Jedro

Vestnost dela sodnega cenilca je treba ugotavljati tudi v primeru presoje osebnostne primernosti cenilca, kot izhaja to iz določbe tretjega odstavka 87. člena ZS. Minister pa lahko odločitev o morebitni razrešitvi cenilca iz razloga osebnostne neprimernosti sprejme le na podlagi strokovnega mnenja komisije, ki glede na pravila stroke oceni, ali je izvedenec delo opravljal vestno in pošteno. Na podlagi te ocene nato minister presodi, ali je oseba (še) osebnostno primerna za opravljanje nalog sodnega cenilca. Kolikor ugotovi, da oseba tega pogoja več ne izpolnjuje, minister sprejme odločitev o razrešitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je minister za pravosodje z dnem dokončnosti odločbe razrešil tožnika - sodnega cenilca, imenovanega za strokovno področje motorna vozila – avtomobilska stroka (1. točka izreka), tožniku je naložil, da mora v roku 3 dni od prejema odločbe Ministrstvu za pravosodje oddati štampiljko in izkaznico (2. točka izreka), odločil pa je tudi, da se razrešitev tožnika vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka).

V obrazložitvi odločbe minister pojasnjuje, da je dne 16. 4. 2012 Ministrstvo za pravosodje prejelo pritožbo A.A. oz. podjetja B. d.o.o. zoper delo tožnika, ker naj bi ta pri cenitvi zaseženega motornega vozila MAN z dvigalom Palfinger ter treh gradbenih strojev (predmetov lizinških pogodb) zagrešil več nepravilnosti.

V nadaljevanju obrazložitve minister podrobneje povzema očitane napake pri cenitvi ter odgovore tožnika na očitke. Tožnik je v zvezi z očitanimi nepravilnostmi pri cenitvi tovornega vozila navedel, da si je vozilo ogledal konec oktobra 2009. Vozilo takrat ni bilo vozno in uporabno, ocenjena vrednost vozila pa je na dan 3. 12. 2009 znašala 21.315,00 EUR. Glede cenitve, v kateri je bilo vozilo ocenjeno na 9.932,00 EUR, pa je tožnik navedel, da je bila ta cenitev opravljena samo informativno in poslana družbi C. d.o.o. (naročniku cenitve) po elektronski pošti z namenom, da preveri pravilnost podatkov o vozilu. Omenjena cenitev potrditvah tožnika ni uradna cenitev, na kar je v elektronskem sporočilu tudi opozoril zaposleno osebo pri družbi C. d.o.o. Tožnik je zavrnil tudi očitke o nepravilni cenitvi delovnih strojev ter očitke o ponarejanju žiga in podpisa cenilca. Kot je pojasnil, so vse njegove cenitve enakega videza ter opremljene z njegovim žigom ter poslane v dveh izvodih naročniku, sam pa en izvod cenitve hrani v arhivu. Vse cenitve pošlje tudi naročniku po elektronski pošti v obliki PDF oziroma Word datoteke.

Minister v obrazložitvi odločbe navaja, da obstaja sum, da je družba C. d.o.o. manipulirala z dokumentacijo, ki jo je prejela od tožnika tako, da je informativni izračun cenitve posredovala stranki B. d.o.o. kot kopijo uradne cenitve, ne da bi stranki pojasnila razliko med informativnim izračunom ter uradno cenitvijo.

Z dopisom z dne 26. 9. 2012 je ministrstvo tožnika obvestilo, da je zoper njega zaradi suma nevestnega dela po uradni dolžnosti uveden postopek za razrešitev. V skladu z drugim odstavkom 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je bila imenovana strokovna komisija, katere namen je bil ugotoviti obstoj morebitnega razloga za razrešitev sodnega cenilca. Poleg predsednice komisije sta bila kot strokovna člana komisije imenovana še dr. D.D., sodni cenilec za strokovno področje motornih vozil, ter E.E., sodni cenilec za strokovno področje strojev in opreme. E.E. je po prejemu dokumentacije ministrstvo obvestil, da je v cenitvenih poročilih opazil odtis dveh različnih žigov sodnega cenilca, zaradi česar po njegovem mnenju obstaja utemeljen sum zlorabe žiga. Ministrstvo je na podlagi mnenja izdelovalca žigov za sodne izvedence in cenilce prišlo do zaključka, da sta obe štampiljki bili izdani tožniku in da v obravnavanem primeru ni šlo za poneverbo žiga.

