v priporu in uporabe koncepta varne tretje države. Slabo stanje pogojev za bivanje prosilcev za mednarodno zaščito pa je razvidno tudi iz sodbe avstrijskega sodišča z dne 31. 10. 2011. Iz poročila Hungarian Helsinki Committe izhaja, da so prosilci, ki so že zaprosili za mednarodno zaščito na Madžarskem, nato pa državo zapustili, preden je bilo odločeno o njihovi prošnji in bili nato vrnjeni na Madžarsko, izpostavljeni tveganju, da bodo vrnjeni v svojo izvorno državo. Iz navedenega poročila tudi izhaja, da je skoraj avtomatičen odvzem svobode prosilcem za mednarodno zaščito, ki lahko traja celo 12 mesecev. Odločitve o odvzemu svobode so sicer podvržene sodni presoji, vendar sodišča odločajo skoraj vedno enako. Odvzem svobode je možno izreči tudi družinam. Tožniki tudi zanikajo, da naj bi 6. 2. 2014 na Madžarskem zaprosili za mednarodno zaščito, kasneje pa istega dne od svoje prošnje odstopili. Tam namreč niso zaprosili za mednarodno zaščito, zato so prejeli odločbo, da morajo Madžarsko v štirih dneh zapustiti, kar so tudi storili. Če ima tožena stranka drugačno informacijo, bi morala z njo tožnike soočiti, ob tem pa je treba tudi upoštevati, da jim na Madžarskem ni bilo zagotovljeno ustrezno prevajanje. Razen navedenega se tožniki sklicujejo tudi na koristi otrok, saj starejša sinova v Sloveniji obiskujeta osnovno šolo. Skladno z Konvencijo OZN o otrokovih pravicah in Listino EU o temeljnih pravicah pa je potrebno upoštevati največjo korist otroka. Tožniki predlagajo, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.

Tožniki so predlagali tudi izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo in izdalo sklep opr. št. I U 440/2014-6 z dne 14. 3. 2014, s katerim je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so pristojni organi Republike Madžarske sporočili, da so tožniki po izvedeni dublinski predaji v Republiki Madžarski zaprosili za mednarodno zaščito, kasneje pa istega dne odstopili od njihovih prošenj in samovoljno zapustili Republiko Madžarsko. Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite. Razen tega tožniki dne 6. 2. 2014 niso bili izpostavljeni ravnanju, kot ga omenjajo v tožbi. Ne drži, da bi jih na Madžarskem pričakala policija, saj so predajo in prevzem izvajali uradniki slovenskega in madžarskega dublinskega urada. Tožniki so samovoljno zapustili center za nastanitev prosilcev, kar izpodbija njihove navedbe, da naj bi bili v instituciji, ki je spominjala na zapor, pod stalnim nadzorstvom, saj so center zapustili sami ter se s taksijem vrnili v Republiko Slovenijo. V primeru predaje prosilca iz Sudana iz Republike Avstrijo v Republiko Madžarsko pa tožena stranka ugotavlja, da gre pri tej sodbi ESČP za specifičen individualen primer in ne za ustavitev postopkov dublinskih transferjev iz držav članic v Republiko Madžarsko. V primeru tožnikov gre za družino z mladoletnimi otroci in je praktično nemogoče, da bi bili v primeru vrnitve pridržani. Tožnik A.A. je v preteklem letu v obdobju enega meseca dvakrat zaprosil v Republiki Madžarski za azil, pa ni bil pridržan. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožniki v pripravljalni vlogi navajajo, da lahko prosilec v državi članici EU izpodbija domnevo, da ima ta država vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite. Čeprav tožena stranka zatrjuje, da je nemogoče, da bi bila družina v primeru vrnitve pridržana, pa so prav sedaj pridržani v Republiki Sloveniji, ker jim je omejeno gibanje na prostore centra za tujce.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na c točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. To določilo določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Sklicuje se tudi na b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje prošenj tožnikov odgovorna Republika Madžarska. Zaradi tega sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljajo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

