Jedro

Rok za vložitev predloga za obnovo postopka je prekluziven in ga v nobenem primeru ni mogoče podaljšati. Toženec sicer omenja svoje podpovprečne intelektualne zmožnosti, vendar pa ne trdi, da ne bi obstajala njegova pravdna sposobnost v smislu 1. odst. 77. člena ZPP, po kateri lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja pravdna dejanja razen omejitev, ki jih za posamezna procesna dejanja določa zakon. Le v primeru, če bi obstajali razlogi za dvom v toženčevo pravdno sposobnost, bi moralo sodišče ravnati po določbi 81. člena ZPP, za kar glede na podatke v spisu ni bilo nobenega razloga. Tudi okoliščina, da se je toženec nahajal na prestajanju kazni zapora, ni razlog za posebno obravnavanje stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka, ker je bil vložen prepozno. Zaradi zavrženja predloga je glede stroškov postopka odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 419,99 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje toženec in uveljavlja pritožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ga vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da so razlogi za pritožbo vsebinsko isti kot razlogi za predlog za obnovo postopka. Že v njem je pojasnil, da gre za specifično situacijo, v kateri se je nahajal toženec v času domnevnega prejema tožbe, saj je bil na prestajanju večletne zaporne kazni. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je sodna izvedenka psihiatrične stroke ugotovila, da ima toženec podpovprečne intelektualne zmožnosti. Tudi njegov pooblaščenec je med kazenskim postopkom ugotovil, da je toženec funkcionalno nepismen, praktično ne zna brati. Na podlagi navedenega pritožnik meni, da takšna oseba ne more razumeti pravnih posledic neodgovora na tožbo. Stikov z bivšim odvetnikom ni imel več, saj je bil postopek že zaključen. V taki situaciji bi tožencu lahko le osebje zapora pomagalo, da bi toženec lahko razumel pomen neodgovora na tožbo. Osebje zapora tega očitno ni storilo in ravno ta opustitev poučitve toženca pomeni nezakonito oziroma nepravilno ravnanje, zaradi katerega je bilo tožencu onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Toženec se namreč glede na svoje zmožnosti dojemanja v zaporu sam ni mogel znajti in pravilno ukrepati. Po mnenju pritožnika zgolj opustitev vročitve stranki v smislu 2. točke 394. člena ZPP ni obnovitveni razlog, pač pa je obnovo postopka mogoče predlagati v vsakem primeru nezakonitega oziroma nepravilnega ravnanja. V konkretnem primeru je specifično nezakonito ravnanje predstavljala opustitev poučitve toženca o posledicah neodgovora na tožbo. To opustitev gre pripisati pristojnemu osebju zapora, ki bi osebi, kot je toženec, brez dvoma moralo pojasniti, kaj je sploh dobil v roke in kaj naj naredi s tem. To bi bilo dolžno poskrbeti tudi na podlagi določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Če bi toženca osebje poučilo o tem, bi toženec zagotovo reagiral in bi se po prejemu tožbe obrnil na nekdanjega odvetnika.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi se je toženec v času vodenja rednega postopka na prvi stopnji nahajal na prestajanju kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora. Iz navedenega razloga so bila sodna pisanja, med njimi tudi poziv za vložitev odgovora na tožbo in zamudna sodba vročena preko uprave zavoda, kar je v skladu z določbo 136. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), česar toženec ne zanika. Toženec ni vložil odgovora na tožbo, zato je sledila zamudna sodba, s katero je bilo tožbenemu zahtevku deloma ugodeno. Tudi proti zamudni sodbi toženec ni vložil pritožbe.

Kljub navedenim dejstvom pa toženec predlaga obnovo postopka iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP. Ob upoštevanju navedenega zakonskega določila je mogoče obnoviti postopek, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Nezakonito postopanje, ki naj bi imelo za posledico nemožnost obravnavanja pred sodiščem, je po presoji pritožnika v tem, da so toženčeve intelektualne možnosti podpovprečne, da so bile njegove možnosti komuniciranja z zunanjim svetom gotovo zelo omejene in da ni razumel posledic neodgovora na tožbo, nihče od osebja zavoda pa ga ni opozoril na posledice.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, saj ga je toženec vložil po izteku 30-dnevnega roka od dneva, ko mu je bila vročena odločba, česar toženec v pritožbi niti ne izpodbija, saj ni dvoma, da je bila tožencu zamudna sodba vročena 18.11.2008, predlog za obnovo postopka pa je vložil šele 15.4.2009. Odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga za obnovo postopka je glede na navedeno odločilno dejstvo in določbo 2. točke 396. člena ZPP pravilna, saj temelji na določbi 1. odst. 398. člena ZPP, po kateri prepozen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.

V pritožbi zatrjevani razlogi za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje so enaki kot v predlogu za obnovo postopka. Po njegovem mnenju bi bilo potrebno njegovo situacijo obravnavati drugače, saj se nahaja na prestajanju kazni zapora, toženec ima po ugotovitvah sodne izvedenke psihiatrične stroke podpovprečne intelektualne zmožnosti, zato bi bilo osebje zavoda dolžno na ustrezen način opozoriti toženca na pravne posledice, če ne vloži odgovora na tožbo. Navedene pritožbene navedbe proti sklepu o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka ne morejo biti upoštevne, saj je rok iz 2. točke 396. člena ZPP prekluziven in ga v nobenem primeru ni mogoče podaljšati. Toženec sicer omenja svoje podpovprečne intelektualne zmožnosti, vendar pa ne trdi, da ne bi obstala njegova pravdna sposobnost v smislu določbe 1. odst. 77. člena ZPP, po kateri lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja pravdna dejanja razen omejitev, ki jih za posamezna procesna dejanja določa zakon (glej 91. člen ZPP). Le v primeru, če bi obstajali razlogi za dvom v toženčevo pravdno sposobnost, bi moralo sodišče ravnati po določbi 81. člena ZPP, za kar glede na podatke v spisu ni bilo nobenega razloga. Okoliščina, da se je toženec nahajal na prestajanju kazni zapora, ni razlog za posebno obravnavanje stranke. ZPP ne predpisuje, da bi moralo osebje zavoda obsojencem nuditi posebno pravno pomoč v smislu, ki jo zatrjuje pritožnik. ZIKS predpisuje pravice in obveznosti obsojencev med prestajanjem kazni zapora, vendar med njimi ni dolžnosti osebja zavoda, da bi moralo vsakemu obsojencu obrazložiti pomen sodnega pisanja, ki ga je prejel, in posledice neukrepanja, zlasti še v primeru obsojenčeve neaktivnosti. Toženec pa niti ne zatrjuje, da bi osebje zaprosil za pravno pomoč, pa njegovi prošnji ne bi bilo ugodeno.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče sodi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker sklep ni obremenjen niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.