Predstavnik družbe C. d.o.o. je v postopku potrdil, da je družba za lastne potrebe po elektronski pošti prejemala cenitve brez podpisov in žigov cenilca. Po ugotovitvi ministra, je omenjena družba z informativnimi izračuni cenitev, ki jih je posredoval tožnik, razpolagala kot z uradno cenitvijo in je z njo seznanila družbo B. d.o.o., ki je bila s tem zavedena, saj je zmotno menila, da je to uradna cenitev sodnega cenilca. Informativna cenitev pa se je od uradne cenitve razlikovala za več 10.000,00 EUR.

V nadaljevanju obrazložitve minister povzema ugotovitve strokovnih članov komisije, ki so po mnenju ministra v končnih ugotovitvah skladne. Oba strokovna člana komisije namreč ugotavljata, da tožnik pri opravljanju svojega dela ni ravnal vestno. E.E. je ugotovil, da v cenitvah tožnik ni navedel datuma ogleda tovornega vozila in strojev, iz cenitev pa tudi ni razvidno, kdo je bil na ogledih prisoten. Ugotovljena tržna vrednost ocenjenih predmetov je po njegovem mnenju glede na takrat veljavne Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju MSOV) napačna. Po oceni E.E. je znašala tržna vrednost tovornega vozila na dan 3. 12. 2009 51.540,00 EUR, vozilo pa je družba C. d.o.o. v poškodovanem stanju prodala dne 10. 8. 2010 za 52.000,00 EUR. Tožnik je ocenil vrednost vozila ter delovnih strojev na skupaj 64.515,00 EUR, po oceni strokovnega člana komisije pa je znašala njihova skupna vrednost 134.560,00 EUR, kar po mnenju E.E. utemeljuje sum oškodovanja družbe B. d.o.o. Da je v cenitvah ocenjena tržna vrednost predmetov prenizka, pa je v svojem mnenju ugotovil tudi dr. D.D. Ta je napačno cenitev pripisal tožnikovi površnosti in zagrešenim sistemskim napakam, poudaril pa je tudi, da je splošen vtis, da je tožnik poskušal predmete oceniti čim nižje.

Na sestanku strokovne komisije je E.E. dodatno pojasnil, da je tožnik metodo določanja tržne vrednosti v cenitvah uporabil brez raziskave trga, ki je nujna za ugotovitev prave vrednosti predmetov ocenjevanja. Oba strokovna člana komisije pa sta bila stališča, da mora biti v vsaki sodni cenitvi v skladu z zahtevami MSOV naveden datum ogleda, na ogled pa morajo biti povabljeni vsi, ki imajo interes. Strokovna komisija je bila soglasnega mnenja, da cenitve tožnika, ki so bile pregledane v postopku razrešitve, niso bile izdelane v skladu s pravili znanosti in stroke in da sodni cenilec pri svojem delu ni ravnal vestno, strokovno in odgovorno.

Na podlagi prejete dokumentacije, mnenja strokovne komisije ter njenih posameznih članov minister ugotavlja, da tožnik pri ocenjevanju predmetov ni ravnal vestno in pošteno, saj pri nobeni izmed obravnavanih sodnih cenitev ni zapisal datuma ogleda premičnin, prav tako pa tudi ni navedel, kdo je bil pri ogledih prisoten. Družbi C. d.o.o. je posredoval informativne cenitve po elektronski pošti, čeprav se je ob tem moral zavedati, da je tako poslane cenitve mogoče ponarediti. Pri ocenjevanju tržne vrednosti predmetov je ravnal v nasprotju s pravili MSOV, saj ni uporabil metode raziskave trga, kar ima lahko za posledico oškodovanje strank. Tožnik, ki cenitev ni izdelal vestno in v skladu s pravili stroke, tako po ugotovitvi ministra ni izpolnil temeljnih dolžnosti, ki jih sodnim cenilcem nalagata ZS ter Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Glede očitka tožnika, da se tudi cenitvi strokovnih članov komisije precej razlikujeta, pa minister odgovarja, da naloga članov strokovne komisije ni izdelava sodne cenitve, temveč presoja, ali je določen sodni cenilec v konkretnem primeru ravnal vestno.