Sodišče se ne strinja s tožbenimi trditvami, da so tožniki izkazali, da obstaja domneva, ki kaže na to, da bi jim na Madžarskem grozila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali da bi tam obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Kot je tožnica navedla pri podaji ponovne prošnje, so na Madžarskem odšli na policijsko postajo, kjer so jih pregledali, nato pa so jih odpeljali na drugo policijsko postajo, kjer so bili v sobi z železnimi vrati in majhnim oknom in postelje so bile brez dek, vendar so jih čez uro in pol poklicali, nakar so jih odpeljali na drug kraj in tam so čakali še uro oziroma uro in pol, ko je prišla prevajalka, ki ni znala dobro albansko. Rekla je, da lahko ostanejo štiri dni, nato pa morajo državo zapustiti. Nato so odšli peš do avtobusne postaje. Tožnik A.A. pa je v ponovni prošnji navedel, da so jih odpeljali najprej v nek prostor, ki je izgledal kot zapor, tam so jih zadržali dve uri, nato pa so jih odpeljali nekam drugam, kjer so čakali še eno uro in pol in potem je prevajanje potekalo preko prevajalke, ki niti ni znala albansko. Ko so rekli, da ne želijo azila na Madžarskem, so jim dali nek papir in rekli, da morajo zapustiti državo. Nato so iskali postajo, poklicali taksi in se pripeljali do Murske Sobote. Glede na tak opis dogodkov sodišče meni, da ni razloga za domnevo, da bi bili tožniki podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, zato tudi ni razloga, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljati, kakšne so razmere na Madžarskem. Tudi če tožniki sploh niso zaprosili za azil, kot sami zatrjujejo, ali pa če so vložili prošnjo in jo še isti dan umaknili, kot zatrjujejo madžarski organi, so bili na Madžarskem na vseh opisanih lokacijah zelo kratko časovno obdobje (le nekaj ur), očitno le toliko časa, da so jih pristojni organi lahko zaslišali, to pa ne kaže na kakršnokoli neprimerno ravnanje. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, češ da obstaja tveganje, da bi bili na Madžarskem deportirani ali zaprti, saj se jim to ni zgodilo in zato ta bojazen ni utemeljena. Tudi po mnenju sodišča je potrebno dogodek iz sodbe ESČP, na katerega se tožniki sklicujejo, obravnavati kot specifičen individualen primer. Ker tožniki ob izročitvi Madžarski dne 6. 2. 2014 niso bili zaprti ali vrnjeni v izvorno državo, sodišče ne more slediti vsem tistim tožbenim navedbam, s katerimi skušajo tožniki utemeljiti bojazen, da bi se jim kaj takega zgodilo. Res je sicer, da se tožena stranka v sklepu ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov, in to je pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, vendar to ni taka pomanjkljivost, da bi sodišče zaradi tega moralo sklep odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, kajti tudi če bi se tožena stranka do teh navedb v sklepu opredelila, njena odločitev ne bi mogla biti drugačna, saj tožniki niso izkazali, da bi jim v primeru vrnitve Madžarski tam grozila kršitev temeljnih človekovih pravic.

Tožniki med drugim tudi zatrjujejo, da na Madžarskem sploh niso zaprosili za mednarodno zaščito in torej prošnje tudi niso mogli umakniti, kot se zatrjuje v izpodbijanem sklepu. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep temelji na odgovoru pristojnih državnih organov Republike Madžarske, ki ga je tožena stranka prejela dne 18. 2. 2014, iz katerega izhaja, da so tožniki 6. 2. 2014 v Republiki Madžarski zaprosili za mednarodno zaščito, kasneje pa istega dne odstopili od svojih prošenj in Republiko Madžarsko zapustili ter se vrnili v Republiko Slovenijo. S tem v zvezi sodišče meni, da je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sledila temu odgovoru, saj ni razloga, zakaj bi madžarski organi navedli, da so tožniki za mednarodno zaščito zaprosili, če pa dejansko ne bi zaprosili.

V zvezi z zatrjevanjem tožnikov v tožbi, da je potrebno upoštevati največjo korist otroka in da to izhaja iz Listine EU o temeljnih pravicah, pa sodišče pojasnjuje, da je Republika Madžarska kot članica EU prav tako zavezana, da spoštuje Listino EU o temeljnih pravicah, prav tako kot tudi Republika Slovenija, in da zato ne obstaja tveganje, da se tudi v Republiki Madžarski največje koristi otrok ne bi upoštevale.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožniki so s tem, ko so predlagali zaslišanje prvo tožnika in drugo tožnice smiselno predlagali, naj se opravi glavna obravnava. Sodišče temu predlogu ni sledilo, ker meni, da njuno zaslišanje ne more biti pomembno za odločitev, saj sta svoje navedbe podala že pri podaji prošnje, zato ni potrebe po ponovnem zaslišanju na sodišču.