Nepoštenost tožnika, ki vzbuja dvom v njegovo osebnostno primernost, pa kaže po mnenju ministra tudi naknadno znižanje ocenjene tržne vrednosti delovnega stroja JCB. Tožnik je namreč prvotno določeno tržno vrednost zmanjšal iz 19.750,00 EUR na 17.310,00 EUR in takšno odločitev utemeljil zgolj z navedbo, da je zaradi tržne nezanimivosti stroja ter upoštevanih dodatnih stroškov njegova vrednost zmanjšana. Omenjeni stroj se je kasneje prodal za vrednost 19.000,00 EUR brez DDV, torej po ceni, določeni v prvotni cenitvi. Navedeno po mnenju ministra dokazuje, da je sodni cenilec pri cenitvah deloval po usmeritvah naročnika, torej pristransko.

Za neprimerno šteje minister tudi sprenevedanje tožnika glede izdelave informativne cenitve. Tožnik se je namreč v postopku sprenevedal, da ne ve, kdo je sestavil to cenitev, kasneje pa je priznal, da gre za cenitev, ki jo je izdelal in poslal naročniku storitve. Minister tožniku prav tako očita, da na informativni cenitvi ni jasno opozoril na dejstvo, da gre za cenitev zgolj informativne narave in ne za uradno oziroma verodostojno listino, s katero bi lahko kdorkoli razpolagal. Kot zaključuje minister, je tožnik zaradi opustitve dolžnega ravnanja na malomaren in nepošten način pripomogel k neustreznemu razpolaganju z omenjeno listino. Glede na obrazloženo je po mnenju ministra podan pogoj za razrešitev tožnika po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS.

Zoper izpodbijano odločitev je tožnik vložil tožbo, v kateri navaja, da pri odločanju niso bila uporabljena določila ZS, ki so veljala v času, ko naj bi tožnik storil očitane kršitve. To po mnenju tožnika izhaja tako iz uvoda kot tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer se minister sklicuje na določbe sedaj veljavnega zakona. Tožnik v nadaljevanju zatrjuje, da minister pri odločanju ni upošteval določbe drugega odstavka 89. člena ZS, ki določa, da postopka za razrešitev iz razloga po 4. točki prvega odstavka tega člena ni mogoče uvesti pred pravnomočnostjo zadeve, v kateri je sodni izvedenec podal izvid in mnenje. Strokovna komisija po zakonu tudi ni pristojna ugotavljati razloga osebne neprimernosti sodnega cenilca. Presoja pravilnosti, verodostojnosti in ustreznosti cenite sodi po mnenju tožnika v okvir sodne pristojnosti. Navedeno presojo bi lahko, kot navaja, opravilo le sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku družbe B. d.o.o. Glede cenitve pa tožnik zatrjuje, da MSOV, ki so veljali v letu 2009, niso določali, da mora cenitveno poročilo vsebovati tudi datum ogleda premičnin in navedbo oseb, prisotnih pri ogledu. V postopku so bile upoštevane zgolj navedbe prijavitelja, ne pa tudi predlog tožnika za zaslišanje prič, ki bi osvetlile primer. Ker prijavitelj ni bil lastnik ocenjenih predmetov, po mnenju tožnika nima pravnega interesa za udeležbo v postopku razrešitve. Status stranke v postopku mu je bil zato priznan neupravičeno. Tožnik zavrača tudi očitke, da je pri cenitvah ravnal v nasprotju z MSOV. Kot navaja, si je zasežene predmete pred cenitvijo ogledal ter jih nato ocenil na podlagi nabavno vrednostnega izračuna, svoje izračune pa je tudi primerjal z tržnimi cenami v času izdelave cenitev. Pri ogledu je bil poleg lastnika delavnice oziroma parkirišča, kjer so se nahajali zaseženi predmeti, prisoten tudi lastnik ocenjenih predmetov oziroma naročnik cenitve. Glede ugotovitev ministra, da je družba C. d.o.o. družbi B. d.o.o. poslala informativni izračun kot uradno kopijo cenitve, pa tožnik poudarja, da s tem ni bil seznanjen in da za ravnanja naročnika tudi ne more odgovarjati. Na očitek v zvezi z dopolnitvijo cenitve z dne 17. 9. 2010 pa tožnik odgovarja, da stroji, ki dalj časa stojijo, izgubljajo vrednost in da si člani strokovne komisije pred izdelavo mnenja niso ogledali ocenjenih predmetov, upoštevali pa tudi niso njihovo tržno zanimivost ter stanje tovornega vozila, ki je bilo kasneje sestavljeno in popravljeno ter prodano za višjo vrednost. Za izdelavo cenilnih mnenj pa bi morala strokovna komisija po mnenju tožnika angažirati neodvisnega cenilca. V zvezi z očitkom, da pri cenitvi ni pravilno uporabil metode ocenjevanja, pa tožnik poudarja, da je na vsaki cenitvi izrecno zapisal, da ocenjena tržna vrednot temelji na najboljšem poznavanju, opravljenem ogledu, narejenih analizah in primerjavah vrednosti na trgu. Glede dopustnosti vodenja postopka pa tožnik navaja, da je treba upoštevati, da so od očitanih kršitev minila že več kot 4 leta in da je zato glede na splošno načelo o zastaralnih rokih neupravičeno voditi postopek razrešitve. V nadaljevanju tožbe tožnik ponavlja navedbe iz postopka izdaje izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da po zaslišanju prič tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva pa tudi stroške postopka.

V odgovoru na tožbo toženka zavrača očitek tožnika, da je bil pri odločanju uporabljen zakon, ki v času storjenih kršitev ni bil v veljavi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se namreč minister sklicuje tudi na določbe ZS, ki so veljale v času, ko je tožnik za družbo C. d.o.o. izdelal obravnavane cenitve. Ta zakon je tako kot sedaj veljavni zakon določal, da lahko minister za pravosodje razreši sodnega cenilca tudi v primeru, če ta ne izpolnjuje več pogojev iz prvega odstavka 87. člena ZS, ki med drugim določa, da je za sodnega cenilca lahko imenovana tista oseba, ki je osebnostno primerna za tovrstno delo. Nevestnost dela sodnega cenilca pa lahko minister presoja tudi v primeru, ko cenilec ni deloval po naročilu sodišča - ko je torej deloval na podlagi naročila stranke. V takšnem primeru lahko pritožbo zoper delo sodnega cenilca pri ministrstvu vložijo tudi posamezniki, presoja dela sodnega cenilca pa ni vezana na pravnomočno zaključeno zadevo v smislu drugega odstavka 89. člena ZS. Glede očitka tožnika, da prijavitelj v obravnavani zadevi ni imel pravnega interesa za priznanje lastnosti strank v postopku, pa toženka pojasnjuje, da prijavitelj v obravnavani zadevi ni bil stranka v postopku, temveč le predlagatelj. Postopek je bil namreč začet po uradni dolžnosti na podlagi predloga prijavitelja. Po mnenju toženke je neutemeljen tudi ugovor zastaranja. Kot pojasnjuje, veljavna zakonodaja namreč ne pozna zastaralnih rokov za vodenje postopka razrešitve sodnega cenilca. Ta se lahko začne in vodi kadarkoli po opravljeni cenitvi. Sodni cenilec mora namreč pogoje za svoje imenovanje izpolnjevati ves čas trajanja svojega statusa. Zato določanje zastaralnih rokov glede na naravo tega statusa niti ne bi bilo smiselno. Glede na obrazloženo toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je sporno vprašanje pravilnosti in zakonitosti razrešitve sodnega cenilca motornih vozil zaradi njegove osebnostne neprimernosti.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila odločitev o razrešitvi sodnega cenilca sprejeta na podlagi ZS, ki v 89. členu taksativno našteva razloge za razrešitev sodnih izvedencev. Omenjena določba ZS se namreč smiselno uporablja tudi za sodne cenilce (92. člen ZS). Po zakonu o razrešitvah cenilcev odloča minister, pristojen za pravosodje, ki lahko med drugim sodnega cenilca razreši tudi, če ugotovi, da ne izpolnjuje več pogojev iz prvega odstavka 87. člena ZS, ki jih mora oseba izpolnjevati ob imenovanju za sodnega cenilca (2. točka prvega odstavka 89. člena ZS). Za sodnega cenilca pa je lahko imenovan le, kdor je osebnostno primeren (3. točka prvega odstavka 87. člena v zvezi z 92. členom ZS). Kdaj se šteje, da oseba ni osebnostno primerna za delo cenilca, pa je določeno v tretjem odstavku 87. člena ZS, po katerem ni osebnostno primeren, kdor se je ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da dela ne bo opravljal pošteno in vestno. Razrešitev sodnega cenilca iz razloga osebnostne neprimernosti je enako urejal tudi ZS, ki je veljav v času, ko je tožnik opravil cenitve zaseženih predmetov. Ugovor tožnika, da minister pri odločanju ni uporabil pravilne pravne podlage, zato ni utemeljen.

Minister je tožnika razrešil, ker ta po njegovem mnenju ni osebnostno primeren za delo cenilca, saj pri cenitvah, narejenih na zahtevo C. d.o.o., ni ravnal vestno in pošteno. Naveden zaključek izpeljuje minister na podlagi ugotovitev članov strokovne komisije, ki je bila imenovana v postopku z namenom, da oceni vestnost tožnikovega dela. Komisiji daje pravico in dolžnost ugotavljati vestnost dela sodnih cenilcev drugi odstavek 89. člena ZS, ki določa, da lahko minister za ugotavljanje razloga za razrešitev iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS (nevestno opravljanje dolžnosti) imenuje strokovno komisijo. Vestnost dela cenilca pa je treba ugotavljati tudi v primeru presoje osebnostne primernosti cenilca, kot izhaja to iz določbe tretjega odstavka 87. člena ZS. Minister lahko namreč odločitev o morebitni razrešitvi cenilca iz razloga osebnostne neprimernosti sprejme le na podlagi strokovnega mnenja komisije, ki glede na pravila stroke oceni, ali je izvedenec delo opravljal vestno in pošteno. Na podlagi te ocene nato minister presodi, ali je oseba (še) osebnostno primerna za opravljanje nalog sodnega cenilca. Kolikor ugotovi, da oseba tega pogoja več ne izpolnjuje, minister sprejme odločitev o razrešitvi. Sodišče tako zavrača ugovor tožnika, da je v zadevi presojal osebnostno primernost tožnika nepristojen organ.

Prav tako neutemeljeni so po presoji sodišča tožbeni očitki o pravilnosti ugotovitev strokovne komisije. Iz zapisnika sestanka strokovne komisije z dne 16. 4. 2013 izhaja, da so bili člani komisije soglasnega mnenja, da tožnik svojega dela pri cenitvi tovornega vozila in delovnih strojev ni opravil skladno s pravili znanosti in stroke in da ni ravnal vestno, strokovno in odgovorno. Razloge za ta zaključek podrobneje navajata strokovna člana komisije v ločeno izdelanih strokovnih mnenjih ter v kasnejših dopolnitvah mnenj. Oba tožniku očitata, da cenitev ni izdelal v skladu z zahtevami MSOV, saj v cenitvah ni zapisal datuma opravljenega ogleda, navedel pa tudi ni, katere osebe so bile pri ogledu prisotne. Da mora vsako poročilo o ocenjevanju vrednosti med drugim vsebovati tudi datum ogleda, določajo MSOV iz leta 2007 (veljali so tudi leta 2009) v točki 5.1.2.3. Strokovna člana komisije sta si prav tako edina, da je tožnik strokovne napake zagrešil tudi pri sami oceni tržne vrednosti predmetov, saj metode ocenjevanja vrednosti ni uporabil pravilno. Kot opozarjata, ima to lahko za posledico oškodovanje strank. Opisane ugotovitve članov strokovne komisije po presoji sodišča kažejo na nevestnost dela tožnika pri opravljanju nalog sodnega cenilca, utemeljeno pa postavljajo pod vprašaj tudi njegovo nepristranskost. Tožnik je namreč cenitve izvedel na zahtevo družbe C. d.o.o., za katero pa obstaja utemeljen sum, da je družbo B. d.o.o. zavajala s predložitvijo napačne in neuradne cenitve motornega vozila, ki jo je zanjo po naročilu izdelal prav tožnik. Temu minister med drugim tudi očita, da je družbi C. d.o.o. po elektronski pošti na neustrezen način poslal osnutek cenitev brez navedbe oz. opozorila, da ne gre za uradno cenitev.

MVOS nalagajo cenilcu dolžnost, da v primeru, ko cenitve pošilja elektronsko, izvede vse potrebne ukrepe za zavarovanje neokrnjenosti podatkov oz. besedila v poročilu, zagotoviti pa mora tudi varnost prenosa in preprečiti morebitne napake pri prenosu. Poskrbeti mora, da je tistim, ki prejmejo različico poročila, omogočeno zgolj branje (in ne torej kakršnokoli spreminjanje) besedila (točka 5.2 MSOV). Tožnik, ki je osnutke cenitev pošiljal v elektronski obliki brez ustrezne zaščite ter navedbe, da gre zgolj za osnutek, tudi po presoji sodišča ni ravnal v skladu z omenjenimi zahtevami MSOV.

Glede na obrazloženo je po ugotovitvi sodišča mogoče zaključiti, da ravnanja tožnika kažejo na to, da tožnik dela sodnega cenilca ni opravljal vestno in pošteno, takšna ugotovitev pa po 2. točki prvega odstavka 89. člena v zvezi s tretjo točko prvega in tretjega odstavka 87. člena ZS utemeljuje njegovo razrešitev.

Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 89. člena ZS, po kateri postopka razrešitve iz razloga po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS ni mogoče uvesti pred pravnomočnostjo zadeve, v kateri je sodni izvedenec podal izvid in mnenje. Iz besedila zakona namreč jasno izhaja, da velja ta določba (ki se smiselno uporablja tudi za sodne cenilce) le v primeru, ko se cenilcu očita nevestnost pri cenitvi na zahtevo sodišča ali drugega državnega organa v smislu prve alineje 85. člena ZS, za kar pa ne gre v tej zadevi, saj je tožnik obravnavane cenitve opravil na zahtevo C. d.o.o. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika v zvezi z udeležbo prijavitelja v postopku. V uvodu izpodbijane odločbe je namreč jasno navedeno, da je bil postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, začet po uradni dolžnosti, kot določa to drugi odstavek 17. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Po uradni dolžnosti lahko začne minister postopek razrešitve tudi na podlagi prijave katerekoli osebe, če iz prijave izhaja sum, da je podan kateri od razlogov za razrešitev cenilca. V vlogi prijavitelja je tako v obravnavani zadevi nastopala družba B. d.o.o., ki pa ji v postopku ni bil priznan status stranke, kot meni to napačno tožnik.

Glede ugovora zastaranja pa sodišče pojasnjuje, da niti ZS niti kateri drug predpis ne določa zastaralnih rokov v primeru razrešitev sodnih cenilcev.

Ker je torej izpodbijani upravni akt po presoji sodišča pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.